Jedro

Četudi bi držalo, da je bil prispevek toženke pri pridobitvi skupnega premoženja večji od prispevka njenega moža, to še vedno ne pomeni, da sporno premoženje predstavlja njeno posebno premoženje, da je njegova izključna lastnica. Gre za skupno premoženje zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba a) v točki II izreka - spremeni tako, da se (v razmerju do tožeče stranke) zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da predstavlja posebno premoženje tožene stranke V. A. parcela št. 01 k. o. X do celote" - razveljavi v preostalem delu in se nasprotna tožba v tem obsegu(1) zavrže; b) v točki I/2 in v točki III kolikor se odločitev nanaša na tožečo stranko, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe v delu kot je razvidno iz I. točke izreka odločbe, postopek ustavilo (I/1. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da darilna pogodba med zakoncema, sklenjena v obliki notarskega zapisa med toženo stranko V. A., z dne 28. 9. 2012, nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatve v znesku 119.641,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila, zaradi česar je tožena stranka dolžna trpeti, da se terjatev tožeče stranke v tem znesku poplača iz idealnega deleža 1/2 nepremičnine parc. št. 01 k. o. X in iz idealnega deleža 1/3 nepremičnine parc. št. 02 k. o. X, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka (II/2. točka izreka); ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da predstavlja posebno premoženje tožene stranke V. A. nepremičnina parc. št. 01 k. o. X do celote in odločilo, da tožena stranka ni dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke v znesku 160.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012, ki jo ima tožeča stranka do A. A., poplača iz idealnega deleža 1/2 nepremičnine parc. št. 01 k. o. X (II. točka izreka); odločilo, da sta dolžna tožeča stranka po tožbi in prvotožena stranka po nasprotni tožbi ter drugi toženec po nasprotni tožbi, nerazdelno povrniti tožeči stranki po nasprotni tožbi in toženi stranki po tožbi (V. A.) pravdne stroške v višini 9.251,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka po tožbi in prva toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju in v izreku tožeča stranka, vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da praktično celotna sodba temelji na dokazih, ki jih sodišče ne bi smelo izvesti, saj je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze v zvezi z nasprotno tožbo, ki jih v zvezi s tožbenim zahtevkom ne bi smelo uporabiti. Prvi narok v pravdni zadevi po tožbi (P 44/2014-I) je bil izveden 19. 2. 2015. Do tega naroka in vključno z njim, je toženka podala skope navedbe, v dokaz pa predlagala sporazum z dne 29. 1. 2014 in zaslišanje prič A. A. in M. G. V nadaljevanju je obšla pravilo prekluzije in vložila nasprotno tožbo in v njej dopolnjevala prvotne navedbe in predlagala nove dokaze, kar je glede prvotne pravde v nasprotju s 286. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da po nasprotni tožbi ni pasivno legitimirana, saj ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine glede katere toženka zahteva ugotovitev, da je njeno posebno premoženje. Sodba sicer ne daje jasnega odgovora kdo je pasivno legitimiran po nasprotni tožbi – govori sicer, da je to tožeča stranka, vendar bi moralo sodišče v tem primeru zahtevek zoper drugega toženca zavrniti. Meni, da bi moralo sodišče nasprotno tožbo v delu "Tožena stranka ni dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke … poplača iz idealnega deleža 1/2 nepremičnine parcele št. 01 k. o. X" zavreči zaradi litispendence. Tožeča stranka je namreč zoper toženko sprožila tožbo, s katero zahteva, da sodišče med drugim razsodi, da je "tožena stranka dolžna trpeti, da se terjatev tožeče stranke … poplača iz idealnega deleža 1/2 nepremičnine parcele št. 01 k. o. X". Izpostavlja, da toženka glede solastniškega deleža 1/2 nima pravnega interesa za nasprotno tožbo, ker je glede 1/2 nesporno, da gre za njeno premoženje. V preostalem delu pa ne predstavlja pravilne trditvene podlage. Posebno premoženje zakonca je lahko zgolj premoženje, ki ga ima ob sklenitvi zakonske zveze in premoženje, ki ga pridobi v času trajanja takšne zveze, vendar ne z delom. Sodišče ni nedvoumno pojasnilo, zakaj naj bi bila nepremičnina v celoti toženkino posebno premoženje. Pri tem pa je nesporno, da darilna pogodba velja in je edina listina, na podlagi katere se je V. A. vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Sodišče je zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo postopek za znesek nad 119.641,48 EUR, zato toženka ne more imeti pravnega interesa za zahtevek nad tem zneskom. Nesporno je, da je nepremičnino parc. št. 02 k. o. X A. A. podedoval po svojem očetu. Z isto darilno pogodbo kot nepremičnino parc. št. 01, je toženki podaril tudi to nepremičnino. V odgovoru na tožbo in nadalje toženka navedene nepremičnine sploh ne omenja, nikoli ni trdila, da naj bi predstavljala skupno ali morda celo njeno posebno premoženje. Tudi v nasprotni tožbi ta nepremičnina ni zajeta. V vlogi z dne 15. 12. 2015 je tudi sicer izrecno navedla, da ne želi ničesar v zvezi s parcelo št. 02. Že iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožbi vsaj v tem obsegu ugoditi. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do preklica darila. Toženkina mati je darilo preklicala 19. 1. 2014, že z darilno pogodbo z dne 28. 9. 2012 pa je A. A. nepremičnino odsvojil toženki, o preklicu darila pa se je prvič seznanil na naroku dne 4. 2. 2016. Zgolj na podlagi izjave o preklicu še ne pride do vračila, ampak je za to potreben ustrezen tožbeni zahtevek oziroma pravni posel, ki ga med darovalko in A. A. ni bilo. Tak zahtevek je tudi sicer že zastaral. Kondikcijski zahtevek v obliki stvarnopravnega zahtevka tudi ni več mogoč, ker obdarjenec v času preklica darila z nepremičnino ni več razpolagal. Poleg tega je prišlo do pomešanja dveh lastninskih mas, podarjenega premoženja s skupno lastnino, in tudi iz tega razloga vračilo darila zaradi odpadle podlage, ni možno. Pa tudi če bi prišlo do vračanja darila, bi polovica parcele postala kvečjemu last darovalke, toženkine matere. Sodišče je napačno razsodilo, da parcela št. 01 predstavlja posebno premoženje toženke "ker je hišo fizično izdelal in financiral gradnjo predvsem oče toženke, prispevek A. A. pa naj bi bil enak nič." Kdo je delal na hiši in kdo je plačeval račune za material, nima nobene zveze s posebnim premoženjem. Vse, kar se je vlagalo v parcelo oziroma v hišo, se je vlagalo v premoženje obeh zakoncev, ko se je hiša gradila je bila parcela že v solasti obeh zakoncev, vsakega do 1/2. Parcela je bila podarjena vsakemu do 1/2, kar kaže na to, da so bila tudi vsa nadaljnja vlaganja v tem smislu. Za določitev deleža na nepremičnini, ki je del skupnega premoženja, tudi ni odločilno zgolj in samo vlaganje v to nepremičnino, ampak je pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju potrebno upoštevati celotno premoženje, pa tudi bistveno širše okoliščine prispevanja k skupnemu življenju. A. A. je povedal, toženka pa potrdila, da je skrbel za otroke, jim kupoval stvari, plačeval položnice, kurjavo. Obrazložitev meša pojma posebna lastnina in skupna lastnina. Sodišče je mimo dokazov prišlo do zaključka, da je toženka zaslužila več kot razvezani mož A. A., potrdila je le, da je utajevala davke, nikakor pa ne, da je zaslužila več. Notar je sestavil točno tako listino (darilno pogodbo), kot sta jo zakonca takrat želela. Šele po sprožitvi postopkov s strani tožeče stranke, je bil speljan konstrukt s sporazumom, ki ga sodišče nekritično sprejme kot pravno veljavnega. Toženka je pridobila nepremičnine na podlagi darilne pogodbe, ki nikoli ni bila spremenjena ali izpodbita, zato sporazum ne more imeti učinkov, kot jih želi prikazati toženka. Zakonca bi morala razdreti darilno pogodbo in nato razdružiti premoženje, ne pa z nekimi pojasnjevalnimi navedbami v sporazumu prenašati premoženje. S sporazumom ni bilo poseženo v darilno pogodbo na način, da bi darilna pogodba postala odplačna. Iz njega izhaja, da se A. A. odpoveduje pravici zahtevati darila, ki jih je dal ženi. V preostalem pa potrjuje lažno vsebino. Nesporno je, da je parcela št. 02 A. A. podedoval, zakonca pa ugotavljata, da sta v času trajanja zakonske zveze ustvarila premoženje, katerega del je tudi navedena parcela.

3. Tožena stranka po tožbi, tožeča stranka po nasprotni tožbi (V. A.), v nadaljevanju in v izreku toženka, je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izvršilni zadevi upnice S., d.o.o., zoper dolžnika A. A., je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 19. 9. 2012 izdalo sklep o izvršbi (ki je bil zaradi ugovora dolžnika razveljavljen, zadeva pa odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v pravdni postopek). Toženka in (tedaj še) njen mož sta dne 28. 9. 2012 sklenila darilno pogodbo, s katero ugotavljata, da je A. A. solastnik parcele št. 01 k. o. X do 1/2 in parcele št. 02 te k. o. do 1/3, ki ju podarja ženi. Darilna pogodba je bila vpisana v zemljiško knjigo, s čimer je toženka (upoštevaje prejšnji pridobitni naslov) postala lastnica parcele št. 01 do celote, parcele št. 02 pa do 1/3. 6. Dne 8. 1. 2014 je tožeča stranka (upnica) zoper toženko vložila tožbo na izpodbijanje tega pravnega dejanja svojega dolžnika (A. A.), ki naj bi bilo storjeno v njeno škodo, saj zaradi sklenitve darilne pogodbe dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zahtevala je ugotovitev, da je darilna pogodba brez pravnega učinka proti njej in da je toženka dolžna dovoliti izvršbo na 1/2 parcele št. 01 in na 1/3 parcele št. 02 (260. člen OZ). Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala in v nadaljevanju vložila nasprotno tožbo (ki jo je kasneje v obsegu ugotovitve, da parcela št. 01 predstavlja njeno posebno premoženje, razširila tudi na (bivšega moža) A. A.), s katero je zahtevala ugotovitev, da parcela št. 01 predstavlja njeno posebno premoženje in da ni dolžna dovoliti izvršbe na navedeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, v celoti pa ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Odločitev je materialnopravno napačna in delno preuranjena, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O nasprotni tožbi

7. Tožeča stranka (med drugim) od toženke zahteva, da je dolžna dopustiti izvršbo na 1/2 parcele št. 01 in na 1/3 parcele št. 02. Zoper ta del tožbe ni dopustna nasprotna tožba, da toženka izvršbe (na parcelo št. 01) ni dolžna dopustiti. Cilj, ki ga toženka zasleduje z nasprotno tožbo bo dosežen, če bo tožbeni zahtevek, da je dolžna dopustiti izvršbo, zavrnjen. Gre za medsebojno izključujoča zahtevka in s tem za litispendenco (189. člen ZPP), podana pa tudi ni pravna korist toženke za vložitev takšne nasprotne tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP). V tem obsegu bi zato sodišče prve stopnje nasprotno tožbo moralo zavreči, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu s sklepom razveljavilo, nasprotno tožbo pa v navedenem obsegu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ta del odločitve sodišča prve stopnje se na drugega toženca (po nasprotni tožbi) ni nanašal, zato odločitev pritožbenega sodišča v njegov položaj ni posegla.

8. Toženka je vložila nasprotno tožbo tudi z zahtevkom na ugotovitev, da nepremičnina parcela št. 01 predstavlja njeno posebno premoženje. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je posebno premoženje zakonca zgolj premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze (ki ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga) in pa premoženje, ki ga pridobi v času trajanja takšne zveze, vendar ne z delom (prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je hišo do strehe fizično izdelal in financiral gradnjo predvsem oče toženke, pa tudi mama; da je oče opravljal vsa fizična dela, vodil in organiziral gradnjo, gradnjo do strehe tudi v celoti financiral; da je toženka ob smrti očeta dobila 15.000,00 EUR, s tem denarjem pa se je dograjevala hiša; da je toženka skrbela za otroke, za družino, za gospodinjstvo; da toženka meni, da je vedno zaslužila več od moža, zato nepremičnina predstavlja njeno posebno premoženje. Takšen zaključek pa je materialnopravno napačen. Hiša je bila nesporno zgrajena tekom trajanja zakonske zveze in ne gre za premoženje, ki bi ga toženka imela ob sklenitvi zakonske zveze ali za premoženje, ki ga je (v celoti) pridobila kako drugače in ne z delom. Po določilu drugega odstavka 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja njune zveze, njuno skupno premoženje. Na zaključek, da določeno premoženje sodi v skupno premoženje, ne vpliva okoliščina bistveno večjega dohodka enega zakonca ali pa morda, da je eden od zakoncev vložil v skupno premoženje več svojega posebnega premoženja, ki ga je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, ali pa ga je pridobil tekom nje (npr. z darili svojih staršev). Navedene okoliščine vplivajo le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju. Da ne gre za posebno premoženje toženke, izhaja tudi iz njene trditvene podlage. Toženka sama pove, da naj bi šlo za denarno in finančno pomoč njenih staršev (dano izključno njej osebno) le do vključno III. faze gradnje hiše;(2) da je v to premoženje vložila veliko posebnega premoženja, kar, kot je bilo že povedano, lahko vpliva le na velikost deleža zakonca na skupnem premoženju, kar potrdi tudi sama toženka z nadaljnjo navedbo, da "že zato A. A. ne more imeti deleža do 1/2" (list. št. 48 spisa P 44/2014-I). Poleg tega drži pritožbena navedba, da je A. A. izpovedal, toženka pa potrdila, da je tudi on skrbel za otroke, jim kupoval stvari, plačeval položnice, kurjavo, in torej tudi na ta način prispeval k ustvaritvi celotnega skupnega premoženja.

9. Zaključiti torej je – četudi bi držalo, da je bil prispevek toženke pri pridobitvi skupnega premoženja večji od prispevka njenega moža, to še vedno ne pomeni, da sporno premoženje predstavlja njeno posebno premoženje, da je njegova izključna lastnica. Gre za skupno premoženje zakoncev, kar končno potrjuje tudi Sporazum med zakoncema z dne 29. 1. 2014 (priloga B3), v katerem zakonca kot nesporno ugotavljata, da sta v času trajanja zakonske zveze ustvarila nepremično premoženje, ki sestoji tudi iz parcele št. 01 k. o. X. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno napačen. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v tem obsegu, kolikor se nanaša na tožečo stranko, zavrnilo (358. člen ZPP). Toženec A. A. se zoper sodbo ni pritožil, zato je v razmerju do njega sodba v tem delu pravnomočna, kar pa na položaj tožeče stranke ne vpliva, saj ne gre za enotna sospornika (196. člen ZPP).

10. Zaradi napačne materialnopravne presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, se sodišče prve stopnje v sodbi do trditev in dokazov pravdnih strank v zvezi s tožbo ni opredeljevalo. Tega ne more prvič storiti pritožbeno sodišče, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo v točki I/2 in v posledici v točki III (odločitev o pravdnih stroških) kolikor se odločitev nanaša na tožečo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma novo pisanje sodbe (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj pri novem sojenju izhaja iz dejstva, da je darilna pogodba z dne 28. 9. 2012 veljavna, njena vsebina pa jasna; da tudi če bi šlo za sporazum o razdelitvi solastnega premoženja, je šlo za neodplačen sporazum (iz naslova svojega solastninskega deleža A. A. ni prejel ničesar); da toženka v razmerju do tožeče stranke z zahtevkom, da parcela št. 01 k. o. X predstavlja njeno posebno premoženje, ni uspela (zahtevka iz tega naslova za parcelo št. 02 te k. o. pa ni nikoli postavila); da ugovor izključne lastnine ne vsebuje ugovora o višjem deležu na skupnem premoženju; da toženka tudi ni nikoli postavila določnega ugovora o svojem večjem deležu (od 1/2) na skupnem premoženju.

11. Če na kakšno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Da tožena stranka ni dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke v znesku 160.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2012, ki jo ima tožeča stranka do A. A., poplača iz idealnega deleža 1/2 nepremičnine – parc. št. 01 k. o. X. Op. št. (2): Kot je splošno znano gre v tej fazi za gradnjo (golih) zidov in stropov, postavitev ostrešja, namestitev kritine.