Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik napačno tolmači materialno pravo, ko navaja, da gre pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti za vprašanje, ali ima delodajalec potrebo po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vsebina odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 v tem, da je delavec nezmožen za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožniku je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na drugem delu, z omejitvami. Na podlagi take invalidske odločbe pa je toženka ugotovila, da tožnik za svoje delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni zmožen.
Toženka za tožnika ni imela drugega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila, in ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in npr. na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih tožnik glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: - za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 12. 12. 2016; - za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo in še traja; - za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka).
Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Opozarja, da sodba vsebuje nelogične zaključke, ki ustvarjajo notranja protislovja, ta pa predstavljajo kršitev pravice do enakosti pred zakonom in je sodišče ravnalo arbitrarno. Nelogičnost je razvidna iz dejstva, da je sodišče po eni strani ugotovilo, da je tožnik potem, ko se je vrnil z bolniškega staleža in ko je že bila izdana odločba ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu in s krajšim delovnim časom, še vedno opravljal delo pri toženki. To pa pomeni, da je toženka očitno imela potrebo po delu tožnika, saj sicer tožnik ne bi delal oziroma bi ga toženka napotila na čakanje, kar pa se ni zgodilo do podaje odpovedi. Po drugi strani pa je sodišče prišlo do zaključka, da toženka za tožnika ni imela drugega delovnega mesta. To pa sploh ni bistveno, saj je pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tudi če je razlog invalidnost) ključno vprašanje, ali ima delodajalec potrebo po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa, ali ima na voljo ustrezno sistemizirano delovno mesto, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ. Tako ima obrazložitev izpodbijane sodbe dve nezdružljivi tezi, in sicer, da je tožnik po prihodu iz bolniškega staleža nesporno opravljal druga dela, ki niso vsebovana v delovnem mestu "pralec in čistilec", in da toženka tožniku ni mogla ponuditi drugega dela. Na podlagi navedenega je sodba obremenjena s kršitvijo človekovih pravic, zato naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožnika ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo.
6. Tožnik se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar kršitve ne konkretizira. Zato tudi preizkus sodbe sodišča prve stopnje v navedeni smeri ni bil mogoč.
7. Tožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno, kar izhaja iz tega, da ima izpodbijana sodba notranja protislovja. Sodba je arbitrarna (kar pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave RS), kadar je očitno napačna in brez pravnih argumentov. To pa za izpodbijano sodbo ne velja. Sodba je pravilno obrazložena, popolno opisana glede dejanskega stanja, odločitev pa pravno argumentirana.
8. Tožnik napačno tolmači materialno pravo, ko navaja, da gre pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti za vprašanje, ali ima delodajalec potrebo po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vsebina odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v tem, da je delavec nezmožen za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožniku je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 31. 5. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na drugem delu, z omejitvami, da ne premešča bremen težjih od 8 kg in da ne dela v globokem predklonu, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Na podlagi take invalidske odločbe pa je toženka ugotovila, da tožnik za svoje delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni zmožen.
9. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi preverjalo, ali bi na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/04 in nasl.) toženka morala tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Če delodajalec tega utemeljeno ne more (šesti odstavek 40. člena ZZRZI), o tem odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Komisija). Mnenje Komisije je torej pogoj za podajo odpovedi brez ponudbe nove pogodbe. Vendar odločanje Komisije je po četrtem odstavku 40. člena ZZRZI usklajeno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Temu ustrezno je mnenje Komisije predvideno tudi na podlagi prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). V kolikor pa je pri delodajalcu zaposlenih manj kot pet delavcev (manjši delodajalec), je mnenje Komisije predvideno le, če tako predlaga zavod, zavod za zaposlovanje, zavarovanec ali delodajalec, kot določa drugi odstavek 103. člena ZPIZ-1. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta bila pri toženki zaposlena le dva delavca (direktor in tožnik), na podlagi navedenih določil ZZRZI oziroma ZPIZ-1 toženki ni bilo potrebno pridobiti mnenja Komisije (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 334/2008). Zato je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, ali je toženka imela za tožnika drugo ustrezno delovno mesto.
10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela toženka sistemizirani dve delovni mesti, direktorja in delovno mesto "pralec in čistilec vozil", na katerem je delal tožnik. Že iz odločbe ZPIZ z dne 31. 5. 2016 (B2) izhaja, da tožnik za delo na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni zmožen, zaradi česar mu je bila priznana pravica do dela na drugem delu (z dodatnimi omejitvami). V nasprotju z izvedenimi dokazi je trditev tožnika, da je po vrnitvi z bolniškega staleža opravljal tudi druga dela, ki niso bila zajeta v opisu njegovega delovnega mesta. Pri tem tožnik v pritožbi niti ne navaja, katera dela so to bila. Je pa sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da so v delokrog njegovega delovnega mesta spadala tudi manjša avtomehanična popravila in vulkanizerske storitve (poleg pranja in čiščenja vozil), vsa ta opravila pa je tožnik tudi dejansko ves čas opravljal, kar je tožnik na zaslišanju sam potrdil. Ista dela je tožnik opravljal tudi po vrnitvi z bolniškega staleža, čeprav očitno v nasprotju z omejitvami po odločbi ZPIZ, saj je zlasti pri vulkanizerskih storitvah in avtomehaničnih opravilih bil potreben globok predklon ter dvigovanje težjih bremen (npr. prevmatik), pa tudi pri notranjem čiščenju vozil je bil potreben globok predklon. Na podlagi pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče tudi utemeljeno zaključilo, da toženka za tožnika dejansko ni imela drugega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila in ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ. Od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in npr. na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih tožnik glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal. Zato je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).