Jedro

Sklep zapuščinskega sodišča o določitvi dediča zaščitene kmetije ne predstavlja vmesnega sklepa, temveč po vsebini delni sklep, upoštevaje, da zapuščinsko sodišče še ni odločilo o dednopravnih zahtevkih ostalih dedičev, torej še ni odločilo o vseh vprašanjih, o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju.

Ker je postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že dedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela (ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku) kot nadomestna parcela za podržavljeno (in v denacionalizacijskem postopku vračano premoženje), ji ta okoliščina daje odločilno prednost pred drugo dedinjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dedinja I. N. sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za dedinjo premoženja zapustnika – parc. štev. 509/2 k.o. X. vl. štev. 1725, k.o. X. do 22238/37983, pridobljenega na podlagi odločbe RS, Upravne enote Kranj, št. 321-399/93-08/IDI, z dne 27.2.2003, določilo zapustnikovo vnukinjo I. N..

Zoper navedeni sklep se pritožujejo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Poudarjajo, da je določitev navedene dedinje v nasprotju z ZD oz. ZDKG. Tudi ni potrebe po izdaji vmesnega sklepa. Potrebno bi bilo odločiti o konkurenci ostalih dedičev oz. nujnih deležev. Ni vzpostavljena analiza po 11. členu ZDKG v povezavi s 5. členom ZDKG. Dedinja F. S. je iz prvega dednega reda, dočim I. N. kot zapustnikova vnukinja ne. F. S. ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in je ta namen že izkazala, tako v denacionalizacijskem postopku kot tudi po pravnomočnosti postopka, saj jo je sodišče obdržalo kot skrbnico za poseben primer. Denacionalizirano premoženje mora pripasti gospodarski enoti S.1, torej kmetiji dedinje F. S. in ne kmetijskemu gospodarstvu S.12, katerega lastnica je dedinja I. N. Šele na koncu izpodbijanega sklepa je govora o prispevku F. S. in sodedičev, vendar pa prvostopno sodišče ni vzpostavilo arbitraže po 11. členu ZDKG, kdo od dedičev izpolnjuje pogoje za dedovanje v smislu 5. člena ZDKG. Ker je več upravičencev, bi moralo sodišče iskati tudi rešitve po 12. členu ZDKG. Zapuščina ni v celoti prešla na dedinjo I. N., temveč se je delila na F. S. in R. M.. F. S. nadaljuje kontinuiteto domačije. Zato je najmanj v enaki meri upravičena do prevzema zapuščine. Dedinja I. N. je osamljena v prizadevanjih, da bi postala univerzalni dedič, saj vsi dediči iz prvega dednega reda soglašajo, da se za dedinjo določi F. S. oz. podrejeno, da ne upoštevajo pravila ZDKG in se za denacionalizirano zapuščino izvede zakonito dedovanje vseh dedičev po enakih delih. Sodišče pa bi moralo odločiti tudi o nujnih deležih po 15. členu ZDKG. Pritožniki predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Dedinja I. N. je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma sicer pojasnjuje, da izpodbijani sklep glede na svojo vsebino ni vmesni sklep temveč po svoji vsebini kvečjemu delni sklep, saj je bilo z njim odločeno le o enem od vprašanj, o katerih je treba odločiti v tem zapuščinskem postopku in sicer kdo je dedič parcele, ki predstavlja zaščiteno kmetijo oziroma njen del. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem vprašanjem že v prejšnjem sklepu pojasnilo naslednje: Določba 315. člena ZPP, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predvideva izdajo vmesne sodbe v primerih, ko je tožena stranka izpodbijala tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Z vmesno sodno odločbo se torej lahko odloča zgolj v primerih, ko je stvar zrela za odločanje glede podlage zahtevka (to je glede pravne utemeljenosti dejanske podlage zahtevka), ne pa tudi še glede višine zahtevka. Izdaja takšne sodne odločitve je torej praviloma omejena na dajatvene zahtevke, pri katerih mora sodišče odločati tako glede podlage, to je kvalitativnega dela zahtevka kot tudi o njegovi višini, to je o kvantitativnem delu zahtevka. Tako je praviloma v pravdnih sporih dopustna le vmesna sodba, saj se o navedenih zahtevkih odloča praviloma v pravdnem postopku s sodbo, s sklepom pa le v primeru sporov zaradi motenja posesti, torej ne o dajatvenih zahtevkih, pri katerih je potrebno odločanje tudi glede njihove višine. V nepravdnih postopkih pa je sicer dopusten vmesni sklep, vendar glede na vsebino zahtevkov le pri denacionalizacijskih zahtevkih in postopkih zaradi določitve odškodnin. V zapuščinskem postopku se odloča o obsegu zapustnikovega premoženja, dedičih ter dednih in drugih pravicah povezanih z zapuščino. To sicer pomeni, da so predmet sklepa o dedovanju tudi dajatveni "zahtevki" (na primer zahtevki za nujne deleže, zahtevki določenih dedičev iz 32. člena ZD in zahtevki za izločitev gospodinjskih predmetov iz 33. člena ZD). Kolikor gre v takšnih primerih za sporna dejanska vprašanja, pa o njih zapuščinsko sodišče niti ne more odločati, temveč mora stranke napotiti na pravdo ali upravni postopek (členi 210 do 213. člen ZD). V primeru, kakršen je predmetni, pa ne gre za takšen "zahtevek", o čigar dejanski podlagi bi bilo mogoče odločati. Tem pravnim ugotovitvam sodišče druge stopnje v tej pritožbeni odločbi še dodaja, da se izpodbijani sklep po vsebini približuje institutu delne sodbe, ki se v skladu z določbo 314. člena ZPP izda tedaj, ko so od več zahtevkov samo nekateri zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo (1). Ali za konkretni primer povedano: v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da lahko glede na dosežke obravnavanja odloči zgolj o tem, kdo edini deduje parcelo zaščitene kmetije, ne pa tudi še o drugih zahtevkih ostalih dedičev (plačilih nujnih deležev), o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju (glej 214. člen ZD v zvezi z 6. členom ZDKG), gre po vsebini za delni sklep v smislu cit. zakonske določbe. Vprašanje dedovanja enega od dedičev ter pravic ostalih - nujnih dedičev ni v razmerju temelja zahtevka in njegove višine, temveč gre za spektrum dejanskih in pravnih vprašanj različnih pravic oziroma dednih upravičenj udeležencev zapuščinskega postopka. Vendar pa zgolj nepravilno poimenovanje izpodbijanega sklepa z vmesnim namesto delnim sklepom oz. zgolj sklepom ne vpliva na njegovo siceršnjo pravilnost in zakonitost. Zato vendarle ni izkazana v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb zapuščinskega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena, 353. členom ZPP in 366. členom ZPP ter 163. členom ZD.

Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje ne opravilo potrebne primerjalne analize o izpolnjevanju pogojev za prevzem zaščitene kmetije na podlagi 5. in 11. člena (2) ZDKG, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj šteje dedinjo I. N. kot najprimernejšo oz. primernejšo od drugih dedičev (predvsem tudi od dedinje F. S.) kot dedinjo predmetne parcele. Izpostavilo je njeno dolgoletno delo na zaščiteni kmetiji, h kateri bo pripadla tudi predmetna parcela in s tem še povečala dohodkovno uspešnost kmetije, njeno izključno eksistencialno odvisnost od izvrševanja kmetijske dejavnosti ter seveda tudi njeno formalno in dejansko usposobljenost za opravljanje takšne dejavnosti. Kot odločujočo pa je poudarilo tudi okoliščino, da je dedinja I. N. že na podlagi sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. štev. D 190/90 z dne 5.6.1990 dedovala kmetijo po pok. R. M., h kateri je pred podržavljenjem spadala tudi parcela, namesto katere je bila kot nadomestna parcela vrnjeno prav predmetno zemljišče. Z izpodbijanim sklepom je bilo tako na podlagi pravne analogije tudi pravilno uporabljeno določilo 221. člena ZD, v skladu s katerim zapuščinsko sodišče odloči o pozneje najdenem premoženju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju tudi v zapuščinskem postopku, ki teče po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku glede denacionaliziranega premoženja upravičenca (glej določbo 82. člena Zakona o denacionalizaciji; ZDen). Ker je torej postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že podedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela, kot nadomestna parcela, ji ta okoliščina tudi po stališču pritožbenega sodišča daje odločilno prednost pred drugo dedinjo (primerjaj v tem delu tudi neizpodbijane dejanske razloge prvostopnega sodišča, ki so tudi pravilno pravno ovrednoteni). Drugačna odločitev bi pravno pomenila celo nedopustno deljenje zaščitene kmetije, torej bi nasprotovala ureditvi ZDKG (ena od parcel, oziroma njeno nadomestilo, prej enotnega kmetijskega gospodarstva zapustnika, bi pripadla drugemu lastniku oz. drugemu kmetijskemu gospodarstvu). V bistvu gre torej za zlitje parcel prej enotnega kmetijskega gospodarstva. Zato tudi ni pomembna okoliščina, izpostavljena v pritožbi, da je postavljena dedinja že lastnica zaščitene kmetije. Izpodbijani sklep ima tako potrebne razloge, ki so tudi materialno pravno pravilni.

Glede na nadaljnje pritožbene očitke, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje: Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati okoliščina, da gre pri navedenih dedinjah za konkurenco hčerke in vnukinje zapustnika, saj obe spadata v prvi dedni red (glej določbo 12. člena ZD o vstopni pravici potomca zapustnikovega otroka) in torej ni pravilno stališče pritožnic, da dedinja I. N., ki je kot zakonita dedinja vstopila na mesto zapustnikovega potomca, ne spada v prvi dedni red.

Po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da je bila dedinja F. S. določena kot skrbnica za poseben primer v denacionalizacijskem postopku ter zapuščinskem postopku, v katerem se odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ne predstavlja pravno pomembnega razloga glede na kriterije iz 7. člena ZDKG, med katere ta okoliščina ne spada. Prav tako ne more prevladati okoliščina, da ima dedinja F. S. namen obdelovati kmetijsko zemljišče, kar naj bi se izkazovalo prav na podlagi omenjene okoliščine. Za uspešno sklicevanje na to okoliščino bi bil potreben tudi obstoj soglasja vseh dedičev (glej določbo prve alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG, po katerem se zaščiteno kmetijo v lasti enega lastnika v primeru, ko je več dedičev istega dednega reda, deduje prvenstveno tako, da deduje tisti zakoniti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in če ga za to sporazumno izberejo vsi dediči).

Glede na nadaljnje pritožbene očitke pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu povsem korektno ugotovljen niz dedovanj po zapustniku na podlagi tam naštetih sklepov o dedovanju, ki izkazuje, da je dedinja I. N. končno dedovala zaščiteno kmetijo, h kateri spada na podlagi izpodbijanega sklepa tudi predmetno nadomestno zemljišče kot nadomestilo za zemljišče, ki je pred podržavljenjem spadalo v sklop s strani dedinje podedovane zaščitene kmetije (glej v tem segmentu neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). V zvezi s tem vprašanjem pa nesubstanciranih pritožbenih trditev, da naj bi tudi F. S. dedovala nekaj zemljišč iz zaščitene kmetije zapustnika, in ki so zato „pripadle“ kmetijski enoti S.1, sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (pritožnice ne pojasnijo, za katere parcele naj bi šlo in na kakšni pravni podlagi naj bi jih dedinja prejela), pri čemer pa sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi cit. sklepa o dedovanju dedinja I. N. vendarle dedovala celotno zaščiteno kmetijo v vl. štev. 136 k.o. X., kar je ob zgoraj pojasnjenem v konkretnem primeru pravno odločilno.

Tudi ni pomembno, da ostali dediči soglašajo, da bi se za edino dedinjo parcele postavilo dedinjo F. S., saj ta okoliščina tudi ne predstavlja zakonsko predvidenega kriterija. V skladu z že zgoraj omenjeno določbo prve alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG bi bilo namreč potrebno soglasje vseh dedičev torej tudi dedinje I. N. Pritožnice se v tem pritožbenem postopku prvič sklicujejo na določbo 12. člena ZDKG, ki ureja izključitvene razloge za dedovanje zaščitene kmetije, pri čemer pa prav tako ne substancirajo trditvene podlage za uporabo te zakonske določbe. Zato tudi teh pavšalnih pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo, in potrditi izpodbijani sklep (3. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP in 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka – stroških v zvezi z odgovorom na pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD, po katerem načeloma vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V nadaljevanju postopka pa bo sodišče prve stopnje odločilo še o nujnih deležih ostalih zakonitih dedinj.

(1) V skladu z določbo 332. člena ZPP pa sicer tako uporaba določbe 313. člena ZPP o delni sodbi kot tudi uporaba določbe 314. člena ZPP o vmesni sodbi za sklep nista predvideni.

(2) Pritožniki sicer očitno pomotno navajajo 11. člen namesto pravilno 7. člen ZDKG, ki ureja kriterije, po katerih zapuščinsko sodišče določi edinega dediča zaščitene kmetije.