Jedro

Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar tudi gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo. Ne glede na povedano, pa to organa ne odvezuje spoštovanja načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, natančneje, da stranke pred izdajo odločbe ne seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-79/2007/23 z dne 5. 11. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo podržavljenega dela nepremičnine parc. št. 320/1, vl. št. 220, k.o. ..., ki danes obsega nepremičnino na A., parc. št. 1127/1, vl. št. 651, k.o. ..., razglašeno za umetnostni in kulturni spomenik z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Ptuj, in še odločil, da nosi stranka v postopku svoje stroške. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo zgoraj opredeljene nepremičnine, ki je bila podržavljena pravnima prednikoma tožnice, vsakemu do ½. A.A., očetu tožnice, je bila podržavljena z odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 478/45 z dne 27. 7. (8.) 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti, za B.A., starega očeta tožnice, pa ni bila izdana zaplembena odločba, zato je pravna podlaga 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Organ je nato ugotovil, da bivša lastnika ob podržavljenju nista bila jugoslovanska in slovenska državljana, je pa tožnica na podlagi 12. člena ZDen izkazala, da je bila jugoslovanska in slovenska državljanka od 28. 8. 1945 do 13. 10. 1947, ko ji je to državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Organ je nadalje ugotavljal razloge po drugem odstavku 10. člena ZDen in glede na predložena potrdila tožnice ugotovil, da bivšima lastnikoma ni šla pravica do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP). Organ je nadalje še preveril izpolnjevanje pogojev na podlagi leta 1961 sklenjene Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba (FIP) (pogoji iz razdelka A, B, in C Priloge 1). Iz predloženih listin spisa je tako še razvidno, da sta A.A. in B.A. v posledici končanja II. svetovne vojne zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanca), da B.A. ni bil avstrijski državljan, vendar je bil oseba nemške narodnosti, A.A. pa je poleg nemške narodnosti imel tudi avstrijsko državljanstvo na dan 27. 11. 1961, oba bivša lastnika sta do svoje smrti 1966 oziroma 1977 živela v Avstriji, s čimer sta izpolnjevala tudi pogoj prebivališča na dan 1. 1. 1960, kar pomeni, da sta izpolnjevala pogoje za odškodovanje za odvzeto premoženje od Republike Avstrije po FIP. V zvezi s predloženim uradnim potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije tožnice o tem, da bivša lastnika nista dobila oziroma nista bila upravičena do odškodnine za odvzeto premoženje od Avstrije, je organ še navedel, da to ni relevantno, ker sam po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je imela oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države, pri tem pa sam neposredno razlaga mednarodno pogodbo. To potrdilo je potrdilo oziroma obvestilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, torej javna listina, ki pa ne zavezuje organa v postopku (8. člen Evropske konvencije).

Tožnica je v tožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo organa, ki je v tej zadevi zaobšel vse dokazne standarde, na katerih bi lahko temeljila dokazna ocena in zakonita odločba. Ni se opredelil do predloženih dokazov strank, niti ni izvedel nobenega dokaza, ki so ga stranke predlagale, niti se ni opredelil do pripomb in predlogov. Tožnica je organu predložila uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 12. 5. 2005, iz katerega jasno izhaja, da A.A. ni bil upravičen do odškodnine po citiranih zakonih (B.A. pa ni nikoli ni bil avstrijski državljan), kar pomeni, da ni imel pravice uveljavljati odškodnine, tako sam, kot njegovi pravni nasledniki. Dokazovanje tujega prava je dovoljeno, gre za javno listino tujega organa, tožnica pa se je sklicevala na uporabo avstrijskega prava. Dokazovanje tujega prava je dovoljeno, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Sicer je pa tožnica izrecno opozarjala na napačno interpretacijo avstrijskih zakonov in mednarodnih pogodb. Gre za splošna pravila interpretacije, ki jih vsebuje tudi Dunajska konvencija o pogodbenem pravu. Po prvem odstavku 31. člena se mora pogodba razlagati dobronamerno, po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi, v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. Konvencija je bila podpisana na Dunaju 23. 5. 1969, uveljavljena pa 1980, torej po uveljavitvi navedenih zakonov ki jih je sprejela Avstrija, sprejeta pa je bila zaradi pravne varnosti, da bi se izognili preveliki svobodi pri namenski razlagi prava. Organ tako napačno tolmači FIP. Organ pred izdajo odločbe ni izdal poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, tako tožnica ni imela možnosti zavzeti stališč do interpretacije tujih predpisov. Tožnica si je tudi pridobila noto Avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani glede citiranih mednarodnih pogodb med Avstrijo in Nemčijo in avstrijskih predpisov, ki jih je organ sedaj uporabil za temelj za zavrnitev zahteve. Nota opozarja, da niti eden od navedenih pravnih predpisov, niti morebitne druge avstrijske določbe ne predstavljajo pravne podlage za odškodnino za razlaščeno nepremično premoženje ali za odvzete deleže v podjetjih, ki v času razlastitvenega ukrepa niso bili v avstrijski lasti. Tožnica se na priložen Aide Memoire sklicuje. Zakonodajna, izvršilna in sodna oblast v Sloveniji so od uveljavitve ZDen do danes neštetokrat spremenile svojo prakso in tako v neenakopravni položaj spravile tiste upravičence, ki so pristali na začetku reševanja njihovih zahtevkov po devetnajstih letih, z tistimi, katerih zahtevke so rešili že pred leti. Tako ravnanje je direktna kršitev 14. člena Ustave RS. K tej kršitvi se je pridružila tudi kršitev mednarodnega prava s samovoljno interpretacijo tujega prava, kršitve Konvencije in Protokola, ki določata pravično odločanje o civilnih pravicah in pravico vsake fizične osebe do mirnega uživanja svojega premoženja. Tožnica je predlagala, da sodišče opravi obravnavo in po opravljeni obravnavi izda sodbo, s katero tožbi tožnice ugodi, odločbo razveljavi in jo vrne organu v ponoven postopek z napotilom, da se postopek nadaljuje po vloženi zahtevi.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo tožnice kot vlagateljice iz razloga izključitve bivših lastnikov podržavljenega premoženja (pravnih prednikov tožnice) do upravičenja iz naslova denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožnica ugovarja izpodbijani odločbi iz vseh tožbenih razlogov, med drugim tudi iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, ker organ pred izdajo odločbe ni izdal poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve po 65. členu ZDen oziroma, smiselno, da ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi. Ugovarja torej kršitev načela zaslišanja stranke po 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) v zvezi s 6. členom ZDen, sedaj 9. člen ZUP.

Po 65. členu ZDen komisija iz drugega odstavka 54. člena ZDen (po tej določbi načelniki upravnih enot ustanovijo strokovne komisije ter imenujejo njihove člane za odločanje o zahtevah na prvi stopnji) po končanem ugotovitvenem postopku pripravi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki se vroči strankam z osebno vročitvijo, stranke pa lahko v 15 dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Že iz citirane določbe je razbrati, da priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar tudi gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo. Ne glede na povedano, pa to organa ne odvezuje spoštovanja načela zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86) v upravnem postopku, natančneje, da stranke pred izdajo odločbe ne seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo. Kot izhaja iz upravnih spisov, pa organ pred izdajo odločbe tožnice z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki so bila podlaga za zavrnitev njene zahteve za denacionalizacijo, ni seznanil in je ta tožničin tožbeni ugovor utemeljen. Izpodbijana odločba je zato že iz tega razloga nezakonita (smiselno 242. člen ZUP/86, sedaj 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in jo je treba odpraviti.

Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ pri svojem odločanju bistveno kršil pravila postopka, kar je ali bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi tožnice ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, tožnico pred izdajo odločbe seznaniti z vsemi ugotovljenimi dejstvi in ji dati možnost, da se o njih izjavi in šele po tem glede na rezultat ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče se glede na razlog odprave izpodbijanega akta ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov tožnice, se bo pa moral do njih opredeliti upravni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi. Sodišče pri tem stranki postopka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev, upoštevaje tožbeni predlog (59. člen ZUS-1).