Jedro

Kljub pravni relevantnosti dokaznega predloga obramba ni zadostila uveljavljenim dokaznim standardom, saj ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi bilo sploh mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti okoliščino, pomembno za presojo oškodovankine verodostojnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni D.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke zoper navedeno sodbo in jo potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni dopustilo dokaza z DNK analizo cigaretnih ogorkov, ki so bili najdeni ob ogledu kraja dejanja. Analiza bi lahko dala rezultate, ki bi razbremenili obdolženca, če bi se na cigaretnih ogorkih pokazala tudi sled DNK oškodovanke, kar bi pomenilo dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, ki naj bi bil obsojencu v korist, je sodišče kršilo njegove pravice do obrambe (2. odstavek 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP ter 29. člen Ustave Republike Slovenije). Ne strinjajo se tudi z oceno višjega sodišča, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva, ker naj bi jo potrjevali tudi ostali dokazi v sodbi; po mnenju zagovornikov drugih dokazov razen oškodovankine izpovedbe v sodbi ni. Tudi iz tega razloga bi sodišče moralo obrambi omogočiti izvedbo dokazov, ki bi lahko pomenili razbremenitev obdolženca.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U. in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Navaja, da imata obe sodbi razloge o tem, zakaj sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe za izvedbo DNK analize cigaretnih ogorkov in s tem v zvezi ne vidi nobenih kršitev Zakona o kazenskem postopku, kot jo zatrjujejo zagovorniki.

Zahteva za varstvo ni utemeljena.

Po določbi 3. alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Tega ustavnega jamstva ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vselej in brez kakršnihkoli omejitev omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in ki naj bi mu bili (po njegovi oceni) v korist. Sodišče je dolžno izvesti le tisti dokaz, glede katerega je obramba izkazala, da je pravno relevanten ter njegov obstoj in pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da dokaz za obrambo ne more biti uspešen.

V obravnavnem primeru obramba ni z verjetnostjo izkazala, da bi bila izvedba DNK analize cigaretnih ogorkov obsojencu v korist oziroma zanj uspešna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi obsojenec in oškodovanka pred, med ali po dejanju (posilstvu) kadila cigarete. Zato je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da naj se opravijo poizvedbe pri Centru za forenzične preiskave, ali se lahko izzovejo sledi DNK na cigaretnih ogorkih oziroma da naj se takšna analiza opravi. Ocenilo je, da je takšen dokaz nepotreben in da njegova izvedba ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja. Višje sodišče se je z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga strinjalo.

Vložniki zahteve pravilno ugotavljajo, da bi morebitne sledi DNK oškodovanke na cigaretnih ogorkih lahko pomenile enega od razlogov za dvom v njeno verodostojnost, zato dokaznemu predlogu njegove pravne relevantnosti ne gre odrekati. Vendar pa po ugotovitvah pravnomočne sodbe niti obsojenec niti oškodovanka nista zatrjevala, da bi v kritičnem času kadila cigarete. Te ugotovitve pa obramba med postopkom nikoli ni izpodbijala, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po navedenem je treba ugotoviti, da obramba ni zadostila uveljavljenim dokaznim standardom, saj ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi bilo sploh mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti okoliščino (DNK oškodovankinih sledi na cigaretnih ogorkih, najdenih na kraju dejanja), pomembno za presojo oškodovankine verodostojnosti. Tako je očitno, da predlagani dokaz ne more biti uspešen, zaradi česar sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga nista storili zatrjevanih kršitev zakona oziroma obsojenčeve pravice do obrambe, ki mu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ni jasno, katero zakonsko kršitev ima v mislih zahteva, ko se ne strinja z ugotovitvijo višjega sodišča, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in da njeno verodostojnost potrjujejo tudi drugi dokazi. Na takšne nekonkretizirane očitke Vrhovno sodišče ne more odgovarjati. Sicer pa je treba ugotoviti, da višje sodišče povsem pravilno ugotavlja, da je bila verodostojnost oškodovankine izpovedbe preizkušena tudi z drugimi dokazi, med drugim z izpovedbama prič D.M., M.R., ter zapisnikom o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja, s katerimi je sodišče preverjalo in se prepričalo v oškodovankino verodostojnost. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.