Jedro

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku.

Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije.

ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke. To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (točka I izreka), oporočne dediče pa napotilo na pravdo, in sicer, dediča A. A. na ugotovitev, da oporoka zapustnice z dne 15. 4. 2005 ni bila preklicana s kasnejšo oporoko in v celoti velja poleg oporoke z dne 28. 12. 2010, dediča B. B. pa na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni spadajo tudi denarna sredstva v višini 30.000,00 EUR, kar morata dediča C. C. in A. A. vrniti v zapuščino (točka II izreka). Tožbi morata vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in zaključilo na podlagi podatkov, ki so na voljo v zapuščinskem spisu (točka III izreka).

2. Zoper ta sklep sta se pritožila dediča A. A. in B. B. 3. Dedič A. A. sklep izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti B. B. Navaja, da določila oporoke z dne 15. 4. 2005 niso v nasprotju s kasnejšo oporoko zapustnice z dne 28. 12. 2010. Zapustnica je v oporoki iz leta 2005 jasno navedla, da izroča pritožniku sporni pas zemljišča. Izrecno je zapisala, da se ta pas zemljišča ne upošteva pri dedovanju. Navedla je tudi, da mu ta pas zemljišča z oporoko izroča zato, „ker je pri vseh delih hiše veliko pomagal, največ pa pri gradnji hiše“. Glede na vsebino oporoke z dne 15. 4. 2005 je moč zaključiti, da je oporočiteljica ob sestavljanju oporoke z dne 28. 10. 2010 štela, da je o pasu zemljišča, ki ga je naklonila z oporoko z dne 15. 4. 2005, že odločila v zadnje navedeni oporoki. Prav nobenih razlogov ali okoliščin, ki bi lahko bili razlog za spremembo volje zapustnice, preostala dediča ne navajata. Sodedinja C. C. pritožniku pravico do sedaj spornega pasu zemljišča celo izrecno priznava kot utemeljeno. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je obstoj pravice pritožnika manj verjeten kot pravica, ki jo zatrjuje B. B. Zato bi moralo sodišče na pot pravde napotiti B. B. 4. Dedič B. B. je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Dedič B. B sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se dediča A. A. in C. C. napoti na vložitev tožbe, s katero bosta uveljavljala, da darilo v znesku 22.700,00 EUR ne sodi v zapuščino po pokojni, se ne upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine in se ne všteva v obdarjenčeva dedna deleža, podredno pa naj pritožnika napoti na vložitev tožbe, s katero bo uveljavljal, da darilo v znesku 22.700,00 EUR sodi v zapuščino oziroma da se upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine ter se všteva v dedni delež A. A. in C. C. Podrejeno pa naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je glede na izvedene in mestoma nepojasnjene dvige gotovine že na prvem naroku zatrjeval prikrajšanje nujnega deleža. Evidentno je, da sta zgolj dediča C. C. in A. A. kot pooblaščenca na transakcijskem računu zapustnice lahko dvigovala navedene denarne zneske (v skupni višini vsaj 30.000,00 EUR). Podredno je pritožnik uveljavljal tudi upoštevanje tega zneska kot darilo, kar je sodišče prve stopnje prezrlo. Izrecno pa je pritožnik zatrjeval obstoj daril, namenjenih dedičema v višini 22.700,00 EUR (iz naslova delnic in prodanih nepremičnin), o čemer se je sodišče zmotno izreklo v točki 12 obrazložitve sklepa. Stališče sodišča, da institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil, ne drži. Za takšno stališče v zakonskih določbah ni podlage. V konkretnem primeru je oporočno dedovanje privedlo do identične situacije, kot bi to predstavljalo zakonito dedovanje. Vse navedeno velja še toliko bolj, saj je pritožnik zatrjeval prikrajšanje svojega dednega deleža, ki mu pripada na podlagi veljavne oporoke. Darila so pomembna vsaj z vidika ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine, ki predstavlja podlago za obračun posameznikovega nujnega deleža, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. Napotitveni sklep sodišča je zato treba razširiti in posledično spremeniti.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi A. A. 7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da na pravdo napoti dediča A. A. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je njegova pravica manj verjetna (213. člen Zakona o dedovanju – ZD1). Oporočiteljica je napravila dve oporoki, eno dne 15. 4. 2005 in drugo dne 28. 12. 2010. Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku. Drugačno voljo oporočiteljice bo pritožnik moral dokazati v pravdi. Ker je njegova pravica manj verjetna, je pritožnikovo zavzemanje za to, da se na pot pravde napoti dediča B. B., neutemeljeno.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo dediča A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

O pritožbi dediča B. B. 9. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da institut vračunanja daril, opredeljen v določilih 46. do 58. člena ZD, pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije2. V obravnavani zadevi so zapustničini potomci vsi oporočni dediči. Oporočiteljica vračunanja ni določila. Zato je pritožnikova zahteva za vračunanje daril v dedni delež oporočnih dedičev C. C. in A. A., neutemeljena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Neutemeljene so tako pritožbene trditve o tem, da je prej navedenima dedičema treba vračunati v njun dedni delež darila v znesku 22.700,00 EUR in 30.000,00 EUR.

10. Po stališču sodne prakse je pravica do nujnega dednega deleža dedna pravica, ki jo v zapuščinskem postopku dediči lahko uveljavljajo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbenem postopku. Kljub temu je neutemeljena zahteva oporočnega dediča B. B., da mu gre po zakonitem dedovanju tudi nujni dedni delež. ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke (zapisnik o opravljeni zapuščinski obravnavi dne 8. 9. 2020). To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja. Pritožbene navedbe o prikrajšanju nujnega dednega deleža so torej neutemeljene. Nerelevantno je tudi, kar zatrjuje pritožnik, da je v konkretnem primeru oporočno dedovanje privedlo do identične situacije, kot bi to predstavljalo zakonito dedovanje. Bistveno je, da je v obravnavanem primeru zapustnica napravila oporoko in gre zato za oporočno dedovanje in ne dedovanje na podlagi zakona.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo dediča B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške (174. člen ZD).

1 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami. 2 Prof. dr. Karel Zupančič, prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, stran 108.