Jedro

Tožniku ne gre status stranke ne po lastništvu sporne parcele ne po 43. členu ZUP, saj tožnik ni izkazal pravne koristi, ki bi mu jo bilo potrebno varovati. Poleg tega pa je tožnik bil seznanjen z osnovnim gradbenim dovoljenjem, nanj pa ni imel pripomb. Sprememba gradbenega dovoljenja pa je prinesla le določene tehnične spremembe v merah objekta. Tožnik torej ni upravičena oseba za vložitev obnove spremembe gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje spremembe gradbenega dovoljenja št. 351-398/2010 z dne 28. 7. 2010 za poslovni objekt kotlovnico na lesno biomaso investitorja A. d.o.o. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 8. 8. 2011 vložil predlog za obnovo postopka izdane spremembe gradbenega dovoljenja, in sicer po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Upravni organ je v postopku ugotovil, da je bilo predlagatelju obnove dne 12. 11. 2008 vročeno osnovno gradbeno dovoljenje št. 351-236/2008 z dne 23. 10. 2008. Predlagatelj oziroma tožnik zoper to gradbeno dovoljenje ni izkoristil pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Tožnik je v predlogu za obnovo zatrjeval, da je bilo to gradbeno dovoljenje naknadno spremenjeno z odločbo, s katero pa ni bil seznanjen, in mu tudi ni bila vročena.

Prvostopenjski organ navaja, da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 3011 iz aprila 2008 izhaja, da je bilo določeno vplivno območje za izgradnjo kotlovnice po takrat veljavnih predpisih. Nobena od citiranih nepremičnin ni bila v lasti tožnika in torej tožnik ni bil stranka v postopku, vendar je bilo izdano gradbeno dovoljenje kljub temu vročeno predlagatelju obnove. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da iz prikaza območja za določitev strank v postopku izdaje spremembe gradbenega dovoljenja, ki je priložen projektni dokumentaciji št. 3011 z datumom julij 2010, na podlagi takrat veljavne Uredbe o območju za določitev stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba) izhaja, da območje za določitev strank sega na nepremičnine parc. št. 2376/1, 2363/1, 2365/1, 2363/2, 2368, 2369, 2367, 2366, 2343/1, 2519/1 in 2363, vse k.o. …. Nobena navedena nepremičnina ni bila v lasti predlagatelja obnove in torej ni bil stranka v postopku. V izdanem gradbenem dovoljenju z dne 23. 10. 2008 je bil določen objekt tlorisnih dimenzij 15,20 x 24,20 m. S sporno spremembo gradbenega dovoljenja pa je določen širši objekt tlorisnih dimenzij 16,20 x 24,20 m. Zunanje stopnice ter predvidena kovinska ograja višine 110 cm je bila spremenjena na zidano ograjo, debeline 12 cm in višine 90 cm. Spremenile so se dimenzije oken, prav tako pa se iz predvidene dvokapnice z naklonom 30 % zmanjša naklon na 27 %. Glede na navedeno je upravni organ novo odločbo izdal v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, le-tem pa je bila vročena končna odločba. Glede na navedeno in dejstvo, da predlagatelj obnove ni bil stranka v upravnem postopku, mu tudi odločba o spremembi gradbenega dovoljenja ni bila vročena. Tožnik v predlogu navaja, da je nepremičnina parc. št. 2349/5 k.o. … v njegovi lasti, družba A. d.o.o. pa za izvedbo dovoza – dostopa do poslovnega objekta nima sklenjene pogodbe o pridobitvi in uvedbi služnostne pravice. Upravni organ ugotavlja, da navedena nepremičnina ne leži v neposredni bližini nepremičnin investitorja, kjer se je izvajala gradnja. Investitor je imel za dovoz zagotovljeno obstoječo dovozno pot do objekta, ki se je priključila na kategorizirano občinsko pot številka odseka 941611, parc. št. 2525/1 k.o. … (družbena lastnina – v splošni rabi). Upravni organ je tako ugotovil, da predlog ni vložen po upravičeni osebi in da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 35108-120/2012-2-MP z dne 6. 6. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da v postopku izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja predlagatelj obnove ni imel statusa stranskega udeleženca v postopku in mu tudi po presoji predloga za obnovo postopka tak položaj ne gre. Svoj status namreč temelji na lastništvu zemljišča parc. št. 2349/5 k.o. …, ki se ni nahajalo v območju za določitev strank po predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, tak status pa mu tudi ne gre po določbi 43. člena ZUP. Varstvo svojih pravnih koristi predlagatelj veže na nepremičnino, na katero zaradi oddaljenosti od zemljišča gradnje, vpliv gradnje ne more biti izkazan že na prvi pogled, predvsem pa se očitek predlagatelja obnove postopka nanaša na priključek na javno cesto, ki po zemljišču parc. št. 2349/5 k.o. … sploh ni bil predmet samega „osnovnega gradbenega dovoljenja“, toliko manj pa del odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Po mnenju drugostopnega organa predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba.

Tožeča stranka v vloženi tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Tožnik navaja, da je odločba z dne 28. 7. 2010 posegla v meje dokončnosti gradbenega dovoljenja in se roki za obnovo postopka štejejo šele od trenutka, ko je tožeča stranka izvedela za odločbo št. 351-398/2010 z dne 28. 7. 2010. Dokončnost oziroma pravnomočnost odločitve sodnih in upravnih organov je dvojna, in sicer formalna ter materialna. Z izdano spremembo gradbenega dovoljenja je prvostopni organ spremenil tako imenovane meje formalne in materialne pravnomočnosti. Neposredno je posegel v predhodno izdano gradbeno dovoljenje in ga spremenil v izvršitvenem ter vsebinskem delu in po mnenju tožeče stranke gre tako za povsem novo odločbo. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za novo odločbo, bi jo moral prvostopenjski organ po mnenju tožeče stranke skladno z določili ZUP o vročanju in načelom kontradiktornosti poslati tudi tožeči stranki, ki ima na osnovi določil ZGO-1 položaj stranke oziroma stranskega intervenienta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, da sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala je predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanjo v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka je vložila predlog za obnovo spremembe gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP. Na tej podlagi je mogoče postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnoviti, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se strinja z zaključki upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za obnovo postopka spremembe gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni. Tožniku je bilo nesporno vročeno osnovno gradbeno dovoljenje v vednost, vendar ne v svojstvu stranke oziroma stranskega udeleženca. Zoper gradbeno dovoljenje z dne 23. 10. 2008 tožnik pritožbe ni vložil. V konkretnem primeru sodišče presoja, ali je imel tožnik v postopku spremembe gradbenega dovoljenja eventualno status stranke oziroma stranskega udeleženca in bi mu tako posledično bilo potrebno vročiti odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja. Iz takrat veljavne Uredbe izhaja, da območje za določitev strank sega na določene parcele v k.o. …, ki pa ne vključujejo tožnikove parcele št. 2349/5 k.o. …. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožniku ne gre status stranke ne po lastništvu sporne parcele ne po 43. členu ZUP, saj tožnik glede na navedeno ni izkazal pravne koristi, ki bi mu jo bilo potrebno varovati. Tožnikova nepremičnina ne leži v bližini kotlarne, po njegovih zatrjevanjih naj bi čez njegovo nepremičnino bil izveden priključek na javno cesto, ki pa ni bila predmet ne osnovnega gradbenega dovoljenja ne njegove spremembe. Poleg tega pa, kot že rečeno, čeprav je bil tožnik seznanjen z osnovnim gradbenim dovoljenjem, nanj ni imel pripomb. Sprememba gradbenega dovoljenja pa je prinesla le določene tehnične spremembe v merah objekta, nesporno pa se spremembe niso nanašale na dovoz in dostop oziroma priključevanje na javno cesto. Tožnik torej tudi po presoji sodišča ni upravičena oseba za vložitev obnove spremembe gradbenega dovoljenja z dne 28. 7. 2010. Ugovoru tožnika, da je imel v postopku osnovnega gradbenega dovoljenja status stranke, ter da se je ta postopek le nadaljeval v postopku spremembe gradbenega dovoljenja, sodišče ne sledi, saj glede na zgornje razlogovanje tožnik ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca ne v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in ne v postopku pridobitve spremembe gradbenega dovoljenja; posledično pa upravni organ ni kršil pravil udeležbe določenih oseb v postopku, ki bi zahtevale njegovo obnovo.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.