Jedro

Potrdila o neizplačanih plačah so izračuni, ki so bili izdelani za potrebe lastninjenja. S tem tožena stranka ni priznala, da je dolžna izplačati razlike v plači do višine 100% plače v gotovini. Priznanje tožene stranke se nanaša le na pravico do lastninjenja, ne pa na pravico do izplačila plače v gotovini. S tem ni kršen enakopravni položaj, saj je tudi tožnik imel možnost uveljaviti lastninske certifikate pri lastninjenju oz. jih spremeniti v delnice.

Izrek

1. Ugotovi se, da je stranski intervenient umaknil pritožbo. 2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka glede odločitve o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. 3. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 4. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači v skupnem znesku 82.135,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so določeni v izreku izpodbijane sodbe in sicer od prvega 183,41 SIT od 17.12.1993 dalje do plačila in od zadnjega 5.742,61 SIT od 18.1.1994 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna na neto zneske razlik v plači obračunati in plačati predpisane prispevke in davke, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek glavnice in zakonske zamudne obresti od mesečnih razlik v plači za čas od zapadlosti posameznih plač v plačilo do 17.12.1993 je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.000,00 SIT od 11.12.1996 dalje in od 48.958,00 SIT od 19.3.2001 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in glede izreka o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Stranski intervenient je svojo pritožbo umaknil. Stranski intervenient je dne 5.6.2001 dal pisno izjavo, da umika pritožbo. Po 2. odst. 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, če pritožbeno sodišče še ni izdalo odločbe. Umik pritožbe je bil pred izdajo odločbe, zato te pritožbe pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje v zavrnilnem delu glede plačila glavnice in zoper odločitev o stroških postopka. Glede stroškov postopka navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek s tem, ko je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe glede stroškov odločilo le o obrestih, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, ni pa odločilo o višini teh stroškov, čeprav iz obrazložitve izhaja, da bi tožena stranka tožeči stranki morala povrniti tudi del stroškov in ne samo obresti od teh stroškov. Ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe v tem delu, je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Poleg tega navaja, da je sodišče napačno upoštevalo 154. člen ZPP, ko je odmerilo stroške po uspehu, moralo pa bi jih od prisojenega zneska, to je po členu 155 ZPP. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera, z odmero po členu 155 ZPP pa tudi ni priznalo vseh potrebnih stroškov. Glede glavne terjatve pritožba navaja, da tožena stranka tožniku ni izplačevala plač, kot bi jih morala. Prikrajšanje tožnika pri plači je tožena stranka že v letu 1996 priznala na obrazcu 1 izdelanem za potrebe njenega lastninjenja. V tem obrazcu 1 je tožena stranka sama priznala razlike v plači v višini 100% + dodatke, zato je tožnik za te razlike upravičen namesto korporacijskega zahtevka postaviti obligacijski zahtevek. V pritožbi tožnik nadalje obrazlaga nepravilno odmero stroškov postopka. Uveljavlja, da bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine primera, to je, da je tožnik dal izdelati izračun v ... sicer izvedenca finančne stroke iz ..., da je v izogib sodnemu postopku toženi stranki že pred vložitvijo tožbe predlagal sklenitev poravnave. Pri odmeri stroškov bi sodišče moralo poleg višine tožbenega zahtevka upoštevati tudi njegovo utemeljenost. Glede na to, da je bila tožba potrebna in, ne oziraje se na višino, tožbeni zahtevek utemeljen, bi moralo sodišče iz tega (vmesnega) naslova polovico priznanih in potrebnih stroškov tožeče stranke odmeriti in naložiti v plačilo toženi stranki. Tožnik je tožbeni zahtevek skrčil oz. prilagodil izračunu tožene stranke že pred zadnjo obravnavo. S tem skrčenim delom je uspel. Zato bi sodišče moralo odmeriti stroške od prisojenega zneska po členu 155 ZPP, saj so ti stroški dejansko nastali v zvezi s prisojenim zahtevkom 82.135,46 SIT. Sodišče pa samo ugotavlja, da je bila tožba potrebna. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe glede glavne terjatve niso utemeljene, tudi že po temelju, saj so bila potrdila o neizplačanih plačah na obrazcu 1, kar uveljavlja pritožba, izračuni, ki so bili izdelani za potrebe lastninjenja. S tem tožena stranka ni priznala, da je dolžna izplačati razlike v plači do višine 100% + dodatke v gotovini. Priznanje tožene stranke se torej nanaša le na pravico do lastninjenja, ne pa na pravico do izplačila plače v gotovini. S tem ni kršen enakopravni položaj, saj je tudi tožnik imel možnost uveljaviti lastninske certifikate pri lastninjenju oz. jih spremeniti v delnice. Iz navedenih razlogov pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Utemeljena pa je pritožbena navedba glede odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstaja nasprotje med obrazložitvijo sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da so bili stroški tožeče stranke priznani v višini 48.958,00 SIT in izrekom, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le zakonite zamudne obresti od stroškov postopka. Sodba tudi nima razlogov o tem, kaj (kakšen strošek) predstavlja znesek 4.000,00 SIT in zakaj zakonite zamudne obresti od tega zneska tečejo že od 11.12.1996 dalje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), zaradi česar je sodbo glede odločitve o stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP.