Jedro

Za presojo subjektivne strani sostorilstva ni nujno, da bi moral med sostorilci vselej obstajati predhoden dogovor. Na storilčevo zavest o sodelovanju pri uresničitvi kaznivega dejanja je mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obs. M.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ. Po določbah 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen sedem mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.03.2000 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik Z.T. iz M., je dne 26.06.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z določbami 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 25. členom KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in s sodbo skladno z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa zagrešilo procesnih kršitev. Zagovornik v zahtevi nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki se izkazuje v napačni oceni izvedenih dokazov, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da izrek pravnomočne sodbe nasprotuje njenim razlogom. Pri tem ne pojasni, katera odločilna dejstva so v obrazložitvi navedena drugače kot v izreku napadene sodbe. Sodišče je v skladu z v izreku pravnomočne sodbe navedenim očitkom ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca z udarcem v trebuh spravil na tla, nato pa sta ga na tleh ležečega z mladoletnim sinom nekajkrat brcnila v glavo in telo ter mu povzročila ugotovljene poškodbe. Na teh ugotovljenih dejanskih okoliščinah pa temelji pravni zaključek, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z mladoletnim sinom. Zato ni nasprotja med izrekom in razlogi pravnomočne sodbe.

Po naziranju zahteve za varstvo zakonitosti je sklicevanje sodišča druge stopnje na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. S.Ž.

protispisno in povsem brez osnove. V zvezi s presojo pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje poudarilo, da je za sprejeto dokazno oceno imelo sodišče prve stopnje med drugim utemeljeno podlago tudi v mnenju izvedenca medicinske stroke. Navedeni izvedenec je v svojem mnenju navedel, da so poškodbe, ki jih je dobil oškodovanec, lahko nastale tudi z brcami. Sodišče prve stopnje je ugotovitev te odločilne okoliščine oprlo na izpovedbi oškodovanca in priče A.P., glede obsega in teže poškodb pa na mnenje izvedenca medicinske stroke. Dejanske zaključke o tem, da je obsojenec ravnal tako, kot mu je očitano, je ocenilo kot pravilne tudi sodišče druge stopnje s poudarkom, da jim pritrjuje izvedensko mnenje. Razlogom drugostopne sodbe glede na navedeno ni mogoče očitati zatrjevane protispisnosti in zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno ocenilo ravnanje obsojenca in utemeljeno zaključilo, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu. V zvezi s tem je navedlo ustrezne razloge. Iz teh je tudi razvidno, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je mogoče povzeti zaključek glede obsojenčeve zavesti o skupnem delovanju in v čem se kaže njegova izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja. Za presojo subjektivne strani sostorilstva ni nujno, da bi moral med sostorilci vselej obstajati predhoden dogovor. Na storilčevo zavest o sodelovanju pri uresničitvi kaznivega dejanja je mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.

Obsojenčevo dejanje, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, in ki je skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne dopušča drugačnega zaključka, kot ga vsebuje pravnomočna sodba, glede na njegovo neposredno sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja (uresničevanju bistvenih znakov kaznivega dejanja). Smiselni očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodba v pogledu ugotavljanja subjektivne strani sostorilstva pomanjkljiva in pravni zaključek v tej smeri zmoten, zato ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.S. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a) člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja ter zamotanosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.