Jedro

Ker je sodišče razpolagalo z izpovedbo oškodovanca ter z obvestilom o telesni poškodbi za oškodovanca z dne 21.5.2001 z diagnozo Kliničnega centra Ljubljana z dne 10.12.2001, je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj izvedba predlaganega dokaza v ničemer ne bi pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.J. se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni I.J. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno denarno kaznijo v višini 150.000,00 SIT in preizkusno dobo dveh let. Poleg tega je bil dolžan plačati stroške kazenskega postopka, medtem ko je bil po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen plačila povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot stroške pritožbenega postopka pa mu je naložilo plačilo povprečnine v znesku 80.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 28.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil iz vseh razlogov po 420. členu ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter spremeni pravnomočno odločbo, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je nelogično, da lahko zapustiš nekoga, ki je sam po svoji volji odšel s kraja prometne nesreče, kar je znak kaznivega dejanja po 329. členu KZ. Po mnenju zagovornika tudi v zavesti obsojenca v teh trenutkih ni moglo biti, da je oškodovanec poškodovan. V tej zvezi je sodišče po mnenju zagovornika kršilo tudi določilo kazenskega postopka, ko je zavrnilo zaslišanje izvedenca medicinske stroke. Prav tako bi moralo sprejeti predlog za izvedenca prometne stroke. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni omogočilo izpeljave obrambe. Po mnenju zagovornika državno tožilstvo ni dokazalo onkraj utemeljenega dvoma, da se je v ključnem trenutku obsojenec zavedal, da krši predpis in kateri predpis.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 23.5.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker je bil dokazni predlog obrambe zavrnjen pravilno, sicer pa ugotavljanje vsebine obsojenčeve zavesti pomeni ugotavljanje dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe dovolj natančno in utemeljeno pojasnilo, zakaj je kot nepotrebno zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika za postavitev izvedenca medicinske stroke. Razpolagalo je namreč z izpovedbo oškodovanca ter z obvestilom o telesni poškodbi za oškodovanca z dne 21.5.2001 z diagnozo Kliničnega centra Ljubljana z dne 10.12.2001, tako da se Vrhovno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča druge stopnje, da izvedba predlaganega dokaza v ničemer ne bi pripomogla k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Isto velja za razlogovanje glede predlaganega izvedenca prometne stroke.

V tistem delu, ko zagovornik uveljavlja, da se obsojenec ni zavedal oškodovančeve poškodbe in da je podan dvom glede izpovedbe odškodovanca ter da obsojenčev naklep ni dokazan, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP tega razloga ni mogoče uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Sodišče je pri tem upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, upoštevalo pa, da ima obsojenec določene dohodke. To je razvidno tudi iz samega kazenskega postopka, saj je obsojenec najel odvetnika, ki mu je sestavil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ni podatka, da bi ga odvetnik zagovarjal brezplačno. Obsojenec tudi ni prosil za brezplačno pravno pomoč, kar dokazuje, da je podana podlaga za določitev povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.