Jedro

Tožeča stranka s predložitvijo obračuna plače za mesec junij ni dokazala, da je tožencu plačo za mesec maj dejansko izplačala, saj iz junijske plačilne liste izhaja le, da je bila domnevno izplačana plača za mesec maj odšteta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.011,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in sicer: od 414,61 EUR od 7. 8. 2009 do plačila; od 148,68 EUR od 6. 9. 2009 do plačila in od 448,00 EUR od 31. 10. 2009 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek v višini 1.175,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 939,59 EUR od 7. 8. 2009 do plačila in od 235,92 EUR od 6. 9. 2009 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 132,19 EUR stroškov postopka in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je res, da tožeča stranka ni predložila toženčevega obračuna plače za mesec maj 2009, vendar pa iz ostalih predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka tožencu tudi za mesec maj 2009 obračunala in izplačala plačo. To dejstvo izhaja vsaj iz predloženega obračuna plač za mesec junij 2009, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka v tem mesecu tožencu odštela izplačane zneske za mesec maj 2009 v skupni višini 939,59 EUR neto. Poleg tega prvostopenjsko sodišče pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je delovno razmerje toženca pri tožeči stranki v času obračuna in izplačila plače za mesec maj 2009 (5. 6. 2009) še vedno obstajalo, saj je prenehalo „za nazaj“. Tožeča stranka je tožencu izplačevala plačo vse do izdaje ugotovitvenega sklepa z dne 22. 6. 2009. Prvostopenjsko sodišče je to splošno znano dejstvo v celoti zanemarilo. Do izdaje sklepa z dne 22. 6. 2009 je namreč delovno razmerje toženca pri tožeči stranki še vedno obstajalo. Ker prvostopenjsko sodišče navedenih dejstev ni upoštevalo, je po mnenju tožeče stranke zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in pri odločitvi glede povračila tožencu izplačane plače za mesec maj 2009 zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti tudi izplačano plačo za mesec maj 2009, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožencu pri tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 22. 6. 2009 dne 17. 4. 2009. Ker je v mesecu aprilu prejel izplačan regres za letni dopust v višini 672,00 EUR, skladno s 4. odstavkom 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 162. člena istega zakona pa je dejansko je upravičen le do 4/12 letnega dopusta in s tem do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar znese 224,00 EUR, je dolžan tožeči stranki vrniti preveč plačani znesek regresa v višini 448,00 EUR. V zvezi z vtoževanim zneskom preveč plačanih potnih stroškov za mesec januar 2009 v višini 235,92 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec teh stroškov tožeči stranki ni dolžan vrniti. Ta je namreč toženca v obdobju od 6. 1. 2009 do 12. 2. 2009 poslala na vaje v Nemčijo, pa mu jih je kljub temu, da je vedela, da zaradi tega nima stroškov za prevoz na delo, za 15 dni izplačala. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je tožencu skladno s 190. členom OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, tudi naložilo, da je dolžan tožeči stranki vrniti preveč izplačano plačo za devet dni v mesecu aprilu 2009 v znesku 414,61 EUR. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke po vrnitvi plače za mesec maj 2009, saj tožeča stranka ni dokazala, da mu je plačo v znesku 939,59 EUR dejansko izplačala. Toženec pa je dolžan vrniti tudi znesek 148,68 EUR stroškov usposabljanja, saj je tožbeni zahtevek v tem delu pripoznal. Sodišče prve stopnje je tožencu skladno s 299. členom OZ naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo šteti, da je tožeča stranka dokazala, da je tožencu plačala plačo za mesec maj 2009, saj je predložila obračun plače za mesec junij 2009, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka tožencu odštela izplačane zneske za mesec maj v skupni višini 939,59 EUR neto, sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil toženec v času obračuna in izplačila majske plače še v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s predložitvijo obračuna plače za mesec junij ni dokazala, da je tožencu plačo za mesec maj dejansko izplačala, saj iz junijske plačilne liste izhaja le, da je bila domnevno izplačana plača za mesec maj odšteta. Dejstvo, da je delovno razmerje tožencu v času obračuna in izplačila plače za mesec maj t.j. 5. 6. 2009 še trajalo, pa ne dokazuje tega, da je toženec plačo za mesec maj 2009 tudi resnično prejel. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Izrek o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.