Jedro

Toženec je bil na glavni obravnavi osebno navzoč, spremembi tožbe ni nasprotoval in se je po spremenjeni tožbi spustil v obravnavanje o glavni stvari, prav tako pa ni prosil za dodaten čas, ki bi ga potreboval za pripravo na obravnavanje o spremenjeni tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanji v stanovanjski hiši v K. (stanovanje št. 5 v desetem nadstropju, v skupni izmeri 26,28 m2 in stanovanje št. 6 v desetem nadstropju, v skupni izmeri 21,53 m2) ter ju prazni oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v roku 15-ih dni.

Toženec se je zoper sodbo pritožil. V obširni pritožbi je v zvezi z ugotovitvijo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni navedel nobenega pravnega argumenta, ki bi tožečo stranko obvezoval k sklenitvi najemne pogodbe za nedoločen čas, navedel, da za tako dejanje ni imel časa, saj je tožeča stranka na sami obravnavi spremenila tožbeni zahtevek, sicer pa je navajal, da iz dopisa Javnega stanovanjskega sklada z dne 22.12.2004 izhaja, da podaljšanje najemne pogodbe ni sporno, sporni so le stroški in ker se očitno o teh na sodišču ne upajo pogovarjati, so zahtevo po plačilu stroškov spremenili v zahtevo po izselitvi. Navaja še, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumna, sprejela pa jo je ista sodnica, ki je na podoben način odločala tudi v dveh podobnih drugih zadevah, v kateri je bil stranka, saj je tudi sedaj zavrnila vse dokaze, za katere je prepričan, da govorijo v njegovo korist. Navaja, da je z njegovim primerom seznanjen tudi Javni stanovanjski sklad, kjer pa z vlogo za pridobitev socialnega stanovanja žal ni uspel, čeprav se z njihovimi razlogi ne strinja in je prepričan, da je upravičen do dodelitve socialnega stanovanja. V nadaljevanju pritožbe toženec obširno obrazlaga svoje stališče, zakaj meni, da je upravičen do dodelitve socialnega stanovanja in svoje razumevanje določil stanovanjskega zakona, ki urejajo ta razmerja. Opisuje tudi slabe bivalne razmere, ki vladajo v bloku z naslovom N. in meni, da so stroški, ki jih zaračunava upravnik stavbe po pooblastilu stanovanjskega sklada, nesorazmerno visoki. Navaja pa še, da je sladkorni bolnik, da potrebuje redno dietno prehrano in zdravila ter umirjeno življenje. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter sodišču prve stopnje naloži, da v ponovnem postopku zasliši kot priče D.K., A.J., Z.S. in 10 naključno izbranih stanovalcev bloka N..

Pritožba ni utemeljena.

Razen nestrinjanja z odločitvijo sodišča, pritožnik pravzaprav ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zaradi katerih je pritožbo mogoče vložiti. Ob pavšalno uveljavljenem pritožbenemu razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je uradni preizkus sodbe v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene tovrstne absolutne procesne kršitve. Toženec v pritožbi sicer navaja, da ni imel možnosti med postopkom navesti pravno relevantnih dejstev, ki bi tožečo stranko obvezovala k sklenitvi najemne pogodbe, ker je tožeča stranka na sami glavni obravnavi spremenila tožbeni zahtevek, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ta kršitev ni podana, saj sodišče ni nezakonito postopalo; toženec, ki je bil na glavni obravnavi osebno navzoč, spremembi tožbe ni nasprotoval in se je po spremenjeni tožbi spustil v obravnavanje o glavni stvari, prav tako pa ni prosil za dodaten čas, ki bi ga potreboval za pripravo na obravnavanje o spremenjeni tožbi (185. člen ZPP). Glavna obravnava dne 4.2.2005 in postopanje sodišča je bilo tako povsem zakonito. Ob ugotovitvi, da je rok, za katerega so bili toženi stranki dodeljeni najnujnejši prostori, iztekel dne 8.12.2004, kar je sodišče ugotovilo na podlagi sklepa župana M.o. K. z dne 8.12.2003 in kar tudi za toženca ni sporno in ob nadaljnji ugotovitvi, da razen tega sklepa, ki se nahaja v prilogi A4 spisa, med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe Stanovanjskega zakona (Uradni list Republike Slovenije, št. 69/03) zlasti določbo 111. člena, ko je ugotovilo, da tožena stranka navedene prostore zaseda brez pravnega naslova, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo. V skladu s to odločitvijo pa je povsem pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da so v predmetnem sporu povsem nerelevantne navedbe toženca v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe, povsem na mestu pa tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni navedla nobenega pravnega argumenta, ki bi tožečo zavezoval k sklenitvi najemne pogodbe za nedoločen čas. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da najemna pogodba ni bila sklenjena in da se je toženec neuspešno prijavil na razpis "Stanovanjskega sklada v postopku za dodelitev socialnega stanovanja". Razlogi, zaradi katerih toženec na tem razpisu ni uspel, ki jih obširno obrazlaga v pritožbi, pa niso pravno pomembni pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem postopku, saj se odloča o upravičenosti toženca še do nadaljnje uporabe najnujnejših prostorov, ki jih toženec zaseda na podlagi sklepa župana M.o. K. z dne 8.12.2003, s katerim pa je bil natančno opredeljen tudi čas, ko so najnujnejši prostori tožencu bili dodeljeni v uporabo, določeni pa tudi drugi pogoji za to uporabo. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženec niti ne izpodbija, prav tako pa v pritožbi ni navedel niti kakih drugih relevantnih razlogov, s katerimi bi izpodbil sodbo sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).