Jedro

Po določbi 84. člena ZZZDR ob razvezi zakonske zveze ni treba vračati običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu. Vrniti je treba le tista darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca. Običajnost obdarovanja je lahko relativizirana: zlatar, ki že zaradi svojega poklica razpolaga z dragocenostmi, običajno podari vrednejši nakit.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v obsegu ugotovitve, da sta pravdni stranki v času obstoja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi pridobili osebni avto znamke Yugo Coral 45 reg. št... in da znaša delež na tem premoženju za vsakega do ene polovice, ter v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka, da je tožnik sam pridobil v letu 1988 športni osebni avtomobil znamke Volkswagen tip Schirocco, kar je njegovo posebno premoženje in da je tožnik v času obstoja zakonske skupnosti podaril toženki krzneni plašč srebrno lisico, prstane, uro in zapestnico, kar je toženka dolžna vrniti. Poleg tega pa je v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi toženke. V ostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (v odločitvi, da sta pravdni stranki skupaj pridobili enosobno stanovanje v Ljubljani, z deležem toženke do dveh tretjin in tožnika do ene tretjine, da je tožnik sam pridobil dne 14.2.1984 stanovanje v pritličju v Ljubljani in da njegovo posebno premoženje predstavlja tudi dne 19.4.1990 kupljena kamp prikolica Optima tip 500). Razveljavilo je tudi tisti del odločitve o nasprotni tožbi toženke, ki se nanaša na ugotovitev, da je stanovanje v Ljubljani, posebno premoženje toženke, da je trisobno stanovanje v Ljubljani, skupno premoženje pravdnih strank z enakimi deleži in da predstavlja osebni avto znamke Volkswagen Schirocco skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje z enakimi deleži, zaradi česar naj bi tožnik bil dolžan plačati toženki vrednost polovice prodanega vozila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka v tistem delu, v katerem je bila tožnikova pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Izpodbija torej odločitev, ki je v sodbi sodišča prve stopnje označena v njenem izreku pod tč. I 5 in I 6. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tudi glede zavrnilnega dela tožnikove pritožbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Po določbi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakoncu ob razvezi zakonske zveze ni treba vračati običajnih daril, ki mu jih je dal drugi zakonec. Vendar pa v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod I 6 navedeni predmeti ne predstavljajo običajnih in skromnih daril, kakršne ima v mislih določba 84. člena ZZZDR. Gre namreč za krzneni plašč z dragoceno polarno lisico, za briljantne prstane in unikatne ročno izdelane zlatarske izdelke. Gre za predmete, ki jih je tožnik kot zlatar dal toženki zaradi reklame svoje obrti. Lastnina zaradi tega ni prešla na toženko. V času obstoja zakonske zveze je toženka delala v zlatarski delavnici in je v omenjenem izreku sodbe opisana zlatnina, ki jo je toženka nosila, privabljala kupce. Vrednost te zlatnine tudi ni bila ocenjena. Materialno pravo je v tem obsegu zmotno uporabljeno. Sicer pa je podano nasprotje med razlogi odločbe sodišča druge stopnje v delu, kjer je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in v delu, kjer je ta potrjena. Enaki razlogi, ki so zaradi ugotovitve, kaj je skupno in kaj posebno premoženje in kolikšni so deleži na njem, bi morali obveljati tudi v obsegu odločitve pod I 5 in I 6 izpodbijane sodbe. Tudi glede osebnega avta znamke Volkswagen Schirocco tožnik zatrjuje, da predstavlja njegovo posebno premoženje, pridobljeno sicer v času obstoja zakonske zveze, vendar neodvisno od toženkine udeležbe. Procesna kršitev naj bi bila storjena tudi s tem, da je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo v manj kot desetih dneh od predložitve spisa.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

O avtomobilu znamke Volkswagen tip Schirocco je v sodbi sodišča prve stopnje odločeno dvakrat; najprej v njenem izreku pod tč. I 5, nato pa v izreku pod tč. II 3. V prvem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da navedeni avtomobil, pridobljen v letu 1988, predstavlja njegovo posebno premoženje, v drugem delu izreka pa je sicer ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke na ugotovitev, da navedeni avtomobil predstavlja skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje z enakimi deleži, zaradi česar naj bi tožnik bil dolžan toženki izplačati polovico vrednosti prodanega vozila, vendar pa je sodišče druge stopnje ta del sodbenega izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravnomočna je torej le zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da avto predstavlja tožnikovo posebno premoženje.

Dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za tako odločitev, se nanašajo na dejstvo, da je bila zakonska zveza med pravdnima strankama sklenjena v novembru 1984 in da je torej v letu 1988 pridobljeni osebni avtomobil nedvomno bil kupljen v času obstoja zakonske zveze. Ob predpostavki, da gre za skupno premoženje zakoncev, je tožnik moral dokazati, da gre za njegovo izključno premoženje, pridobljeno neodvisno od toženkine udeležbe. Dokazna ocena v tej smeri toženčevih trditev ni podprla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vozilo bilo pridobljeno s prispevki obeh zakoncev. Pri tem se je sklicevalo na izpoved matere tožene stranke, obeh pravdnih strank in tudi na potrdilo o prejetih in vrnjenih zneskih posojila. Avto torej predstavlja del skupnega premoženja. Revizijske trditve v tej smeri ne vnašajo novosti in pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, to pa je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predvsem pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati notranjih protislovij, ali nasprotja med njenimi razlogi in ugotovitvami sodišča prve stopnje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje se bo ugotavljala višina deležev na celotnem premoženju zakoncev, ki je skupno (sodba sodišča prve stopnje je v tem obsegu bila razveljavljena, zadeva pa mu je bila vrnjena v novo sojenje), torej tudi glede spornega osebnega avtomobila.

Po določbi 84. člena ZZZDR ob razvezi zakonske zveze ni treba vračati običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu. Vrniti je treba le tista darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, pri čemer se morajo vrniti v takem stanju, v katerem so bila, ko je nastal vzrok za razvezo. Dokazno breme, da ne gre za običajna darila, je bilo na tožnikovi strani. Vendar pa tožnik ni dokazal, da bi v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni predmeti, dani v dar, presegli običajno obdarovanje med zakoncema. Trditve o veliki vrednosti zlatnine v dosedanjem postopku niso bile konkretizirane, zaradi česar zgolj iz opisa posameznih zlatarskih izdelkov ni mogoče trditi, da gre za tako vrednost, ki presega običajno obdarovanje. Pri tem sta nižji sodišči utemeljeno upoštevali specifičnost zadeve, ki je v tem, da tožnik opravlja zlatarsko obrt, zaradi česar je običajnost obdarovanja v tem primeru relativizirana: zlatar, ki že zaradi svojega poklica razpolaga z dragocenostmi, običajno podari vrednejši nakit. Revizijska trditev, da je toženka zlatnino nosila zato, da je reklamirala tožnikovo zlatarno, je nepodprta z dokazi in prehaja že na področje navajanja novih dejstev na revizijski stopnji, kar ni dovoljeno (372. člen ZPP). V tem okviru tožnik v postopku na nižjih stopnjah tudi ni zatrjeval, da bi običajnost obdarovanj bila presežena z dejstvom, da bi darovani zlatarski izdelki predstavljali pomembno družinsko zlatnino, ki bi za tožnika že zato predstavljala posebno vrednost. Izpodbijana sodba je torej materialno pravo pravilno uporabila, zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili. Okoliščina, da je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo v zelo kratkem času, ko je prejelo spis od sodišča prve stopnje, pa v nasprotju z revizijskimi trditvami ne pomeni, da je bilo odločeno mimo pravil pravdnega postopka: po določbi prvega odstavka 11. člena ZPP si mora sodišče celo prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja.