Jedro

Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe, potem pa zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta mu toženca dolžna vrniti v neposredno posest južni del parcele št. 1328, k. o. X, ter opustiti nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Tožniku je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov obeh tožencev.

2. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnik ni izkazal lastništva sporne nepremičnine, ker naj ne bi dokazal niti menjalne pogodbe pravnih prednikov pravdnih strank niti ustne pogodbe s pokojno zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine niti odkupa celotne kmetije. Sodišče je ugotovilo, da je zapuščinski postopek po I. G. še vedno v teku. Navedlo je, da tožnik ni izkazal predpostavk za vrnitev stvari po 37. členu ZTLR, to je da ima lastninsko pravico in da je ta last v posesti tožencev.

3. Proti sodbi se je pritožil tožnik, ki predlaga njeno spremembo. Nasprotuje ugotovitvi, da ni dokazal pravice do posesti, saj ima to od trenutka zapustničine smrti, ko je pridobil status dediča. Sodišču očita tudi, da je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da ga kot neuko stranko ni opozorilo na procesne pravice. Kot dedič je pridobil posest na vsem premoženju pokojne matere, I. G. Podrobneje opisuje, kako so pravni predniki sklenili številne dogovore glede posesti nepremičnin, ob delitvi nepremičnine so kot nadomestilo za uporabo južnega dela zemljišča št. 1328 k. o. X prejeli v uporabo parceli št. 1326/3 in 1326/4 obe k. o. X. Dalje navaja, da se je prvi toženec A. Ž. leta 1993 in 1994 z njegovo mamo I. G. pogovarjal glede ureditve meje. V času, ko je bil sklenjen dogovor o posesti nepremičnin, so se sporazumi sklepali ustno. Navaja, da ni res, da ni dokazal posesti tožencev, saj je bilo to nesporno. Toženca namreč zatrjujeta, da so to nepremičnino priposestvovali že njuni predniki.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala še povrnitev svojih pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljujeta. Navedla sta, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, da nepremičnina ni opredeljena z ustreznimi idetifikacijskimi znaki in da tožnik ni konkretiziral, za kateri del parcele gre. Navajata, da tožnik ni izkazal lastništva sporne nepremičnine, ker zapuščinski postopek po I. G. še teče, njegova tožba na ugotovitev lastništva nepremičnine pa je bila zavrnjena. Pravita, da toženec ni edini dedič po pokojni in bi moral v pravdi nastopati s sodedičem. Navedbe toženca iz pritožbe označujeta za pritožbene novote. Menita, da iz navedb tožnika ne izhaja, na kakšni podlagi zahteva vrnitev posesti nepremičnin, ali na podlagi menjalne pogodbe ali prekarija. Končno naj toženec tudi ne bi dokazal, da imata nepremičnino v posesti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Razlogi sodišča prve stopnje so nejasni do te mere, da onemogočajo korekten pritožbeni preizkus. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi kršitev pravice do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

7. Tožnik prvenstveno zahteva vrnitev dela nepremičnine v posest in zatrjuje, da je njen lastnik ter da jo imata v posesti toženca, hkrati pa zahteva, da se toženca vzdržita vznemirjanja njegove nepremičnine.

8. Vindikacijski zahtevek, torej zahtevek lastnika1, da mu posestnik vrne njegovo stvar (92. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ2), se pojmovno izključuje z negatornim zahtevkom, torej zahtevkom lastnika, ki ga ta ima, če ga kdo vznemirja v njegovi lastninski pravici kako drugače, kot pa z odvzemom posesti (99. čl. SPZ). Po načelu odprtega sojenja bi moralo sodišče s tožnikom najprej razčistiti, katero obliko varstva zahteva.

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče sicer tožnika ni štelo za lastnika. Tudi če tožnik ni uspel dokazati menjalne pogodbe pravnih prednikov in če ni uspel s tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice, je dovolj jasno navedel, da je dedič pok. lastnice nepremičnine. Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti (132. čl. Zakona o dedovanju), zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan. Če bi bila tožnikova dedna pravica sporna, bi jo moralo pravdno sodišče ugotoviti kot predhodno vprašanje ali pa počakati na konec zapuščinskega postopka.

10. Na aktivno legitimacijo tožnika ne vpliva dejstvo, da ni edini dedič, saj ima v skladu z določbo 100. čl. SPZ solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.

11. Sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka napačno opre tudi na stališče, češ da tožnik ni predložil nobenega relevantnega dokaza, da bi prišlo do pogodbe o menjalni uporabi nepremičnin, na podlagi katere naj bi predniki tožene stranke pridobili posest nepremičnin. V zavrnitev njegovega zahtevka glede na zgoraj povedano to ne vodi. Tožnikove navedbe glede menjalne pogodbe zgolj pojasnjujejo njegove nadaljnje trditve, da imata toženca sedaj nepremičnino v posesti.

12. Glede ocene nedokazanosti posesti pa tožnik utemeljeno opozarja na ugovor tožencev, da so nepremičnino, vrnitev katere zahteva, priposestvovali. Ker je posest ena izmed temeljnih predpostavk priposestvovanja, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ta element razjasniti. S tem, ko ni upoštevalo vseh trditev strank, je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (7. in 212. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 339. čl., in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. čl. ZPP in 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo temu sodišču zadevo v novo sojenje, ker gre za preobsežne napake, da bi korekcijo opravilo pritožbeno sodišče samo, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do dvostopenjskega sojenja.

14. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo ob upoštevanju prej navedenih materialnopravnih izhodišč dopolniti dokazani postopek, če bo ugotovilo, da je posest tožencev sporna. Prvenstveno pa naj v okviru materialno procesnega vodstva razjasni, katero varstvo zahteva tožnik kot lastnik, glede na odgovor na pritožbo pa naj razjasni tudi morebitno sporno določenost zahtevka (tj. za točno kateri (kako določeni) del nepremičnine se varstvo zahteva).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.

1 Tožnik kot prava neuka stranka sicer (napačno) govori o posesti. 2 Sodišče prve stopnje kot podlago za svojo presojo sicer napačno navaja ZTLR, ki od l7. 10. 2002 ne velja več, čeprav se pogoji za reivindikacijsko tožbo s SPZ niso spremenili.