Jedro

Spor med pravdnima strankama in se nanaša na denarno terjatev tožeče do tožene stranke. Revizija je dovoljenja le zoper tiste sodbe, izdane na drugi stopnji, za katere je to izrecno določeno. Pogoj, da je dovoljena revizija v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev je, da vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe presega 80.000,00 SIT (2. odst. 382. čl. ZPP); revizija je, če navedeni pogoj ni izpolnjen, nedovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP), nedovoljeno revizijo pa sodišče prve stopnje s sklepom zavrže (1. odst. 389. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je navedene procesne predpise pravilno uporabilo glede na materialnopravni predpis, vsebovan v določbi 35. čl. ZPP, po kateri se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo (razen če se uveljavljajo kot glavni zahtevek, v konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo).

Ker vrednost glavnega zahtevka znaša 65.884,90 SIT, je revizija nedopustna. Toženec v pritožbi trdi le, da njegov zahtevek zoper tožečo stranko presega vrednost, od katere je odvisna pravica do revizije, vendar s takšno trditvijo ne more uspeti: tožbenega zahtevka ni postavil, če bi ga, pa bi to vplivalo le na presojo o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča in pravici do revizije proti sodbi, izdani o njegovem tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo, ki jo je toženec vložil zoper sodbo naslovnega višjega sodišča z dne 26.5.1999, opr. št. I Cp 855/99. Toženec je zoper sklep o zavrženju revizije vložil pritožbo, s katero sodišču prve stopnje očita, da izpodbijanega sklepa sodnica, ki je v zadevi odločala, ni podpisala, da je napačno uporabilo določila 389. čl. ZPP, da je napačno izračunana vrednost spornega predmeta, saj so poleg glavnice vtoževane tudi zakonite zamudne obresti in pravdni stroški in da niso bila upoštevana sredstva, ki jih sam uveljavlja, ta pa presegajo vrednost, od katere je odvisna pravica do revizije.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev, da izpodbijani sklep ni podpisan po sodnici, ki ga je izdala, je protispisna. Izvirnik sklepa, ki je v sodnem spisu, vsebuje sodničin lastnoročni podpis skladno z določbo 2. odst. 337. čl. ZPP, stranke pa prejmejo overjen prepis sodne odločbe (3. odst. cit. člena). Zato dejstvo, da je bil tožencu vročen prepis sklepa, ki kot tak po sodniku ni lastnoročno podpisan, ne pomeni, da je bil postopek kršen. Odločitev, da revizija ni dovoljena, pa je materialnopravno in procesno pravilna.

Spor med pravdnima strankama in se nanaša na denarno terjatev tožeče do tožene stranke. Revizija je dovoljenja le zoper tiste sodbe, izdane na drugi stopnji, za katere je to izrecno določeno. Pogoj, da je dovoljena revizija v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev je, da vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe presega 80.000,00 SIT (2. odst. 382. čl. ZPP); revizija je, če navedeni pogoj ni izpolnjen, nedovoljena (2. odst. 389. čl. ZPP), nedovoljeno revizijo pa sodišče prve stopnje s sklepom zavrže (1. odst. 389. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je navedene procesne predpise pravilno uporabilo glede na materialnopravni predpis, vsebovan v določbi 35. čl. ZPP, po kateri se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo (razen če se uveljavljajo kot glavni zahtevek, v konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo).

Ker vrednost glavnega zahtevka znaša 65.884,90 SIT, je revizija nedopustna. Toženec v pritožbi trdi le, da njegov zahtevek zoper tožečo stranko presega vrednost, od katere je odvisna pravica do revizije, vendar s takšno trditvijo ne more uspeti: tožbenega zahtevka ni postavil, če bi ga, pa bi to vplivalo le na presojo o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča in pravici do revizije proti sodbi, izdani o njegovem tožbenem zahtevku.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa (2. odst. 380. čl. ZPP), drugostopno sodišče pa je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o pravdnem postopku, objavljenem v Uradnem listu SFRJ 14.1.1977, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, saj se Zakon o pravdnem postopku, objavljen v Uradnem listu RS 15.4.1999, za zadeve, v katerih je ena pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, ne uporablja (1. odst. 498. čl. ZPP iz leta 1999). Poleg tega pa je pritožnika opozoriti, da "novi" ZPP, na katerega se v svoji pritožbi sklicuje, zanj konkretni situaciji ni ugodnejši od uporabljenega.