Jedro

V primeru, da je med postopkom obstajala procesna ovira litispendence, pa sodišče prve stopnje glede nje ni ničesar odločilo tako dolgo, da je med tem nastopila že procesna ovira res iudicata, je sodišče dolžno po uradni dolžnosti presojati le obstoj slednje kot močnejše procesne ovire.

Tudi po združitvi več pravd v skupno obravnavanje, pravdi obdržita svojo samostojnost, zato ne pride do nikakršnega “zlitja tožbenih zahtevkov”, temveč mora sodišče glede na procesne določbe o obstoju litispendence in obstoju pravnomočno razsojene stvari to ugotavljati, kot da pravdi nista združeni. To velja tudi v primeru denarnih vključenih zahtevkov, ko tožeča stranka z eno tožbo vtožuje iz iste dejanske in pravne podlage v več zadevah denarno terjatev za isto obdobje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se v delu, kolikor z njo izpodbija tč. I/1 izreka sklepa in tč. II/1 izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdita izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se v delu, kolikor z njo izpodbija tč. I/2 izreka sklepa in tč. II/2 ter tč. 3 izreka sodbe ugodi in se v tem obsegu izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 20.10.2009 opr. št. II Pg 339/2009: Zaradi umika tožbe za 5.506,28 EUR se pravdni postopek ustavi.

Zavrže se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino zaradi izgubljenega dobička na mesec v višini v višini 1.081,62 EUR (8 enot na površinah, ki niso v lasti tožene stranke) za obdobje od novembra 2000 do 20.septembra 2002 in zakonske zamudne obresti od dospelosti vsakega zneska v plačilo do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.763,14 EUR (2,100.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2000 dalje do plačila.” Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino zaradi izgubljenega dobička na mesec v višini 811,22 EUR(2.704,06 EUR – 1.892,84 EUR) (6 enot na površinah, ki so v lasti tožene stranke) za obdobje od februar 2000 do januar 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska v plačilo do plačila; odškodnino zaradi izgubljenega dobička na mesec v višini 1.892,84 EUR (14 enot na površinah, ki niso v lasti tožene stranke) za obdobje od 21. september 2002 do 16.4.2007 (21. september 2002 do 15.11.2002, od 16.11.2002 do 16.4.2007) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska v plačilo do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 5.363,58 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper sodbo in sklep je vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da primarno glede sklepa pod tč. I izreka odločbe pritožbi ugodi in v točki 1 in točki 2 izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep pod tč. I izreka odločbe v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, glede izpodbijane sodbe pa pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu pod tč. II/1 in tč. II/2 izreka sodbe sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi s stroškovno posledico ali podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje; nadalje predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi zoper tč. 3 izreka sodbe (glede stroškov postopka) ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter naloži toženi stranki plačilo priglašenih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo v stroškovnem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje v celoti in nekritično sledilo navedbam tožene stranke in je posledično neutemeljeno zavrnilo izvedbo po tožeči stranki predlaganih dokazov, ki bi jih bilo nujno izvesti, da bi sploh bilo mogoče odločiti o zadevi. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, seveda ni ugotovilo odločilnih dejstev, tako da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti.

Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo,da sta stranki prekludirani s podajanjem navedb in predlaganjem dokazov po 24.4.2007 opravljenem naroku, saj je tožeča stranka že do 1. naroka navedla vso trditveno podlago in predložila vse dokaze in je na samem naroku razširila tožbeni zahtevek v delu izgubljenega dobička tožeče stranke, ki bi zaradi protipravne odstranitve panojev za časovno obdobje in sicer dodatno od 21.2.2002 znašal poleg prvotno postavljenega zahtevka 106.109,16 EUR še 99.305,16 EUR . Pritožba meni, da je tožeča stranka tudi izkazala višino škode iz naslova izgubljenega dobička kot škode zaradi poškodovanja panojev. Pritožba še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 23.10.2007 sprejelo sklep, da se pravdni zadevi II Pg 339/2000 in II Pg 271/2002 združita pod opr. št. II Pg 339/2000, pri tem pa ne gre spregledati, da je bil prvi narok v zadevi II Pg 339/2000 dejansko izveden dne 18.11.2008 in so vse vloge, ki so bile vložene do tega dne pravočasne in tožeča stranka z njimi ni prekludirana.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje glede na opisano storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo pripravljalnih vlog pravdnih strank, ki sta jih ti podali do prvega naroka za glavno obravnavo v zadevi opr.št. II Pg 339/2000. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo dodatno postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki ga je ta podala na naroku dne 24.4.2007, pri tem pa se izpodbijana odločba sploh ne da preizkusiti,saj glede na postavljene tožbene zahtevke tožeče stranke sploh ni mogoče ugotoviti, o čem je prvostopno sodišče sploh razsojalo in o čem je sklepalo.

Pritožba pojasni, da je tožeča stranka s tožbo z dne 7.11.2002 pod opr. št. II Pg 271/2002 postavila tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode v višini 4,650.196,38 SIT (za 6 panojev), s pripravljalno vlogo z dne 13.2.2003 je v isti zadevi tožeča stranka jasno specificirala, da znesek predstavlja premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička v letih 2000, 2001 in 2002. V zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000 pa se je tožbeni zahtevek glasil za škodo zaradi protipravno odstranjenih 14 panojev zaradi izgubljenega dobička za obdobje od 1.2.2000 do 31.12.2000, nato pa je v tej isti zadevi tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14.3.2003 prav tako razširila tožbeni zahtevek in sicer je vztrajala pri škodi zaradi izgube na dobičku v višini 25,428.000,00 SIT (sedaj 106.109,16 EUR).

Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je dovolilo spremembo tožbe, toda pritožba izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče zaključiti, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, saj je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek v skupnem znesku in sicer v zadevi pod opr. št. II Pg 271/2002 v višini 99.305,16 EUR in v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000 v višini 106.109,16 EUR, vendar ne na način, kot je sodišče odločilo z izrekom sklepa in sodbe, zato se odločbe sploh ne da preizkusiti in je zaradi tega nezakonita.

Pritožba še dodaja, da je tožeča stranka umaknjeni del tožbenega zahtevka imela zajet v tožbenem zahtevku pod opr. št. II Pg 339/2000, kar pomeni, da se tožeča stranka temu delu tožbenega zahtevka ni odpovedala, temveč ga je umaknila, ker pa je torej umaknjeni del tožbe bil zajet v tožbenem zahtevku pod opr. št. II Pg 339/2000 pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo v tč. I/1 izreka, da se pravdni postopek v tem delu ustavi.

Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje tudi napačno odločalo o ugovoru litispendence in tožbeni zahtevek tožeče stranke za 8 (osem) enot zavrglo.

Pritožba meni, daje nezakonita odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je to zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi poškodovanja stvari. Razlogi sodišča prve stopnje so pavšalni, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvedlo predlaganih dokazov in sicer zaslišanje predlaganih prič in ni postavilo izvedenca finančne stroke in pritožba meni, da je podala zadostno trditveno podlago glede tega dela tožbenega zahtevka, pri tem pa sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da bi tožeča stranka morala zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja, če pa tožena stranka ni dokazala, da panoji še obstajajo.

Pritožba končno še meni, da je v celoti napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno relevantno lastništvo zemljišča, na katerem so stali panoji, saj tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da odstranjuje panoje na zasebnih zemljiščih in prvostopenjsko sodišče je tudi napačno presodilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen za 6 oglasnih površin,saj gre za panoje, ki jih je družba G. d.o.o., kasneje pripojena k tožeči stranki, prav tako imela na zasebnih površinah. Tožeča stranka je tudi vseskozi imela dovoljenje za oglaševanje kot tudi postavitev panojev in zakoniti zastopnik tožeče stranke je to dejstvo tudi potrdil in pojasnil način pridobitve dovoljenja za oglaševanje.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe v celoti napačno ugotovilo, da tožena stranka izgubljenega dobička ni zatrjevala niti izkazala, saj je priložila vse listinske dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri tem pa je predlagala tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje najprej dopustilo, nato pa v celoti neutemeljeno zavrnilo.

Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje nima razlogov, temveč le povzema navedbe strank.

Pritožba izpodbija tudi izrek o stroških postopka.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožba odgovorila.

Tožena stranka meni, da tožeča stranka sploh nima pravnega interesa za pritožbo zoper tč. I/1izreka odločbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo delni umik tožbe v zadevi II Pg 271/2002 za znesek 5.506,28 EUR s pp. in postopek v tem delu ustavilo, kar pa je tožeča stranka storila zaradi ugovora litispendence kot ga je uveljavljala tožena stranka zaradi predhodno postavljenega istega zahtevka v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000; z umikom se je tožena stranka strinjala in odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu povsem pravilna in zakonita.

Odgovor na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbeni zahtevek zaradi izgubljenega dobička za 8 oglasnih panojev (tč. I/2 izreka odločbe) zaradi že pravnomočno razsojene zadeve pod opr. št. I Pg 375/2002 .

Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tako glede vtoževane škode iz naslova neposredne škode na panojih kot glede preostalega tožbenega zahtevka glede vtoževanega izgubljenega dobička in dodala, da tožeča stranka res ni tako postavila tožbeni zahtevek, kot je sedaj odločilo sodišče z izpodbijano odločbo, vendar je tožeča stranka v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000 zahtevala odškodnino za 14 panojev, v zadevi pod opr. št. II Pg 271/2002 pa za 6 panojev in le ob prevedbi na skupni imenovalec, to je na mesečne zneske, je sodišče prve stopnje lahko odločilo o zahtevku in odločilo je o celotnem tožbenem zahtevku.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi v skupno obravnavanje združilo dve gospodarski pravdni zadevi s sklepom z dne 23.10.2007, tako da je zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000 pridružilo zadevo pod opr. št. II Pg 271/2002 , vse na predlog tožeče stranke in skladno z določbo člena 300 ZPP. Ne glede na združitev pravd pa te ohranijo samostojnost in procesnih razmerij je toliko, kolikor je procesnih parov (1), sodišče lahko izda skupno sodbo, kljub združitvi pravd pa sodišče še vedno lahko odloči le v eni od zadev, če je ta zrela za končno odločbo in ta odločba je končna odločba glede te zadeve. Ker torej pravdi ohranita svojo samostojnost, je dolžno sodišče glede vsake pravde preizkusiti tudi obstoj morebitne visečnosti pravde ali litispendece in obstoj že pravnomočno razsojene stvari - res iudicata. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki in dokler teče pravda se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo, na kar mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (2), enako pa mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti, ali je stvar že pravnomočno razsojena; če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (3).

Sodišče prve stopnje je v združeni zadevi moralo odločiti o ugovoru tožene stranke tako glede obstoja litispendence kot glede njenega ugovora obstoja že pravnomočno razsojene zadeve.

Tožeča stranka vtožuje škodo, ki naj bi ji jo tožena stranka povzročila s tem, ko ji je brez pravne podlage v januarju 2000 odstranila z zasebnih zemljišč 14 njenih jumbo oglasnih panojev in ji s tem povzročila škodo tako s poškodovanjem samih panojev kot premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička.

Tako v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000, tožba je vložena dne 21.12.2000 in vročena v odgovor toženi stranki dne 13.1.2001, tožeča stranka vtožuje za vseh 14 oglasnih panojev povračilo škode zaradi poškodovanja 14 oglasnih panojev (listna št. ... spisa) 8.763,14 EUR s pp. (prvotno 2,100.000, 00 SIT) in škodo zaradi izgubljenega dobička za obdobje 9 mesecev (februar - november 2000) v višini 24.336,50 EUR (prvotno 5,832.000,00 SIT) s pp. V isti zadevi je tožeča stranka z vlogo z dne 14.3.2003 spremenila tožbo, tako da je razširila tožbeni zahtevek glede vtoževanega izgubljenega dobička še na nadaljnjih 27 mesecev za glavnico 73.009, 51 EUR s pp (prvotno 17,496.000,00 SIT) in je tako vtoževala izgubljeni dobiček za obdobje od februar 2000 do januar 2003 (list. št. ... spisa) v znesku 97.346,01 EUR s pp in že navedeno škodo zaradi poškodovanja panojev v znesku 8.763,14 EUR s pp, tako da je skupaj tožbeni zahtevek glasil na znesek 106.109,16 EUR s pp, kar tudi pritožba potrdi, vendar ne izpodbija pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, kolikor to ugotovi (stran 7/IV izpodbijane odločbe), da tožeča stranka v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. II Pg 271/2002 vtožuje za 6 od 14 oglasnih panojev, za katere tožeča stranka že vtožuje izgubljeni dobiček v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000, ponovno izgubljeni dobiček za obdobje od 22. september 2002 do marca 2003. Pritožbeno sodišče povzema iz predloženega spisa, da je v zadevi pod opr. št. II Pg 271/2002 tožba bila vložena dne 14.11.2002 in vročena tožeči stranki dne 24.12.2002, tožeča stranka pa je z njo vtoževala, kar potrdi tudi pritožba, izgubljeni dobiček v posledici protipravno odstranjenih 6 panojev za, kot je navedla v tožbi “v letu 2000, 2001 in 2002 v skupnem znesku 19.404,92 EUR s pp” (prvotno 4,650.196,38 SIT), nato pa je po ugovoru litispendence, kot ga je v odgovoru na tožbo z dne 23.1.2003 podala tožena stranka (list. št. ... spisa) in ki naj bi bila podana tako z zadevo pod opr. št. II Pg 339/2000 kot z zadevo opr. št. I Pg 375/2002, v slednjem je tekla pravda zaradi izgubljenega dobička v posledici odstranjenih 8 panojev, tožeča stranka s svojo vlogo z dne 17.2.2003 delno umaknila tožbo (listna št. ... spisa) za znesek 5.506,28 EUR (prvotno 1,319.524,62 SIT) in se ta umik nanaša za vtoževano škodo, nastalo do vključno oktober 2000 ter je postavila tožbeni zahtevek na znesek 13.898,64 EUR s pp (prvotno 3,330.671,75 SIT).

Tožeča stranka je nato v zadevi opr. št. II Pg 271/2002 na naroku dne 24.4.2007 (list. št. ... spisa) kot pravilno navaja v pritožbi, povečala (spremenila tožbo) tožbeni zahtevek in sicer za nastalo škodo v obdobju od 20.9.2002 do 16.4.2007, tožbeni zahtevek pa je natančno oblikovala v vlogi z dne 19.10.2007 (list. št. ... spisa), tako da je vtoževala skupaj znesek 99.305,16 EUR s pp.

V vlogi z dne 7.11.2007 (list. št. ... spisa) je tožeča stranka glede na to,da je medtem sodišče prve stopnje sprejelo sklep o združitvi obeh pravd v skupno obravnavanje, obrazložila, kaj toži v obeh zadevah in pri tem, kot ugotavlja pritožbeno sodišče površno povzela obdobje, za katerega je bil vložen odškodninski zahtevek v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000, saj navaja časovno obdobje od februar 2000 do november 2000 in nato november 2002 do november 2003, kar je v nasprotju z njenimi navedbami v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 14.3.2003, pravilno je povzela le skupno višino vtoževanega zneska, ki je 106.109,16 EUR, medtem ko je tožbeni zahtevek v zadevi pod opr. št. II Pg 271/2002 obrazložila, tako da z njim vtožuje škodo, ki ji je iz naslova izgubljenega dobička nastala po posameznih letih in je tako vtoževala skupaj 99.305,16 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

4.214,80 EUR od 21.2.2002 dalje do plačila

24.162,47 EUR od 1.1.2003 dalje do plačila

23.486,94 EUR od 1.1.2004 dalje do plačila

19.266,94 EUR od 1.1.2005 dalje do plačila

21.518,23 EUR od 1.1.2006 dalje do plačila

6.656,16 EUR od 17.1.2007 dalje do plačila Tožena stranka je v zvezi s spremembo tožbe, ki ji je nasprotovala, še nadalje uveljavljala ugovor litispendence z zadevo pod opr. št. II Pg 339/2000 in ugovor res iudicata glede zadeve pod opr. št. I Pg 375/2002 (na naroku dne 18.11.2008 - listna št. ... spisa).

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko je pod tč. I/1 izreka izpodbijane odločbe zaradi umika tožbe za 5.506,28 EUR s pp ustavilo postopek, saj je po navedenem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede umika tožbe in je ravnalo procesno pravilno skladno z določbo člena 188/III ZPP, ko je glede delnega umika na podlagi predhodnega soglasja tožene stranke, izdalo izpodbijani sklep. Tožeča stranka, potem, ko je z delnim umikom tožbe soglašala tožena stranka, umika ni mogla več preklicati (4) in sodišče prve stopnje je z deklaratornim, pritožbeno neuspešno izpodbijanim sklepom, pravilno ugotovilo delni umik tožbe.

Pri tem pa ne more biti uspešen pritožbeni argument, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa, ker da se tožeča stranka ni odpovedala tožbenemu zahtevku v obsegu umaknjene tožbe, temveč je za umaknjeni del pravda tekla pod opr. št. II Pg 339/2000, saj je tožeča stranka s tem, ko je sama delno umaknila tožbo preprečila njeno zavrženje zaradi litispendence, na kar je opozarjala tožena stranka, sodišče prve stopnje pa zaradi tega, ker je tožeča stranka isti zahtevek vtoževala sočasno v drugi zadevi, z ugotovitvijo delnega umika tožeče stranke ni prikrajšalo za pravno varstvo, pravilno je le ravnalo skladno z veljavnimi določbami ZPP, da glede istega zahtevka med istima strankama ne moreta teči sočasno dve pravdi.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožeče stranke , kolikor z njo izpodbija tč. I/1 izreka odločbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba člena 365 tč. 2 ZPP v zvezi z določbo člena 366 in 353 ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod tč. I/2 izreka zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi tega, ker je ugotovilo, da je v zadevi pod opr. št. I Pg 375/2002 že pravnomočno razsojeno glede vtoževanega izgubljenega dobička v zvezi z 8 (osmimi panoji) za obdobje od november 2000 do 20.september 2002 (stran 7/II izpodbijane odločbe), kar pritožba zgolj pavšalno izpodbija in bi bila odločitev sodišča prve stopnje zakonita in skladna z določbo člena 319/II ZPP, ki določa, da mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti ali je stvar že pravnomočno razsojena in skladna z določbo člena 319 ZPP, da sodišče sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave; ta je v sporni zadevi bila 20.10.2009. Toda pritožba pravilno opozarja, da je v tem delu izpodbijani izrek sklepa tako nejasen, da se ne da preizkusiti, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tč. 14 II. 339.člena ZPP in na katero mora pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane odločbe v okviru pritožbenih razlogov paziti tudi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350.člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v izrek odločbe pod tč. I/2 izreka opisno povzelo tožbeni zahtevek glede katerega je ugotovilo obstoj procesne ovire že pravnomočno razsojene stvari, pri čemer ni navedlo skupnega zneska glavnice, da bi bilo povsem jasno, glede kakšne višine tožbenega zahtevka je tožba zavržena.

Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da izpodbijana odločba glede tega dela sporne odločitve nima navedenih niti odločilnih razlogov ali so ti nejasni, saj sodišče prve stopnje navede, da iz zadeve I Pg 375/2002 izhaja, da je že pravnomočno razsojeno za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička za 8 enot za obdobje november 2000 do 20. september 2002, pri tem pa sploh ne obrazloži, kako je ugotovilo ta dejstva, saj tožena stranka dokazne listine glede tega ni predložila, sodišče pa v izpodbijani odločbi tudi ni navedlo določno, kako je ugotovilo, da je sodba v zadevi pod opr. št. I Pg 375/2002 že pravnomočna. Prav tako sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo jasno, zakaj je odločalo o obstoju procesne ovire res iudicata le glede na zadevo pod opr. št. II Pg 339/2000 in ne tudi glede zadeve pod opr. št. II Pg 271/2002, ki glede na že obrazloženo, tudi po združitvi zadev ni izgubila statusa samostojne pravde, pri čemer iz dejstev, ki jih je povzelo pritožbeno sodišče iz obeh zadev nedvomno izhaja, da je tožeča stranka tudi v slednji zadevi vtoževala isto odškodnino za isto obdobje, o katerem naj bi bilo (že) pravnomočno razsojeno. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je v primeru,da je obstajala med postopkom procesna ovira litispendence, pa sodišče prve stopnje glede nje ni ničesar odločilo tako dolgo, da je med tem nastopila že procesna ovira res iudicata, sodišče dolžno po uradni dolžnosti presojati le obstoj slednje kot močnejše procesne ovire (5).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je enako, kot ni jasen izrek izpodbijanega izreka sklepa nejasen tudi izrek izpodbijane sodbe pod tč. II/2, saj je tudi v tem sodišče prve stopnje le opisno povzelo tožbeni zahtevek , ki ga je zavrnilo, ker ni navedlo skupnega glavničnega zneska, tako da ima prav pritožba, da ni jasno ali je bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku (kolikor ni bila glede njega tožba zavržena ali ugotovljen umik tožbe) .

Sodišče prve stopnje pa mora s sodbo odločiti o celotnem tožbenem zahtevku (določba člena 324 ZPP), če pa je izrek sodbe tako nejasen, da ni možno ugotoviti, če je sodišče prve stopnje res v celoti odločilo o celotnem vtoževanem zahtevku, je s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tč. 14 II. odstavka 339. člena ZPP, saj nejasnega izreka ni mogoče preizkusiti (6).

Prav slednjo kršitev pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, kolikor izpodbija tako izrek sklepa pod tč. I/2 in kot izrek sodbe pod tč. II/2 in pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke iz tega pritožbenega razloga ugodilo v tem obsegu, ne da bi se ukvarjalo z drugimi pritožbenimi razlogi, ter v istem obsegu sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje oziroma sojenje sodišču prve stopnje, saj očitanih kršitev ne more odpraviti samo (določba tč. 3 čl.365 ZPP v zvezi z določbo člena 366 ZPP in določba člena 354 ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ne le izrek sklepa oziroma sodbe zapisati tako jasno, da ne bo nobenega dvoma o čem je bilo odločeno, dopolniti bo moralo tudi dokazni postopek, kolikor meni,da je to potrebno, ker bo moralo s tožečo stranko razjasniti, kaj sploh vtožuje v zadevi pod opr. št. II Pg 271 /2002, za katero pritožbeno navede, da vtožuje odškodnino v zvezi z odstranjenimi šestimi oglasnimi panoji, navedbe v njeni vlogi z dne 7.11.2007 pa so drugačne ,vsaj za obdobje od 20.9.2002 dalje, ko zatrjuje, da vtožuje odškodnino v zvezi s 14 panoji in na nejasnosti je utemeljeno opozarjala tožena stranka vse do konca glavne obravnave in opozarja tudi v odgovoru na pritožbo. Ugotovitev teh dejstev je odločilno tudi za ugotovitev utemeljenosti ugovora litispendence in res iudicata, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja povsem zmotne razloge sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo ugovor litispendence (odločba stran 7/IV in stran 8 /I), saj v nasprotju s procesno teorijo in sodno prakso, ki jo je pritožbeno sodišče v tej odločbi izpostavilo, razloguje, da je po združitvi dveh pravdnih zadev prišlo do zlitja tožbenih zahtevkov in da je v višjem tožbenem zahtevku vsebovan nižji (po višini) tožbeni zahtevek, zato litispendenca ne obstaja. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, tudi po združitvi več pravd v skupno obravnavanje, pravdi obdržita svojo samostojnost in ker je temu tako, ne pride do nikakršnega “zlitja tožbenih zahtevkov”, temveč mora sodišče glede na procesne določbe o obstoju litispendence in obstoju pravnomočno razsojene stvari to ugotavljati, kot da pravdi nista združeni. To velja tudi v primeru denarnih vključenih zahtevkov, ko tožeča stranka z eno tožbo vtožuje iz iste dejanske in pravne podlage v več zadevah denarno terjatev za isto obdobje, kot je v obravnavani sporni zadevi, in vključenost enega zahtevka ne pomeni, da morebiti ne obstaja litispendenca ali celo procesna ovira pravnomočno razsojene zadeve, kar je uveljavljano v sporni zadevi (7), iz trditev tožeče stranke pa ne izhaja,da bi dodatno vtoževala poleg škode v zadevah pod opr. št I Pg 375/2002 in pod opr. št. II Pg 339/2000, še tisto, kar vtožuje pod opr. št. II Pg 271/2002 (opravilna številka zadeve pred združitvijo), temveč je to pritožbena novota, ki pa tudi ni dosledna, saj tožeča stranka v pritožbi navede še, da se v tej slednji zadevi vtožuje odškodnina za 6 panojev. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati,da je strankama dopustilo,da sta se izjasnjevali tudi po naroku dne 24.4.2007 in jih ni nikoli opozorilo, da sta glede kasnejših vlog prekludirani, seveda pa bo moralo tudi v ponovljenem postopku upoštevati procesno pravilo glede trditvene podlage in predlaganih dokazov ter izhajati iz materialno pravne kvalifikacije spora kot doslej, pri tem pa ne spregledati da se vtožuje v obeh zadevah le odškodnina, nastala v zvezi s panoji na zasebnih zemljiščih.

Pritožba pa ni utemeljena, kolikor izpodbija tč. II/1 izreka sodbe, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo škode na panojih, saj pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke, da so ji panoji na razpolago, pri čemer pritožba še protispisno zatrjuje, da je tudi tožena stranka zatrjevala, da vrnitev panojev ni možna. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (v zadevi pod opr. št. II Pg 339/2000 – stran ... in ... pod tč. 2) navedla: “Tako so v celoti neutemeljeni očitki, da naj bi tožena stranka poškodovala 14 oglasnih panojev. Tožena stranka jih namreč ni poškodovala, ampak jih je le odstranila in ustrezno deponirala. Tožeča stranka lahko te odstranjene panoje proti plačilu stroškov njihove odstranitve kadarkoli prevzame”. Tožeča stranka, na katero je prešla trditveno in dokazno breme, da tožena stranka ne poseduje več odstranjenih panojev in da jih tožeča stranka ne more prevzeti, pa je prešlo na tožečo stranko, ki pa takšnih trditev ni podala. Pritožbene navedbe,da tožena stranka tožeči stranki ni nikoli sporočila, kam je tožena stranka odstranjene panoje odpeljala, so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (določba člena 337 ZPP), pritožbene trditve, da je njen tožbeni zahtevek glede vtoževane škode na panojih utemeljen s tem, ker je tožena stranka priznala,da je panoje odstranila, pa materialnopravno zgrešen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ob neprerekani trditvi tožene stranke, da odstranjeni panoji še obstajajo in da jih tožeča stranka lahko prevzame, tožeča stranka upravičena zahtevati skladno z določbo člena 185/I OZ le vrnitev odstranjenih panojev in ne odškodnine zanje ter je posledično utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 8.763,14 EUR s pp.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke, kolikor z njo izpodbija tč. II/1 izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (določba člena 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke glede pretežnega dela tožbenega zahtevka, je posledično ugodilo tudi njeni pritožbi zoper tč.3 izreka izpodbijane sodbe glede stroškov postopka (določba člena 163/IV ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločitev (določba člena 165/III ZPP).

Opombe:

N.Betteto v: L. Ude.A. Galič(red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 638 in naprej; Določba člena 189 Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Uradni list RS št.26/99, 96/2002-ZPP-A, 2/2004-ZPP-B, 69/2005, 90/2005, 43/2006, 52/2007-ZPP-C, 73/2007-ZPP-UPB3, 45/2008-ZPP-D) Določba člena 319 ZPP A.Galič v: L. Ude.A. Galič(red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 217; A.Galič, ibidem, stran 226 L. Ude: L. Ude.A. Galič(red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 195; A.Galič v: L. Ude.A. Galič(red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 225;