Jedro

Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb, da je tožnik priznal, da je ukradel radio in protipravno uporabljal službeno vozilo, zaradi česar je bilo porušeno medsebojno zaupanje, ter da je bil tožnik za opravljeno delo pošteno plačan, zato ni mogoče upoštevati, kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa tudi sicer ne bi bile relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku izdala toženka, nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak še traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v vsa zavarovanja, ki izhajajo iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa delovnega razmerja; da je toženka dolžna tožniku plačati vse mesečne plače za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 28. 7. 2021, pa do ponovnega nastopa dela pri toženki, v višini plače, ki jo je tožnik prejemal pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi; da je toženka dolžna tožniku plačati: plačo za mesec julij 2021 v višini 1024,24 EUR bruto ter zakonske zamudne obresti na neto znesek od 19. 8. 2021 do plačila, regres za malico za mesec julij 2021 v višini 90,20 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. 8. 2021 do plačila ter sorazmerni del regresa za dva meseca v višini 170,70 EUR bruto. Zavrnilo je zahtevek za tek zakonskih zamudnih obresti na denarne terjatve iz naslova plače za mesec julij 2021 in regresa za malico za mesec julij 2021 od 18. 8. 2021. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer tožeča stranka zahteva obračun in plačilo davkov in prispevkov na denarne prejemke iz delovnega razmerja. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zamudno sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka. Pritožuje se zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da tožniku ni bila dana možnost zagovora. Iz zapisnika z dne 27. 7. 2021 je razvidno, da je bil tožnik 26. 7. 2021 seznanjen s kršitvijo (z dejstvom, da sta skupaj s sodelavcem iz službenega vozila protipravno odtujila radio) in da bo naslednjega dne v prostorih družbe opravljen ponoven razgovor v zvezi s to kršitvijo. Tožnik je dne 26. 7. 2021 priznal, da je ukradel radio, in lažno navedel, da ga bo vrnil. Priznal je tudi protipravno uporabo službenega vozila v zasebne namene. To početje je porušilo medsebojno zaupanje do te mere, da se je toženka odločila prekiniti pogodbo o zaposlitvi. Obstaja verjetnost, da bo tožnik s takimi dejanji nadaljeval. Nadalje meni, da je nerazumljiva odločitev sodišča, da se tožnik vrne na delo. Navaja še, da je bil tožnik za dneve, ki jih je opravil, pošteno plačan, razen za del regresa, ki bo izplačan do konca leta. Predlaga, da se zamudna sodba razveljavi.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih smiselno uveljavlja pritožba, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb, da je tožnik priznal, da je ukradel radio in protipravno uporabljal službeno vozilo, zaradi česar je bilo porušeno medsebojno zaupanje, ter da je bil tožnik za opravljeno delo pošteno plačan, zato ni mogoče upoštevati, kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa tudi sicer ne bi bile relevantne.

7. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati.

8. Toženka v pritožbi navaja, da je bila tožniku dana možnost zagovora, kar je razvidno iz zapisnika z dne 27. 7. 2021, iz katerega izhaja, da je bil tožnik 26. 7. 2021 seznanjen s kršitvijo in s tem, da bo naslednjega dne v prostorih toženke razgovor v zvezi s to kršitvijo. Toženka tako smiselno uveljavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker naj bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Skladno z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da bi morala toženka postopati skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 in mu tako poslati vabilo na zagovor s pisno seznanitvijo pred izredno odpovedjo, ki mora biti delavcu vročeno najmanj tri delovne dni pred zagovorom; toženka pa mu ni poslala vabila s pisno seznanitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niti mu ni poslala vabila na zagovor. Ker toženka ni odgovorila na tožbo, se štejejo ta dejstva za resnična. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ta dejstva niso v nasprotju z zapisnikom z dne 27. 7. 2021 (pri tem je sicer zmotno navedlo z dne 7. 7., kar pa predstavlja zgolj očitno pisno pomoto). Iz tega zapisnika namreč ne izhaja, da bi toženka tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami (ki so predmet izpodbijane odpovedi) in mu omogočila zagovor v razumnem roku, kot to določa drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Iz zapisnika tudi ni razvidno, da bi bil tožnik sploh seznanjen, da bo opravljen zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi nepravilno izvedenega postopka (določenega v drugem odstavku 85. člena ZDR‑1) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita. Posledično je pravilno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, da se tožnika vrne na delo. Pritožbeni očitek, da je ta odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva, tako ni utemeljen.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).