Jedro

V izpodbijani sodbi odločitve o pravdnih stroških ni, saj so tožniki te stroške priglasili šele po njeni izdaji. Takšna zahteva po povrnitvi stroškov je dovoljena, saj gre za spor majhne vrednosti, v katerem lahko pride do zaključka postopka in izdaje sodne odločbe brez oprave naroka; o stroških bo sodišče prve stopnje šele odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v korist rezervnega sklada večstanovanjske stavbe na naslovu T. (stavba z ID znakom 001) na TRR rezervnega sklada, plačati glavnico 687,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove zapadlosti do plačila (I. točka izreka), poleg tega pa je na račun in v korist rezervnega sklada sklenilo vrniti sodno takso v znesku 63,00 EUR (III. točka izreka). Za majhen del obresti je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti odločbi se je pritožila toženka in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo v celoti odpravi oziroma podrejeno da jo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev z ustrezno stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi navaja, da ji je bila izpodbijana sodna odločba vročena na napačen naslov s fikcijo vročitve, čeprav je bilo sodišče seznanjeno z dejstvom, da ni več lastnica stanovanja št. 10 na naslovu T. in da na tem naslovu ne prebiva več. S tem toženka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pa ni podana. Pogoj za pravilnost tako imenovane fikcije vročitve po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP je, da naslovnik na naslovu, kjer se opravlja takšna vročitev, dejansko prebiva, pri čemer ni pomembno, ali ima na tem naslovu formalno prijavljeno prebivališče oziroma ali je lastnik nepremičnine, ki se na tem naslovu nahaja. Drži sicer, da je prvostopenjsko sodišče toženki izpodbijano sodbo vročalo na naslov T., po tem ko je bilo preko odgovora na tožbo seznanjeno z dejstvom, da je bilo toženkino stanovanje na omenjenem naslovu v izvršilnem postopku 3. 11. 2014 prodano. Vendar zgolj izguba lastninske pravice ne pomeni tudi toženkinega takojšnjega dejanskega prenehanje prebivanja na tem naslovu: toženka se je na izpodbijano sodbo in sklep pravočasno odzvala s pritožbo, kar dokazuje, da je bila s sodno odločbo pravočasno seznanjena. Poleg tega toženka po tem, ko je 14. 11. 2014 na naslov T. prejela prvo sodno pisanje (tožbo skupaj s pozivom na odgovor), prvostopenjskemu sodišču ni sporočila spremembe svojega naslova, kar je v skladu s 1. odstavkom 145. člena ZPP dolžna storiti.

6. Nadalje toženka pritožbenemu sodišču neutemeljeno predlaga, da tožbeni zahtevek, ki se po njeni oceni glasi na 1.502,70 EUR, zavrne nad priznano terjatvijo (687,80 EUR), saj bi drugače prišlo do neupravičene obogatitve tožencev, ker ti tožbenega zahtevka v višini 1.502,70 EUR niso umaknili. Sodišče je o tožbenem zahtevku tožnikov odločilo v celoti (torej o vseh 687,80 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi), torej je ravnalo v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPP, ki zapoveduje, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo 687,80 EUR in ne 1.502,70 EUR. Znesek 1.502,70 EUR, ki je zapisan na prvi strani tožbe, ne pomeni tožbenega zahtevka, temveč ocenjeno vrednost spornega predmeta. (Na to sodišče tudi ni vezano. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so tožniki od toženke zahtevali zgolj 687,70 EUR in je tožnikom od tega zneska odmerilo tudi sodno takso, preplačilo takse, ki jim je bila naložena s plačilnim nalogom P 92/2014 s 6. 10. 2014, pa v skladu s 1. odstavkom 36. člena Zakona o sodnih taksah-1 (ZST-1) vrnilo na račun rezervnega sklada.)

7. Toženka dalje neutemeljeno navaja, da je rezervni sklad, v kolikor je bila sodna taksa za tožbo proti njej plačana iz sredstev v njem, oškodovan in bi morali tožniki sredstva vrniti. Razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada je v domeni upravnika (1. odst. 43. čl. Stanovanjskega zakonika; SZ-1) oz. etažnih lastnikov, kar toženka ni že vse od 23. 12. 2014, ko je bila iz zemljiške knjige izbrisana kot lastnica stanovanja št. 10. Na njeno obveznost plačila po izpodbijani sodbi to v ničemer ne vpliva.

8. Toženka tudi neutemeljeno meni, da bi morali tožniki sami nositi stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, češ da teh stroškov med postopkom niso priglasili. V izpodbijani sodbi odločitve o pravdnih stroških ni, saj so tožniki te stroške priglasili šele po njeni izdaji. Takšna zahteva po povrnitvi stroškov je tu dovoljena, saj gre za spor majhne vrednosti, v katerem lahko pride do zaključka postopka in izdaje sodne odločbe brez oprave naroka (1. odstavek 454. člena in 3. odst. 163. čl. ZPP). Tako bo o stroških sodišče prve stopnje šele odločalo.

9. Toženkina navedba, da je prvostopenjsko sodišče opozorila na odprte pravdne postopke med njo in N. d. o. o., kjer gre za isto terjatev, ni točna. Toženka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno navedla, da ni dovoljeno ponovno začenjanje pravnih postopkov za pravnomočno zaključene pravne postopke, niti ni dovoljeno zahtevati isto terjatev z več pravdnimi postopki in različnimi pravdnimi strankami. Pri tem ni konkretizirala, za kateri postopek gre. Do tega se je opredelilo tudi prvostopenjsko sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je ugovor zaradi neobrazloženosti utemeljeno zavrnilo, saj je pred tem toženko izrecno pozvalo, da mora že v svojem odgovoru na tožbo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze (451. člen ZPP), česar toženka torej ni storila. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP tudi preverilo, ali med pravdnimi strankami postopka teče kakšen drug postopek o istem tožbenem zahtevku (zaradi plačila v rezervni sklad v višini 687.70 EUR), pri čemer ne ovire litispendence (prej vložene tožbe) ne ovire že razsojene stvari ni ugotovilo. Pritožbena navedba, da naj bi bil med toženko in upravnikom N., d. o. o., odprt postopek za isto terjatev in naj bi zoper njo tako obstajala dva sodna naslova, pomeni neopravičeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. V I. in III. točki izreka izpodbijane odločbe ter na nekaterih mestih njene obrazložitve je sicer očitno prišlo do pravopisne napake – prvostopenjsko sodišče namesto naslova večstanovanjske zgradbe T., zapisuje naslov kot Ta. Vendar to za identifikacijo zgradbe ni odločilnega pomena, saj je na vseh mestih, kjer do te napake prihaja, zgradba opredeljena še z ID znakom, ki s pomočjo evidenc zemljiške knjige omogoča natančno določitev večstanovanjske zgradbe in njenega rezervnega sklada, poleg tega pa je pravilen tudi zapis transakcijskega računa, na katerega je toženka dolžna nakazati vtoževani znesek.

11. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo, zato je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prvostopenjskega sodišča ter sklep potrdilo (353. člen in 2. tč. 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica stroškov ni priglasila, glede na vsebino njene pritožbe ter pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpijo tožniki sami.