Jedro

Storilec je s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da pričakovanje sodišča, da bo v bodoče dosledno upošteval cestnoprometne predpise in ne bo ponavljal prekrškov (na čemer temelji sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni bilo utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), v pritožbenih navedbah pa opisuje okoliščine prekrška, ki ga je storil v času preizkusne dobe, priznava svojo napako in prosi za vrnitev vozniškega dovoljenja, ki ga nujno potrebuje za prevoze v službo in nudenje pomoči babici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 19. 3. 2021, ki je začela teči 14. 4. 2021 in bi se iztekla 14. 2. 2022, storil hujši prekršek, saj mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje... z dne 21. 7. 2021, ki je postal pravnomočen 30. 7. 2021, za prekršek storjen 21. 7. 2021, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202.e člena ZP-1 določa, da sodišče storilcu, ki v času preizkusne dobe stori hujši prekršek, prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzete ugotovitve storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz povzete določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. V okviru predmetnega postopka tako sodišče ne more upoštevati niti okoliščin prekrška, niti posledic, ki jih bo za storilčevo življenje imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da je v prometni konici zapeljal v križišče, ko je semafor prižigal luči od zelene proti rdeči, da je bil v šoli vožnje naučen, da mora v takem primeru varno speljati, v kolikor ne more ustaviti, da se zaveda, da je to bila napaka in da tudi nima pravne podlage za svojo prošnjo po vrnitvi vozniškega dovoljenja, ker je bil podučen o posledicah kršitve ter da je vozniško dovoljenje edina možnost prevoza v službo ter preživetja in pomoči za babico, ki je pravkar ostala sama in se zanaša na njegovo podporo. Ne glede na to, ali so take navedbe resnične ali ne, pritožbeno sodišče nima zakonske podlage, da bi ob ugotovljenih okoliščinah spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Storilec je namreč s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da pričakovanje sodišča, da bo v bodoče dosledno upošteval cestnoprometne predpise in ne bo ponavljal prekrškov (na čemer temelji sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni bilo utemeljeno.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 20,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.