Jedro

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih.

Izrek

Tožba se zavrne

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 16. 11. 2022 od 12.35 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2. 2023 do 12.35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice z dne 14. 11. 2022, iz katere je razvidno, da je tožnik peš nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo tega dne ob 00:50 iz Republike Hrvaške. Tožnik je potoval v skupini in bil ob 01.45 prijet s strani policijske patrulje. V postopku je zaprosil za mednarodno zaščito in povedal, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov in da je njegova ciljna država Italija. Celoten postopek na PP Brežice je potekal s pomočjo tolmača. Po izpolnitvi registracijskega lista, je bil tožnik odpeljali v azilni dom v Ljubljani.

3. Dne 15. 11. 2022 je tožnik samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je po presoji tožene stranke odstopil od tega namena. Istega dne ob 16.22 uri je tožnika obravnavala PP za izravnalne ukrepe Koper. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je bil ponovno odpeljan v azilni dom v Ljubljani.

4. Prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) je tožnik podal 16. 11. 2022. V zvezi z razlogi je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine. Pojasnil je, da je težko preživeti, ker nima službe in da dela samo njegov oče. Ima dve sestri in brata. Težave ima tudi s sorodniki, s katerimi se tožijo zaradi obdelovalne zemlje. Ti so pred štirimi leti njemu, bratu in očetu enkrat že grozili, vendar groženj niso prijavili na policiji. Meni, da bi imel v primeru vrnitve v izvorno državo velike težave zaradi revščine, prav tako ga lahko napadejo sorodniki in mu morda celo sežejo po življenju.

5. Po podani prošnji je bil tožniku na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik je izjavil, da je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma in odšel proti Italiji, da bi si tam hitro poiskal službo, saj mora odplačati kredit. V drugih državah ni podal namere ali vložil prošnje za mednarodno zaščito. Tega ne bi storil niti v Republiki Sloveniji, če ga ne bi 14. 11. 2022 in 15. 11 .2022 prijela policija.

6. Zaradi tožnikovih preteklih dejanj in izjav je tožena stranka podvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Zato mu je omejila gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1. Glede na dejanske okoliščine zadeve je namreč presodila, da je želel zapustiti Slovenijo ter oditi naprej v Italijo. To je sam izjavil ob prijetju 14. 11. 2022, ob vložitvi prošnje 16. 11. 2022 in ob ustni seznanitvi z izrekom omejitve gibanja, na to pa kaže tudi dejstvo, da ga je po samovoljnem odhodu iz azilnega doma policija našla na železniški postaji v Divači. 7. Tožena stranka je presodila, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Poudarila je, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, umaknil svojo namero, vendar jo je ponovno izrazil, ko ga je drugič obravnavala policijska patrulja. Zato je po mnenju tožene stranke utemeljeno sklepanje, da je tožnik tako ravnal le zato, da ne bi bil ponovno obravnavan po Zakonu o tujcih. Izpostavila je, da se od osebe, ki potrebuje pomoč, pričakuje, da jo bo poiskala v prvi zanjo varni in ne ljubši (ciljni) državi. Poudarila je, da je tožnik podpisal registracijski list in da je vsekakor moral vedeti, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Tožnik sam je ob naznanitvi ukrepa pridržanja povedal, da je bil s temi posledicami seznanjen že na policijski postaji. S tem je bil tožnik seznanjen tudi ob sprejemu v azilni dom, kjer je tudi sicer na voljo dovolj informacij o postopku mednarodne zaščite v različnih oblikah, med drugim tudi o posledicah zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Upoštevaje njegove izjave, iz katerih je razvidno, da za zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prejela policija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti. S tem pa bi ji onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim bo opravila osebni razgovor, v okviru katerega bo imel tožnik možnost dodatno pojasniti zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Tožnikove izjave v prošnji so po mnenju tožene stranke izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora na osebnem razgovoru, ki je razpisan za 30. 11. 2022, dodatno razjasniti in podrobneje ugotoviti. Organ mora namreč pridobiti natančne in podrobne informacije tako o ekonomskih razlogih za odhod, kakor tudi o težavah povezanih z zemljo.

8. Tožena stranka je presodila, da omejitev tožnikovega gibanja na območje azilnega doma ne bi bila učinkovita. Sklicujoč se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-18/16, K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie1 in sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) opr. št. I Up 346/2014, je tožniku na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 gibanje omejila na Center za tujce. Upoštevala je, da je tožnik sprejemne prostore azilnega doma, nad katerimi bdijo varnostniki, brez težav samovoljno zapustil še pred podajo prošnje. Varnostnika na območju azilnega doma namreč ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tovrsten ukrep se je po dolgoletnih izkušnjah izkazal za neučinkovitega, saj večina pridržanih oseb samovoljno zapusti azilni dom. Gre namreč za nastanitev odprtega tipa, zaradi česar lahko prosilci v okviru hišnega reda azilni dom zapuščajo in se vanj vračajo.

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ima omejitev gibanja naravo ukrepa, ki posega v človekovo osebno svobodo in za tak poseg morajo biti izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane. Poudarja, da ni begosumen. Res je podpisal izjavo, da ne bo zapustil azilnega doma, vendar je vprašljivo ali je dejansko razumel kaj pomeni, če zapusti azilni dom. Drži tudi, da je navajal, da bi šel v Italijo, vendar nikjer drugje ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kar dokazuje njegovo resnost v predmetni zadevi. Zgolj dejstvo, da je enkrat zapustil azilni dom, nato pa ponovno prosil za mednarodno zaščito, po njegovem mnenju ne more biti dokaz, da je begosumen in da bo pobegnil, če ne bo zaprt v Centru za tujce, ne da bi mu bila dana možnost manjše omejitve svobode zaradi zagotovitve prisotnosti na zaslišanju. Sedaj čaka na osebni razgovor, kjer naj bi pojasnil in razložil pomembna dejstva glede svoje prošnje. Sedaj, ko ve, da se bo njegova prošnja tudi vsebinsko presojala, ni nevarnosti, da bi odšel v drugo državo ter onemogočal postopek. Tožena stranka je obstoj očitne begosumnosti tožnika oprla na dejstvo, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in bil prijet v Divači, kar ne dosega standarda očitne begosumnosti po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot eden od kumulativnih pogojev, ki mora biti podan skupaj z ugotovitvijo pravno pomembnih dejstev, ki jih brez tega ukrepa ne bo mogoče pridobiti. Tožnik ni begosumen, saj ni zapustil Slovenije. Meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko ga je pridržala zato, da se ugotovijo pravno pomembna dejstva in zaradi begosumnosti, pri čemer obstoja očitne begosumnosti ni dokazala. V obrazložitvi sklepa tudi ni obrazložila, katera so tista dejstva, na katerih temelji prošnja in katerih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. To pomeni, da je tožena stranka glede na pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila določbe materialnega prava. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja že povedano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da je tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma in zaradi dela z vlakom odšel proti Italiji.

11. Dne 30. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

14. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

16. Odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 17. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, saj je bil na Policijski postaji Brežice informiran glede postopka mednarodne zaščite, kar je potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. Ni namreč sporno, da je tožnik 14. 11. 2022 na Policijski postaji Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-12 izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v urdu seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Iz registracijskega lista in uradnega zaznamka z dne 11. 11. 2022 izhaja, da je postopek (tudi opozorilo) prevajan v urdu, ki ga tožnik razume, kot potrdi zaslišan na sodišču. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v urdu, kar je tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, razumel. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Pravilna je presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma samovoljno zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. V zadevi ni sporno, da je tožnik iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom in ni sporno, da je tožnik želel v Italijo, ki je njegova ciljna država. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožnik ni begosumen tudi zato, ker Slovenije ni zapustil. Sodišče je namreč prepričano, da tožnik ni zapustil Slovenijo izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija. Upoštevajoč, da je tožnik povedal, da je želel v Italijo in da je bila ciljna država Italija, zgolj tožnikova izjava, da bo tokrat ostal v Sloveniji, sodišča ne prepriča. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.

18. Neprepričljive so tudi tožbene navedbe, da je tožnik ravnal v postopku tako zato, ker krožijo govorice, da nihče v Sloveniji ne bo dobil mednarodne zaščite in, da bo sedaj, ko tožnik ve, da bo njegova prošnja presojana po vsebini, pa ostal v Sloveniji ter da naj bi bila zato nepravilno ocenjena tudi nevarnost, da bi pobegnil. Ta trditev namreč dokazuje kvečjemu to, da je tožnik očitno zavestno ravnal kot je (zaradi govoric), kar pa ne dokazuje, da bi tožnik v bodoče ravnal drugače. 19. Ob upoštevanju navedenega, je po presoji sodišča dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, glede na vse navedeno, zato pravilna.

20. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da toženka ni dovolj obrazložila, katera so tista določena dejstva, na katerih temelji prošnja, ter da v zvezi s tem brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče teh dejstev ugotoviti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da mora toženka opraviti še osebni razgovor, da bi pridobila natančne in podrobne informacije tako o ekonomskih razlogih, kot tudi o sporu s sorodniki, ki mu strežejo celo po življenju in težavah, povezanih z zemljo, ki jih je tožnik navedel kot razlog za odhod iz Pakistana. S tem je po presoji sodišča dovolj obrazložila, katera dejstva mora v osebnem razgovoru še ugotoviti hkrati glede na navedbe tožnika, da mu celo strežejo po življenju.

21. Pri tem sodišče še dodaja, da se s tem, da je potrebna prisotnost tožnika v postopku mednarodne zaščite, nenazadnje strinja tudi sam tožnik. Svojo prisotnost tožnik zagotavlja in s tem utemeljuje tudi svojo tožbo in dokazuje, da ni begosumen. Upoštevajoč, da so ekonomski razlogi lahko razlog preganjanja v določenih primerih, je osebni razgovor v tem primeru tudi po presoji sodišča potreben.

22. V zvezi s tožbenimi ugovorom glede neprimernega trajanja omejitve gibanja na Center za tujce z utemeljitvijo, da je 3 mesece preveč, pa sodišče dodaja, da je izrek izpodbijanega sklepa jasen in sicer od 16. 11. 2022, od 12:35 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 2 2023 do 11:35 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Glede na to, da je razlog v konkretnem primeru ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, je tožniku gibanje omejeno dokler toženka ne ugotovi dejstev, na katerih temelji prošnja, oziroma najdlje do 16. 2. 2023 do 11:50 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

23. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da toženka ni opravila testa sorazmernosti in da ni upoštevala tudi tožnikovih osebnih okoliščin pri izreku ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka namreč v sklepu svoje odločitve ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Toženka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepov omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že samovoljno zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je v postopku v Sloveniji večkrat povedal, da želi v Italijo. Toženka je torej svojo odločitev oprla tako na način varovanja v azilnem domu kot tudi na tožnikove osebne okoliščine.

24. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 V tej zadevi je SEU zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju lahko prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. 2 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."