Jedro

Sodišče prve stopnje je prekršilo kazenski zakon, ker je v nasprotju z določbo člena 47/II tč. 2 KZ in 37/V KZ obdolženki v pogojni obsodbi, upoštevajoč kot določeni posamezni kazni dva meseca zapora in en mesec zapora, določilo enotno kazen dva meseca zapora.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se obdolženi A.B. v pogojni obsodbi določena enotna kazen zviša na 2 (dva) meseca in 10 (deset) dni zapora.

Obdolženka je dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A.B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/ I KZ ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora. Odločilo je tudi, da obdolženki ne prekliče pogojne obsodbe, ki ji je bila za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v ..., opr. št. K ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ..., opr. št. I Kp ... in v kateri ji je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po določbi člena 52/IV ZKP je bila obdolženki upoštevaje obe kazni določena enotna kazen dva meseca s preizkusno dobo dveh let. Obdolženki je bilo naloženo v plačilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in na 45.000,00 SIT odmerjena povprečnina.

Oškodovanca V.M.L. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti sodbi je okrožna državna tožilka vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona (člen 370. tč 2 ZKP v zvezi s členom 372 tč.5 ZKP) in predlagala, naj pritožbeno sodišče obdolženki v pogojni obsodbi določi primerno daljšo enotno kazen.

Višja državna tožilka NN je v mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeno pritožnica v pritožbi očita sodišče prve stopnje, da je kršilo kazenski zakon, saj potem, ko se je odločilo, da obdolženki prejšnje pogojne obsodbe ne prekliče, enotne kazni v novi pogojni obsodbi ni določilo v skladu z določbami člena 47 KZ, v katerem so predpisana pravila za izrek enotne kazni. Tako člen 47/II tč.2 KZ določa, da mora biti v primeru, če sodišče za kazniva dejanja v steku določi kazni zapora, enotna kazen večja od vsake posamezno določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni. Ob določenih kaznih dva meseca zapora za kaznivo dejanje po členu 146/I KZ in enega meseca zapora za kaznivo dejanje po členu 224/I KZ, bi morala torej biti enotna kazen višja od dveh mesecev zapora in nižja od seštevka, to je treh mesecev zapora. Ker gre za zapor v trajanju do šestih mesecev ( člen 37/V ZKP), se zapor lahko izreča tudi na cele dni. S tem, ko je sodišče prve stopnje določilo enotno kazen dveh mesecev, torej v višini posamezno določene kazni, je prekršilo določbe člena 47/II tč. 2 KZ. Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo ter po pooblastilu prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženki v pogojni obsodbi določeno enotno kazen zvišalo na dva meseca in deset dni zapora.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 98/I ZKP v zvezi s členom 95/I ZKP.