Jedro

Pri presoji, ali gre za javno mesto oziroma javno površino, je treba poleg lastništva parcel upoštevati tudi druga dejstva, med drugim tudi okoliščino, da tožeča stranka ti zemljišči vseskozi uporablja in skrbi za travnato površino. To dejstvo je povezano s pogodbo, sklenjeno dne 27. 5. 2003 med tožečo stranko in družbo D. d.d., kar vse je pomembno zaradi ugotavljanja, ali je mogoče predmetni zemljišči opredeliti kot javno mesto

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Mestne občine Ljubljana, št. 061-726/2016-11 z dne 29. 9. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo pravni osebi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, odredil odstranitev treh drogov za zastave in veliki samostoječi oglasni steber na javnem mestu, na območju tožene stranke, na zemljišču št. ..., ..., k. o. ..., saj za navedeno postavitev tožeča stranka nima dovoljenja tožene stranke, kot to določa Odlok o oglaševanju (v nadaljevanju Odlok), ter vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka). Določil je tridesetdnevni rok od vročitve odločbe za izvršitev navedenega ukrepa (točka 2 izreka), naložil tožeči stranki, da mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti Inšpektorat Mestne uprave tožene stranke (točka 3 izreka), v točkah 4 in 5 izreka pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je inšpektorica v inšpekcijskem postopku ugotovila, da navedeni oglasni objekti stojijo na zelenici ob pločniku oziroma kolesarski stezi, ki je kategorizirana občinska cesta, na zemljišču z navedenimi parcelnimi številkami, v lasti tožene stranke. Ugotavlja, da gre za javno mesto oziroma javno površino, kar je izkazano z dejstvom, da so zemljišča v lasti osebe javnega prava, ki je kot javna površina pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur, kot določa točka 1.5.1. Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Slednje določa tudi Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, ki v 2. členu opredeljuje vrste in lokacije oziroma območja za postavitev objektov za oglaševanje. Prvostopenjski organ je od pristojnega oddelka pridobil podatek, da soglasje z vidika posega v prostor varovalnega pasu ceste za navedene tri drogove z zastavami in samostoječi steber z napisi, po 97. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), tožeči stranki ni bilo izdano. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na Odlok, in sicer na določbo 20. člena. Pojasnjuje, da iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da je za zemljišče ..., k. o. ..., vpisana kot lastnik Občina B., za zemljišče ..., k. o. ..., pa občina C.. Tako gre za dejstvo, da je lastnica obravnavanih zemljišč tožena stranka. Glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, da so na navedenih zemljiščih postavljeni samostoječi oglasni steber in trije drogovi z zastavami, in sicer brez dovoljenja tožene stranke, je prvostopenjski organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je župan tožene stranke kot drugostopenjski organ zavrnil (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je ponovil ugotovitve prvostopenjskega organa, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja sklep, da so navedeni objekti postavljeni na javnem mestu, pri tem pa dodatno pojasnil obrazložitev prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na pridobljeni podatek, da ni bilo izdanega soglasja z vidika posega v prostor v varovalnem pasu.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da se oglasni steber in trije drogovi v celoti nahajajo le na nepremičnini parc. št. ..., k. o. ..., zato izrek v delu, ki se nanaša na odstranitev teh objektov na nepremičnini parc. št. ..., k. o. ..., ni izvršljiv, odločba v tem delu pa je nična.

5. Tožeča stranka kot pravno odločilno dejstvo v zadevi izpostavlja, da nepremičnina, na kateri stojijo predmetni objekti, ni javna površina, saj jo je tožeča stranka 27. 5. 2003 kupila od gospodarske družbe D. d.d., zaradi česar je zasebna last. Čeprav zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim lastništvom, to dejstvo po stališču tožeče stranke v okviru ugotavljanja statusa „javne površine“ ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Zakonodajalec statusa javne površine ni vezal na vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na pojem rabe. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela le na podlagi vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožeče stranke tako prvostopenjski organ ni ravnal po pravilih postopka, to pa je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost njegove odločitve. Prav tako se v izpodbijani odločbi ni opredelil do izkazanega nakupa predmetne nepremičnine tožeče stranke s sklenjeno kupoprodajno pogodbo za E.E. car z dne 27. 5. 2003, s čimer je kršil pravico do izjave iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

6. Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki onemogoča uporaba in uživanje svoje lastne stvari, zato ta odločba pomeni tudi nedopusten poseg v pravico tožeče stranke iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Zasebna lastnina je namreč ustavno varovana kategorija in pomeni pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.

7. Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, pri čemer naj upošteva argumente tožeče stranke, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka tožeče stranke.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem ponovno poudarja, da je lastnica obravnavanih zemljišč, na katerih stojijo predmetni oglasni objekti, tožena stranka, kar izhaja iz zemljiške knjige, in da gre za javno površino. Nadalje izpostavlja, da tožeča stranka za oglaševanje nima dovoljenja za oglaševanje v skladu z Odlokom, prav tako nima soglasja z vidika posega v prostor v varovalnem pasu ceste. Opredeljuje tudi varovalni pas občinske ceste, z občinskimi cestami pa upravlja organ tožene stranke, pristojen za gospodarske javne službe in promet. Iz navedenih razlogov, vključno z dejstvom, da tožeča stranka nima izdanega dovoljenja pristojnega organa za postavitev treh drogov za zastave in samostoječi oglasni steber, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Stranki predmetnega upravnega spora sta si v nadaljevanju izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih sta vztrajali pri svojih predhodnih navedbah in prerekali navedbe nasprotne stranke. Tožeča stranka je med drugim spremenila svoj primarni tožbeni zahtevek, vendar je, po oporekanju tožene stranke tej spremembi zahtevka, spremembo zahtevka umaknila in vztrajala pri prvotno podanem tožbenem zahtevku.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožeči stranki odrejena odstranitev treh drogov za zastave in veliki samostoječi oglasni steber na zemljiščih z navedenima parcelnima številkama v k. o. ....

12. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da se navedeni drogovi in steber, namenjeni za oglaševanje, nahajajo na zemljišču tožene stranke, ki je javno mesto, tožeča stranka pa za takšno postavitev nima dovoljenja tožene stranke, kot to določa Odlok. To v izpodbijani odločbi (tako v izreku kot obrazložitvi) predstavlja temeljni argument, ki je prvostopenjski organ vodil v sprejem izpodbijane odločitve. Tako prvostopenjski kot pritožbeni organ pa sta svojo odločitev obrazložila tudi s tem, da tožeča stranka nima soglasja z vidika posega v prostor varovalnega pasu ceste po 97. členu ZCes-1. 13. Glede pravne podlage, na katero se nanaša tako izrek kot obrazložitev izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da to predstavlja Odlok (Odlok o oglaševanju), ki vsebino in pogoje oglaševanja ter nadzor in posledice v primeru, če stranka nima ustreznega dovoljenja, določa v 1. členu, prvi alineji 9. člena, prvi alineji 10. člena in 20. členu. V skladu z navedenimi določbami Odloka je oglaševanje brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka prepovedano na javnem mestu. Tako se izkaže kot ključno vprašanje, ali so predmetni drogovi za zastave in oglasni steber postavljeni na javnem mestu.

14. Sodišče ugotavlja, da so predmetni objekti za oglaševanje postavljeni na zemljišču, ki je zemljiškoknjižno v lasti tožene stranke. Iz tega dejstva tožena stranka tudi izpeljuje sklep, da gre za javno mesto oziroma javno površino, kot jo opredeljuje točka 1.5.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Sodišče sledi obrazložitvi tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotavljanje lastništva predmetnih zemljišč. V skladu z načelom, da se lastninska pravica na nepremičninah pridobi oziroma preneha s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo (7. člen Zakona o zemljiški knjigi), sta prvostopenjski in pritožbeni organ pravilno ugotovila lastništvo predmetnih zemljišč, kot izhaja iz zemljiške knjige. Okoliščina lastništva predmetnih zemljišč je po presoji sodišča pomembna zaradi ugotavljanja, ali gre za javno mesto, povezano s tema zemljiščema. Če bi namreč bila tožeča stranka lastnica teh zemljišč (s predpisanim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo), bi to pomenilo, da gre za zasebno lastnino, ki že po definiciji nasprotuje zaključku, da gre za javno mesto. V tem primeru v skladu z določili Odloka tudi ne bi bilo treba pridobiti dovoljenja tožene stranke za oglaševanje na teh zemljiščih.

15. Glede na ugotovitev sodišča, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi svojo ugotovitev o lastništvu zemljišč pravilno oprl na stanje v zemljiški knjigi, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da v tem delu ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, s čimer bi bilo kršeno načelo materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP. Prvostopenjski organ namreč ni pristojen za presojanje lastništva izven zemljiškoknjižnega stanja, ki je v zgoraj opisanem smislu pomembno dejstvo za presojo o tem, ali gre v obravnavanem primeru za javno mesto.

16. Ne glede na navedene pravilne ugotovitve prvostopenjskega organa, sodišče ugotavlja, da lastninska pravica na zemljiščih, na katerih so postavljeni predmetni objekti za oglaševanje, ni edini kriterij, iz katerega je v vseh primerih izpeljati sklep, da gre za javno mesto, za katerega oglaševanje bi morala imeti tožeča stranka v skladu z relevantnimi določbami Odloka dovoljenje tožene stranke. Tudi zemljišča v lasti tožene stranke namreč niso nujno pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur. V tej luči se izkaže tožbena navedba, da je tožena stranka sprejela izpodbijano odločitev le na podlagi vknjižbe njene lastninske pravice v zemljiško knjigo, za utemeljeno. Pristojna organa sta namreč v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da gre za objekte, ki stojijo na zelenici ob pločniku oziroma kolesarski stezi ob kategorizirani občinski cesti, ki so zemljišča v lasti osebe javnega prava, ki je kot javna površina pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur, nista pa ugotavljala drugih dejstev, pomembnih za presojo, ali predstavljata navedeni zemljišči javno mesto. Pri presoji, ali gre za javno mesto oziroma javno površino, je treba poleg lastništva parcel upoštevati tudi druga dejstva, kot jih je navajala tožeča stranka, med drugim tudi okoliščino, da tožeča stranka ti zemljišči vseskozi uporablja in skrbi za travnato površino. To dejstvo je povezano s pogodbo, sklenjeno dne 27. 5. 2003 med tožečo stranko in družbo D. d.d., kar vse je pomembno zaradi ugotavljanja, ali je mogoče predmetni zemljišči opredeliti kot javno mesto (ne v smislu ugotavljanja lastništva zemljišč). Tako je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v predmetnem upravnem postopku, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, v bistvenih, zgoraj opredeljenih delih, nepopolno ugotovljeno.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu, da opravi ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na oceno, ali sta predmetni zemljišči javno mesto, nato pa v predmetni zadevi ponovno odločiti, v izdanem aktu pa se do vseh ugotovitev opredeliti, vključno z okoliščinami, ki se nanašajo na parcelni številki, na katerih se nahajajo predmetni oglasni objekti, slednje v povezavi s trditvijo tožeče stranke, da se le-ti nahajajo le na zemljišču parc. št. ..., k. o. ..., in v zvezi s tem zatrjevano delno ničnostjo izpodbijane odločbe.

18. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa kot očitno ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v predmetnem upravnem sporu pa ni sodeloval stranki udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožeče stranke pa ni zastopal odvetnik. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.