Jedro

Tožnik v tožbi sicer ni opredelil nastanka odškodninske obveznosti zavarovanca toženke, vendar pa iz povzete dejanske opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da uveljavlja njegovo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz obratovanja motornega vozila. Ta je objektivna, saj v sodni praksi ni sporno, da predstavlja uporaba motornega vozila nevarno dejavnost. To pomeni, da krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti in da velja za vzrok škode obratovanje motornega vozila. To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 34.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2015 dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 92,03 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev, da se izpovedi tožnika ter prič M. M. in G. G. bistveno razlikujejo od izpovedi priče I. B., saj je ta v svoji izpovedi navedel, da vzroka nesreče ne pozna, ker pri škodnem dogodku ni bil prisoten. Od izpovedi tožnika in omenjenih prič se torej razlikujeta le izpovedi prič I. O. in S. O., ki pa sta sorodstveno povezana, saj sta brata. Izpoved priče I. B. je za odločanje vsaj nepomembna. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da ne more slediti opisu škodnega dogodka, ki so ga podali tožnik in omenjeni priči. Zaključek sodišča, da naj bi bili navedeni med seboj povezani in naj bi imeli interes, da tožnik v pravdi uspe, ni pravilen, saj sta znatno bolj neprepričljivi izjavi prič I. in S. O., ki sta brata in imata očitno še večji interes, da tožnik v tej pravdi ne uspe. Pomembno je dejstvo, da so bili tožnik in obe omenjeni priči prisotni na kraju nesreče, izmed O. pa je bil prisoten le I. O. Izpovedba priče S. O. v bistvenih delih ne potrjuje izpovedbe priče I. O., zato je sodišče ti dve izpovedi še toliko bolj neutemeljeno štelo za verodostojni. Napačen je tudi zaključek, da naj bi bili omenjeni izjavi prič podprti s pisnimi dokazi tožeče stranke, pri čemer ne pove katerimi. Če pa je imelo v mislih pisno izjavo z dne 5.1.2015 in interni zapisnik nezgode z dne 1.4.2013, pa je potrebno poudariti, da sta omenjena pisna dokaza neverodostojna, saj sta napisana v slovenskem jeziku, na glavni obravnavi pa je bilo ob zaslišanju prič, ki so ju podpisale, nedvoumno ugotovljeno, da priče slovenskega jezika ne razumejo, saj so ob pričanju potrebovale tolmača. Nerazumljivo je, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere priči G. G., ki je v izpovedbi smiselno priznal, da je s premikom tovornjaka povzročil padec tožnika. Prvostopenjskemu sodišču še očita, da se v obrazložitvi sodbe glede ograjenosti parkirišča, torej kraja škodnega dogodka, glede potrebe po odstranitvi ograje ob dostopu do parkirišča, glede zaklenjenosti parkirišča in glede njegovega odklepanja s strani I. O., sklicuje na okoliščine, ki niso bile del trditvene podlage toženke. Zato se sodba nanje ne bi smela opirati. Glede na navedeno je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati odgovornosti toženke za obravnavani škodni dogodek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je toženka Z. M., d.d. pripojila k prevzemni družbi Z. S., d.d. Pravne posledice pripojitve so v skladu s tretjim odstavkom 591. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) začele učinkovati z dnem vpisa pripojitve v sodni register, torej 2.11.2016. Pravna posledica prenehanja pravne osebe je prekinitev postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vendar pa 207. člen ZPP daje pritožbenemu sodišču pooblastilo za izdajo odločbe, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave in so bile v postopku pred prekinitvijo opravljena že vsa procesna dejanja, razen izdaje odločbe. V tem pritožbenem postopku (pritožba je bila vložena 20.9.2016) so bile do nastopa prekinitve opravljena že vsa procesna dejanja po določbah 342. do 344. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo. S tem namreč glede na navedeno ne bodo v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.(1)

5. Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine za škodo, ki mu je po tožbenih trditvah nastala 31.3.2013, ob raztovarjanju tovornjaka, na katerem so bili natovorjeni avtomobili, ko je zaradi premika vozila, ki ga je izvedel G. G., padel s tovornjakove nadgradnje. Tožbo je uperil zoper zavarovalnico, pri kateri je imela družba B., d.o.o. zavarovano avtomobilsko odgovornost (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Zavarovalnica oziroma toženka se je odgovornosti za škodo uprla s trditvami, da tožnik ni padel z nadgradnje tovornjaka zaradi premika vozila oziroma v posledici njegovega obratovanja, ampak zaradi tožnikove neprevidnosti, ko mu je zaradi neprimerne obutve pri razkladanju avtomobilov spodrsnilo, tako da je padel s tovornjaka.

6. Tožnik v tožbi sicer ni opredelil nastanka odškodninske obveznosti zavarovanca toženke, vendar pa iz povzete dejanske opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da uveljavlja njegovo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz obratovanja motornega vozila. Ta je objektivna, saj v sodni praksi ni sporno, da predstavlja uporaba motornega vozila nevarno dejavnost. To pomeni, da krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti (drugi odstavek 131. člena OZ) in da velja za vzrok škode obratovanje motornega vozila (149. člen OZ). To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v tem ni uspel, saj ni dokazal, da bi mu škoda nastala zaradi obratovanja vozila oziroma njegovega premika (215. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tak zaključek prvostopenjskega sodišča je posledica njegove dokazne ocene. Ta predstavlja preizkus obstoja ali neobstoja pogojev, po katerih je neko dejstvo mogoče šteti za dokazano ali ne. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena.

8. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati dejstva, da je bila na mestu škodnega dogodka prisotna oseba, ki jo je oviralo tovorno vozilo zavarovanca toženke, niti da je bil na kraju škodnega dogodka prisoten G. G., ki naj bi premaknil vozilo. Tak zaključek temelji na, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, prepričljivi izpovedi I. O., lastnika družbe E., kjer se je vršil raztovor avtomobilov, da je odklenil prostor, kjer je potekalo raztovarjanje, ki je bilo na ograjenem parkirišču, od katerega ključ ima edino on, da je gledal tožnika, kako raztovarja avtomobile, da je tožnika, ko se je povzpel na vozilo opozoril, da ne more delati z napol obutimi čevlji (pete nog je imel zunaj čevljev), da je to razlog tožnikovega padca, saj mu je spodrsnilo, da padec ni posledica nikakršnega premika vozila, in da G. G., ki naj bi potrditvah tožbe premik opravil, na kraju škodnega dogodka sploh ni bil prisoten. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivost navedene priče ugotavljalo tudi tako, da je po koledarju preverilo, ali je bil škodni dogodek dejansko na nedeljo, kot je izpovedala navedena priča, in z vpogledom v fotografijo, ki jo je predložil tožnik, iz katere izhaja, da je kraj škodnega dogodka dejansko parkirišče in da je na dostopni cesti dejansko nameščena ograja, ki onemogoča dostop do parkirišča. Pritožbeni očitek, da navedene dejanske okoliščine niso bile del tožbene trditvene podlage, zato niso utemeljene.

9. Izpoved navedene priče, da G. ni bilo na kraju škodnega dogodka, je potrdil S. O., ki je navedel, da je prihitel na kraj škodnega dogodka petnajst minut po tožnikovem padcu, pa tam G. ni bilo.

10. Drugačne izpovedi tožnika, njegovega sina in G. so po mnenju sodišča prve stopnje manj prepričljive ne le zato, ker gre za osebe z interesom, da tožnik v pravdi uspe (oče, sin, prijatelj),(2) ampak tudi zato, ker razumsko sprejemljivo niso zmogli pojasniti, zakaj bi G. premaknil tovornjak, na katerem je bil tožnik, ne da bi ga opozoril in čeprav naj bi vedel, da se nahaja na tovornjakovi nadgradnji.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča je obrazložitev prvostopenjskega sodišča razumno argumentirana in prepričljiva. Tožnik, ki nosi dokazno breme dejstev potrebnih za sklepčnost njegove tožbe, bi v dokazovanju, da mu je škoda nastala zaradi premika vozila, uspel, če bi svoje trditve argumentiral (dokazal) tako, da bi bil izključen razumen dvom, ko torej razumen človek ne bi dvomil v njihovo resničnost. Zaradi večje resničnostne vrednosti toženkinih nasprotnih trditev (dokazov), je skupni uspeh dokazovanja pod nivojem zahtevanega dokaznega standarda. To pogojuje zaključek, da tožnikova škoda ne izvira iz obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (idem est non esse aut non probari). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

12. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Dr. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 311. Op. št. (2): Zakaj naj bi imela O. večji interes, da v pravdi uspe toženka, pritožba ne pojasni.