Up-389/00

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. novembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 272/99 z dne 12. 9. 2000 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 138/98-8 z dne 15. 7. 1999 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1080/95 z dne 11. 3. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z ustavno pritožbo, vloženo dne 2. 11. 2000 in dopolnjeno dne 22. 11. 2000, pritožnik izpodbija v izreku navedene sodne odločbe in zatrjuje kršitev pravice do sojenja in odločanja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Pritožnik v ustavni pritožbi obširno navaja dejstva in potek različnih postopkov (socialno in delovnopravnih) v zvezi z ugotavljanjem njegove invalidnosti in uveljavljanjem pravic na tej podlagi ter prenehanjem delovnega razmerja. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na plačilo odškodnine v višini 12 813 000 SIT in vštetje obdobja od 5. 8. 1983 do 21. 12. 1984 ter od 1. 2. 1985 dalje v pokojninsko dobo ter zavrglo tožbo v delu, v katerem je uveljavljal uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 2. 2. 1994 dalje. Pritožnik meni, da je upravičen do odškodnine in vštetja navedenega obdobja v pokojninsko dobo, ker da je izgubil zaposlitev in v tej zvezi utrpel škodo prav zaradi napačne ocene invalidske komisije.

Delovno razmerje mu je namreč prenehalo zaradi odklanjanja dela po razporeditvi na delovno mesto delavca v park-nasadih na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije, čeprav se je kasneje v sodnem postopku izkazalo, da ni bil sposoben opravljati tega dela; ob delovno dobo, ob plačo in ob pravice iz invalidskega zavarovanja pa ne bi bil, če bi že od začetka izvedenski organi ravnali dovolj skrbno in če se ne bi vsi postopki glede ugotavljanja njegove invalidnosti tako vlekli, da je zaradi poteka objektivnega roka izgubil tudi možnost obnove delovnega spora.

2.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) Ustavno sodišče opozarja, da je bil postopek v konkretni zadevi končan, zato kršenja te pravice ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01). V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe.

Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave); ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva glede očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi, ki je predmet te ustavne pritožbe, pritožnik še ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči. Na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave in prvega odstavka 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vse druge oblike pravnega varstva.

3.Kolikor se očitki o predolgotrajnem postopku in o napačni oceni invalidskih komisij nanašajo na postopke ugotavljanja invalidnosti in na postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, Ustavno sodišče opozarja, da je predmet obravnavane ustavne pritožbe le izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 272/99 v zvezi s sodnimi odločbami drugega in prvostopnega sodišča v tej zadevi. Tu pa gre za vprašanje odškodninske odgovornosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za ravnanje njegovih organov, torej za vprašanje, ali je to ravnanje (uvrstitev pritožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do razporeditve na delo delavca v park-nasadih) povzročilo zatrjevano škodo pritožniku, ki mu je nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja, ali je to ravnanje organov Zavoda protipravno, ali je škoda pravno priznana, ali med njima obstaja vzročna zveza in ali je podana odgovornost Zavoda za to škodo. Za odločanje o odškodninskem zahtevku je pristojno redno in ne Ustavno sodišče. Ustavno sodišče tudi ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe in tudi ne v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njegovih navedb in priloženih sodnih odločb ni ugotovilo. Zgolj dejstvo, da pritožnik v sodnem postopku ni uspel, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnik.

4.Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v sodnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero bi bil tak odškodninski zahtevek zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče to odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Za kaj takega pa v obravnavanem primeru ne gre.

5.Ustavno sodišče ocenjuje, da v tem smislu niso sporna stališča, na katerih temeljijo izpodbijane sodne odločbe in s katerimi se ne strinja pritožnik, namreč, da med ravnanjem organov Zavoda in nastankom škode pritožniku zaradi prenehanja delovnega razmerja ni vzročne zveze, ker je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi njegovega ravnanja (samovoljno odklanjanje dela) in ker ni izkazal, da v navedeni situaciji sploh ne bi mogel ravnati drugače, oziroma ker bi moral v primeru, če je menil, da opravljanje dela delavca v park-nasadih ne ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju, ravnati po pravno urejenem postopku odklonitve del. Sicer pa velja dodati, da odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka - v smislu instančne presoje - ugotovljena nepravilnost odločbe pristojnega organa izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave.

6.Ustavno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V tej zvezi Ustavno sodišče preizkuša le vprašanje, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Tovrstnih procesnih kršitev pritožnik niti ne zatrjuje. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pa dokazna ocena in materialnopravna presoja sodišč ne moreta biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Prav tako izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi bila očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve ter s tem arbitrarna oziroma samovoljna, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm mogoči.

7.Kolikor se ustavna pritožba nanaša na odločitev o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti in priznanju invalidske pokojnine že od 2. 2. 1994 dalje, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da Vrhovno sodišče o tem delu odločitev nižjih sodišč ni odločalo, ker pritožnik revizije v tem delu ni izrecno utemeljil. Zato ni pogojev za obravnavanje ustavne pritožbe v tem delu, saj pritožnik ni predhodno materialno izčrpal vseh pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo. Glede stališča revizijskega sodišča, da o tem delu ne bo odločalo, pa pritožnik niti ne zatrjuje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato tudi Ustavno sodišče izpodbijane sodbe v tem smislu ni preizkusilo.

Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan