Jedro

Sporne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 20.1.1946, s katero je bilo podržavljeno celotno premoženje prednikov predlagateljev, sporne premičnine kot naknadno najdeno premoženje pa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 23.3.1956 pod opr.št. I 313/55. Prva odločba se sklicuje na 1. in 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, sodna odločba pa na odločbo zaplembene komisije ter 1. in 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Oba predpisa sta navedena v 3. členu ZDen, in sicer v 20. in 21. točki navedenega člena. Zato gre v tej zadevi za denacionalizacijsko zahtevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ. Ni pravno pomembna okoliščina, da je bila zaplembena odločba izrečena za nično, saj se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja veljavnost ali pravilnost upravnih ali sodnih odločb in pravnih poslov, ki so bili podlaga podržavljenju.

Neutemeljeno je sklicevanje na 288. člen ZUP (1986) oziroma sedaj 300. člen ZUP (1999), ker je ZDen tudi glede vprašanja pristojnosti v primerjavi z ZUP specialni predpis.

Sodišče je pravilno, na podlagi 37. člena ZNP le smiselno uporabilo drugi odstavek 18. člena ZPP. Ob ugotovljeni nepristojnosti sodišča ni istočasno zavrglo predloga, ker so s tako odločitvijo bolj zavarovane pravice predlagateljev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Pravnim prednikom predlagateljev je bilo z odločbo zaplembene komisije z dne 20.1.1946 zaplenjeno celotno premoženje. Okrajno sodišče v Šoštanju je s sklepom z dne 23.3.1956 zaplenilo naknadno najdene premičnine, ki so bile skrite in zazidane v hiši. Odločba zaplembene komisije je bila z upravno odločbo SO M. z dne 16.10.1991 izrečena za nično. Na podlagi te zadnje odločbe so predlagatelji z dvema zavezancema sklenili sporazum o vrnitvi dela podržavljenih nepremičnin, glede ostalih nepremičnin in tudi premičnin pa so 15.10.1992 vložili pri sodišču predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Sodišče je med postopkom na skladen predlog vseh udeležencev postopka, naj najprej odloči o stvarni pristojnosti, izdalo sklep in v izreku odločilo, da Okrajno sodišče v Velenju ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja. V razlogih je med drugim pojasnilo, da bi moral o zahtevani vrnitvi odločiti upravni organ, da je že zaplembena komisija odvzela celotno premoženje in je zato kasnejša sodna odločba glede naknadno najdenih premičnin samo deklaratorne narave in da v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/78 in naslednji - ZIKS) ni podlage za odločanje o zahtevi predlagateljev, ki se tudi sami sklicujejo na 288. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP 86).

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim poudarilo, da gre v tej zadevi od vsega začetka za denacionalizacijsko zadevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ, pa tudi, da predlagatelji nimajo pravnega interesa uveljavljati, da bi pri takem stališču moralo sodišče njihovo zahtevo zavreči. Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sklepa obeh sodišč, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred obema sodiščema, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 3. in 4. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in naslednji - ZDen), ni pa uporabilo 288. člena ZUP 1986 oziroma 300. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - ZUP 1999). Zato zahteva predlaga razveljitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavljanje procesnih kršitev bo vrhovno sodišče povzelo in hkrati odgovorilo nanje v nadaljevanju te odločbe. Zmotno uporabo materialnega prava zahteva utemeljuje s stališčem, da imajo predlagatelji pravico utemeljevati svoj zahtevek na 288. členu ZUP 1986 oziroma sedaj 300. členu ZUP 1999 in opozarja na tri sodbe vrhovnega sodišča, po katerih ima upravičeni vlagatelj zahteve v primeru, ko je bil akt o podržavljanju premoženja, ki je temeljil na enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, kasneje razveljavljen, pravico do izbire postopka in s tem tudi pravne podlage za uveljavljanje zahtevka za vrnitev premoženja. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 3. in 4. člen ZDen. Moralo bi uporabiti 288. člen ZUP 1986 oziroma 300. člen ZUP 1999, ki v primeru naknadne odprave ali spremembe odločbe, na podlagi katere je bila opravljena izvršba, za odločanje o zahtevi za vrnitev odvzetega določa pristojnost tistega organa, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo. Izvršitev zaplembene odločbe, ki je bila izdana na podlagi odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, je bila v pristojnosti sodišč. Da je tudi v konkretni zadevi zaplembeno odločbo izvršilo sodišče, je razvidno iz listin v spisu.

Zahteva je bila vročena vsem udeležencem. Predlagatelji v odgovoru predlagajo ugoditev zahtevi, nasprotni udeleženki pa odgovora nista vložili (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP in 37. členom ZNP).

Zahteva ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za rešitev vprašanja pristojnosti v tej zadevi odločilno, kateri akt je bil podlaga za prenos lastninske pravice prednikov predlagateljev iz zasebne v državno lastnino. Sodna pristojnost je glede na 56. člen ZDen v zvezi s 5. členom ZDen podana samo, če je bila dejanska podlaga prenosa pravni posel. Če pa je bila dejanska podlaga neposredno v zakonu ali v upravni odločbi, izdani na podlagi zakona, ali v sklepu državnega organa brez pravnega naslova, gre glede na določbe 54. člena ZDen v zvezi s 3. in 4. členom ZDen za upravno pristojnost. Iz trditvene podlage predlagateljev in ugotovitev sodišč izhaja, da so bile sporne nepremičnine podržavljene na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 20.1.1946, s katero je bilo podržavljeno celotno premoženje prednikov predlagateljev, sporne premičnine kot naknadno najdeno premoženje pa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 23.3.1956 pod opr. št. I 313/55. Prva odločba se sklicuje na 1. in 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, sodna odločba pa na odločbo zaplembene komisije ter 1. in 2. člen Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Oba predpisa sta navedena v 3. členu ZDen, in sicer v 20. in 21. točki navedenega člena.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da gre v tej zadevi že od vsega začetka za denacionalizacijsko zadevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ. Okoliščina, da je bila odločba zaplembene komisije izrečena za nično z odločbo SO M. z dne 16.10.1991, torej dober mesec pred uveljavitvijo ZDen, ni pravno odločilna. V denacionalizacijskem postopku se namreč vprašanje veljavnosti in pravilnosti upravnih odločb ali sodnih odločb ali pravnih poslov, ki so bili podlaga podržavljanju, ne ugotavlja. Veljavna sodna odločba bi bila ovira za vrnitev samo, če bi šlo za vračanje premoženja po ZIKS, torej v kazenskem postopku zaplenjenega premoženja, za tako zaplembo pa v tem primeru ni šlo. Ravnanje predlagateljev, ki so že pred uveljavitvijo ZDen v upravnem postopku dosegli ugotovitev ničnosti zaplembene odločbe, je za takratno pravno situacijo mogoče še razumljivo, glede na ureditev v ZDen pa njihovega položaja prav nič ne spreminja.

Zahtevo za denacionalizacijo so vložili po uveljavitvi ZDen in je zato glede vprašanja same pristojnosti treba uporabiti ta zakon.

Njihovo stališče v tej zadevi je bilo, da ničnost odločbe zaplembene komisije pomeni, da do nacionalizacije sploh ni prišlo in da je zato glede pristojnosti treba uporabiti 288. člen ZUP 1986. Tako izhodišče je nedvomno zmotno. Do podržavljenja je ne glede na veljavnost zaplembene odločbe dejansko prišlo in zato predlagatelji tudi zahtevajo vrnitev odvzetega premoženja. Kasnejša ugotovitev ničnosti zaplembene odločbe lahko pomeni samo, da že leta 1946 ni bilo pravne podlage za zaplembo, ne pa, da do zaplembe ni prišlo. To pa pomeni le, da je lahko podlaga za vrnitev odvzetega premoženja (tudi) v 4. členu ZDen, kar pa na odločitev o pristojnosti ne vpliva.

Zahteva kljub napačnemu izhodišču predlagateljev povzema njihovo stališče, da je treba v tej zadevi uporabiti 288. člen ZUP 1986 oziroma 300. člen ZUP 1999. Pri tem zahteva zatrjuje, da imajo upravičenci pravico do izbire pravne podlage, kadar je bil akt podržavljenja kasneje razveljavljen, in se sklicuje na tri konkretne odločbe Upravnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Vendar zahteva prezre, da je šlo v teh odločbah za drugačno situacijo, in sicer za pravico do izbire med postopkom po ZDen in postopkom po ZIKS. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji v tej zadevi izrecno in tudi utemeljeno zatrjevali, da njihova zahteva ne temelji na ZIKS. Sodišče druge stopnje je pritožbenim trditvam predlagateljev med drugim odgovorilo, da se zaradi direktnega pravnega temelja v ZDen ni mogoče sklicevati na 288. člen ZUP 1986, ki tudi sicer velja za upravni organ, ki je dovolil izvršbo. Ali povedano malo drugače: ZDen je tudi glede vprašanja pristojnosti v primerjavi z ZUP specialni predpis. Poleg tega določba drugega odstavka 288. člena ZUP 1986 oziroma drugega odstavka 300. člena ZUP 1999 velja za upravni organ, ki je opravljal izvršbo, ne pa za sodišče, saj določbe XVII. poglavja prejšnjega in sedanjega ZUP urejajo le upravno izvršbo in tudi veljajo za upravni organ, ki tako izvršbo opravlja.

V dosedanjih razlogih te odločbe je vrhovno sodišče že delno odgovorilo tudi na uveljavljane procesne kršitve. Razlogi sodišča prve stopnje glede 288. člena ZUP 1986 so sicer res kratki, vendar niso nejasni, saj lahko ugotovitev, da se tudi sicer sami predlagatelji sklicujejo na ta člen, v povezavi s prejšnjimi razlogi pomeni le, da tako sklicevanje ne utemeljuje pristojnosti sodišča. Izrek sklepa sodišča prve stopnje ni nerazumljiv. Na prvi pogled bi sicer bila možna trditev, da je tak izrek nepravilen, ker naj bi bil glede na sprejeto stališče o upravni pristojnosti in glede na drugi odstavek 18. člena ZPP pravilen tak izrek, s katerim bi se tudi razveljavila opravljena procesna dejanja in predlog zavrgel. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi tako stališče prezrlo, da gre v obravnavani zadevi za nepravdni postopek, v katerem se glede na 37. člen ZNP le smiselno uporabljajo določbe ZPP. V nepravdnih zadevah je postopek manj formalen od postopka v pravdnih zadevah, bolj je poudarjeno načelo oficialnosti in tudi pooblastila nepravdnega sodišča so večja. Med drugim je v okviru načela hitrosti v prvem odstavku 5. člena ZNP poudarjeno, da si mora sodišče ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čimprej ugotovijo in zavarujejo. Z izpodbijanim izrekom sklepa prve stopnje, ki vsebuje odločitev o nepristojnosti sodišča, ni pa istočasno zavržen predlog, je drugi odstavek 18. člena ZPP le smiselno uporabljen, saj so s tako odločitvijo bolj kot v primeru zavrženja predloga zavarovane pravice predlagateljev. Pri taki odločitvi je po odstopu zadeve upravnemu organu utemeljeno pričakovanje, da upravni organ ne bo dvomil, ali je zamujen rok za vložitev denacionalizacijske zahteve. Da je taka smiselna uporaba ZPP v obravnavani zadevi pravilna, pa kaže tudi ustaljena praksa sodišč in upravnih organov, ki si prav v denacionalizacijskih postopkih po rešitvi vprašanja, ali gre za sodno ali upravno pristojnost, medsebojno odstopajo denacionalizacijske zadeve. Vrhovno sodišče zato v odgovor predlagateljem le še dodaja, da v odgovoru na zahtevo sicer upravičeno opozarjajo na dolgotrajnost dosedanjega nepravdnega postopka, vendar pa istočasno pozabljajo, da so tako oni kot nasprotna udeleženca k temu tudi sami bistveno pripomogli z večkratnimi prošnjami za podaljšanje rokov za vložitev vlog in z večkratnim vlaganjem vlog na samih narokih, zaradi česar je prišlo do prelaganja narokov.

Zahteva neutemljeno očita sodišču prve stopnje, da iz izreka njegovega sklepa ni razvidna odločitev o samem predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi oziroma s plačilom odškodnine. Če je sodišče ugotovilo, da ni pristojno odločati v tej denacionalizacijski zadevi, se v vsebino in utemeljenost predloga ni smelo spuščati. Ne gre za nejasnost tistega dela razlogov sklepa prve stopnje, ki obravnava določbe ZIKS, pa čeprav se predlagatelji na ZIKS niso sklicevali, saj je sodišče prav v zvezi z vprašanjem sodne ali upravne pristojnosti moralo preveriti, ali ni šlo morebiti za zaplembo premoženja, ki je bila izrečena s kazensko sodbo.

Ker izrek sklepa sodišča prve stopnje ni nerazumljiv, tudi sodišče druge stopnje s potrditvijo takega sklepa ni storilo očitane procesne kršitve. Razlogi sodišča druge stopnje, da predlagatelji nimajo pravnega interesa vložiti pritožbo v svojo škodo, se nanašajo na pritožbene trditve predlagateljev, da bi moralo sodišče ob sprejetem stališču njihov predlog zavreči. Sodišče druge stopnje je v oklepaju še dodalo, da je tako varovan rok za denacionalizacijo pri upravnem organu. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da so navedeni razlogi sodišča druge stopnje nerazumljivi.

Enak odgovor velja tudi glede zatrjevane nejasnosti razlogov sodišča druge stopnje o tem, da bo upravni organ po odstopu zadeve, če bo glede vprašanja pristojnosti drugačnega mnenja, lahko sprožil spor o pristojnosti. Sodišče druge stopnje je glede tega vprašanja res napisalo samo en stavek, vendar je glede na podatke spisa jasno, da spora o pristojnosti še ni mogoče sprožiti, ker še ni prišlo do negativnega kompetenčnega konflikta. Res sicer pred uveljavitvijo ZDen izdana odločba upravnega organa z dne 16.10.1991 o ničnosti zaplembene odločbe v razlogih omenja, da upravni organ ni pristojen odločiti o obnovi postopka in izreku ničnosti glede naknadne zaplembe o čemer je odločalo Okrajno sodišče v Šoštanju, vendar je bilo že pojasnjeno, da taka odločitev glede na sprejeto ureditev v ZDen sploh ni potrebna. Poleg tega predlagatelji niso zatrjevali, da bi za te premičnine po uveljavitvi ZDen sprožili postopek pred upravnim organom. Tako se je doslej le sodišče izreklo za nepristojno. V taki situaciji so pravilni tudi razlogi sodišča druge stopnje, da bi eventualni spor o pristojnosti lahko sprožil upravni organ po predložitvi spisa.

Končno zahteva neutemeljeno očita sodišču druge stopnje pomanjkanju razlogov o zaključku, da je izvršbo na podlago zaplembene odločbe dovolil upravni organ, saj takega zaključka sklep druge stopnje ne vsebuje.

Po vsem obrazloženem v zahtevi uveljavljane procesne kršitve in zmotna uporaba materialnega prava niso utemeljene. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 37. členom ZNP zahtevo zavrnilo.