Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom VIII K 12645/2022 z dne 13. 1. 2023 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki ga je zasebni tožilec A. A. vložil po pooblaščencu zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep se je pritožil zasebni tožilec po pooblaščencu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter obdolženko spozna za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivo obrazloženim in pravno pravilnim nosilnim razlogom izpodbijanega sklepa, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje (kar je razlog za zavrženje zasebne tožbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP), saj dejstveni opis ne predstavlja zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, niti znakov katerega koli drugega kaznivega dejanja. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč obdolženka z inkriminiranimi besedami (ki jih je nenazadnje zapisala njena pooblaščenka v odgovoru na tožbo zasebnega tožilca) ni trdila ničesar konkretnega, kar bi lahko škodovalo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, še manj pa bi takšne trditve lahko objektivno škodovale njegovemu dobremu imenu in časti, pri čemer subjektivno razumevanje zasebnega tožilca ni relevantno. Ob tem je namreč poudariti, da za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti, ki pa v obravnavani zadevi ni podan. Vse pritožbene navedbe v smeri objektivno žaljivih očitkov obdolženke, kakor tudi nastalih posledic in hude prizadetosti zasebnega tožilca, se zato izkažejo kot neutemeljene.

5. Pooblaščenec nadalje ob obširnem opisovanju poteka postopka med zasebnim tožilcem in obdolženko oziroma njenega ravnanja trdi, da je iz opisa jasno razbrati, da obdolženka – stečajna upraviteljica, zasebnemu tožilcu očita kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic. Vendar neutemeljeno. Takšni zaključki iz opisa zasebne tožbe (pri čemer v delu očitka sploh ni mogoče razbrati na katere pravne osebe in zastopnike oziroma družbenike bi se naj izjave obdolženke nanašale, torej če sploh na zasebnega tožilca) namreč ne izhajajo. S tovrstnimi navedbami pa skuša pooblaščenec le zapolniti oziroma konkretizirati opis očitka iz zasebne tožbe, vendar neuspešno, saj neperfektnega opisa dejanja v obtožnem aktu ne more nadomestiti obrazložitev, ki je namenjena le utemeljitvi predmeta obtožbe v dejanskem in pravnem pogledu ter navedbi zbranih dokazov, ne pa konkretizaciji zakonskih znakov.1

6. Na podlagi navedenega in ker pooblaščenec zasebnega tožilca v pritožbi tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena po tarifni številki 7409 Zakona o sodnih taksah.

1 Tako Kmet S. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2023, 3. knjiga, str. 156-157.