Jedro

Tožnik ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti izpodbil domneve, da Hrvaška kot članica EU izpolnjuje svoje obveznosti glede zaščite pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Glede na izveden ugotovitveni postopek toženke s preiskovanjem poročil o stanju alavitov v BIH in na Hrvaškem na spletnih straneh, je toženka zaključila, da ni nobenih novic, ki bi kazale, da bodo tožnika kot alavita na Hrvaškem živeči bosanski suniti preganjali ali se mu maščevali. Toženka je v tej smeri v zadostni meri raziskala dejansko stanje, tožnik pa v tožbi ne navaja takšnih dejstev oz. ne predlaga dokazov, ki bi kazali na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Njegovi ugovori so kot že v upravnem postopku prešibki in presplošni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-696/2016/7 (1313-20) z dne 11. 7. 2016 do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je prosilec 15. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob obravnavi njegove prošnje je pridobila podatke, da je prosilec ilegalno vstopil v evropski prostor preko Republike Hrvaške. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (Dublinska uredba III) ter upoštevajoč prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III je pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca, na katero je Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje. Na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016 je tožnik navedel, da ni imel nikakršnega stika s hrvaško policijo ter da na Hrvaškem sploh ni dal prstnih odtisov. Hrvaško je samo prečkal, v njej pa se ni nahajal niti en dan. Izrazil je željo, da se ne vrne na Hrvaško, če pa ga je treba vrniti, naj se ga vrne v Bolgarijo, ker je tam študiral. Navedel je tudi, da ga skrbi veliko število sunitskih Bosancev na Hrvaškem, saj je alavit in kot tak v nevarnosti, da bi se mu suniti maščevali, ker režim predsednika Sirije, ki je prav tako alavit, vodi vojno proti njim. Na življenje v Sloveniji se je že navadil in si želi v njej tudi ostati. Zaradi prosilčeve izjave, da ni imel stika s policijo na Hrvaškem je toženka prstne odtise prosilca ponovno posredovala v bazo Eurodac, rezultat pa je pokazal, da se je prosilec dne 4. 3. 2016 ilegalno nahajal na ozemlju Republike Hrvaške. Preiskovanje poročil o stanju alavitov v BIH in na Hrvaškem na spletni strani za preiskovanje držav izvora prosilcev za mednarodno zaščito www.Ecoi.net in Google, ni prikazalo nobenih novic, ki bi upravičile prosilčeve strahove, da ga bodo na Hrvaškem živeči bosanski suniti preganjali ali se mu maščevali. Prosilčeva domneva zato ne vpliva na odločitev pristojnega organa, da izpelje predajo prosilca Republiki Hrvaški. Nadalje meni, da trenutno v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015, v kateri sodišče navaja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

2. Tožnik izpodbija sklep iz vseh tožbenih razlogov. Citira drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III ter navaja, da bi mu bile s predajo Republiki Hrvaški kršene temeljne človekove pravice. Hrvaško je le prečkal ter nima izkušenj z njihovim sistemom, zato ne more natančno vedeti, kako bi z njim ravnali. Na Hrvaškem je veliko Bosancev, ki vedo, da alaviti vodijo vojno proti sunitom, zaradi česar ga skrbi, da se mu bo kdo maščeval. Toženka se je brez ustrezne utemeljitve odločila, da so njegove navedbe neverodostojne in neutemeljene, za svojo odločitev pa ni navedla nobenega razloga, zakaj tožnik kot alavit ne bo izpostavljen maščevanju sunitov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Toženka navaja, da iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ne izhaja obstoj sistemskih pomanjkljivosti, vendar so v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem pomanjkljivosti, kar izhaja iz v tožbi predloženih poročil Amnesty International za leto 2015/2016, članka iz dne 19. novembra z izjavo ministra O.O., da bo tožnik kot prebivalec Turčije (čeprav je sicer državljan Sirije) pri obravnavi prošnje obravnavan neenakopravno z drugimi prosilci ter iz članka, v katerem je izraženo mnenje B.B., da Hrvaška sama skrbi za to, da je tranzitna država in država, kjer begunci niso dobrodošli ter ne izvaja zakonov, ki urejajo status oseb, ki bi rade ostale na Hrvaškem. Prosilci za mednarodno zaščito so tako podvrženi kršitvam človekovih pravic, prav tako pa ni vedno spoštovano načelo nevračanja. Tovrstnih odločilnih dejstev toženka ni ugotavljala. Odločba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožniku bi bil ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne meritorne odločitve upravičenosti do begunskega statusa ter zaščite in bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju ter maščevanju sunitov. Toženka bi posredno kršila tudi načelo nevračanja, saj je verižno vračanje neposredno in posredno prepovedano v 3. členu EKČP in 33. členu Ženevske konvencije. Toženka ni preizkusila tudi tega, ali bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju, da bo vrnjen v svojo izvorno državo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. Tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, citira tretji odstavek 27. člena Uredbe Dublin III in predlaga, da sodišče v skladu z 32. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta, ker bi se z izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oz. druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper sodbo in sklep. Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa ministrstva za notranje zadeve do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje je sklep toženke, ki je odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

6. Ugotovitev, da je v obravnavani zadevi Republika Hrvaška odgovorna država, je toženka oprla na prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013 ugotovi, da je prosilec po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Republika Hrvaška je (odgovor z dne 25. 5. 2016) pristojnost kot odgovorna država za obravnavanje prošnje sprejela. Nesporno pa je tudi, da je tožnik v državo članico EU (Hrvaška) vstopil iz tretje države (Srbije). Tožnik je v upravnem postopku sicer zanikal, da se je dne 4. 3. 2016 ilegalno nahajal na Hrvaškem, vendar je ponovna preverba njegovih prstnih odtisov v bazi Eurodac pokazala, da njegove navedbe ne držijo. V tožbi ugotovitvi, da je Hrvaška odgovorna država ne oporeka.

7. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Z navedbo, da je alavit ter da je na Hrvaškem veliko Bosancev, ki vedo, da alaviti vodijo vojno proti sunitom, zaradi česar ga skrbi, da se mu bo kdo maščeval, tožnik utemeljuje domnevo, da obstajajo v Republiki Hrvaški pogoji, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče njegovemu utemeljevanju ne more slediti, saj ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti izpodbil domneve, da Hrvaška kot članica EU izpolnjuje svoje obveznosti glede zaščite pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Glede na izveden ugotovitveni postopek toženke s preiskovanjem poročil o stanju alavitov v BIH in na Hrvaškem na spletnih straneh, je toženka zaključila, da ni nobenih novic, ki bi kazale, da bodo tožnika kot alavita na Hrvaškem živeči bosanski suniti preganjali ali se mu maščevali. Sodišče tudi meni, da je toženka v tej smeri v zadostni meri raziskala dejansko stanje, tožnik pa v tožbi ne navaja takšnih dejstev oz. ne predlaga dokazov, ki bi kazali na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Njegovi ugovori so kot že v upravnem postopku prešibki in presplošni. Trditev, da je Hrvaško le prečkal in nima izkušenj z njihovim sistemom in zato ne more natančno vedeti, kako bi z njim ravnali, sodišče ne sprejema v smeri, da se tožnik zaradi kratkosti bivanja na Hrvaškem z razmerami ni mogel podrobno seznaniti ter da zato posledično nima obveznosti, da izkaže obstoj utemeljenih domnev, da v Republiki Hrvaški obstajajo pogoji, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kot že zgoraj rečeno je toženka izvedla ugotovitveni postopek v zvezi z okoliščino, da je tožnik alavit in s stanjem v zvezi s to okoliščino na Hrvaškem in ugotovitve v zvezi s tem navedla v izpodbijanem sklepu, zato sodišče tudi ne sledi tožniku, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, s čimer tožnik ugovarja bistveni kršitvi določb postopka. Tožnik ugovarja tudi ugotovitvi toženke, da trenutno v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje, kar izpodbija s predloženimi poročili. Poročilo Amnesty International za leto 2015/16 in priložen članek z dne 19. novembra (nedvomno iz let pred 2016) nista dokaza, ki bi lahko kazala na sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. Iz citata vsebine tretjega dokaza sicer ni razbrati časa nastanka, vendar že iz samega povzetka vsebine članka v tožbi izhaja, da ne opisuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, pač pa se nanaša na pomanjkljivosti integracijskega postopka (torej po končanem azilnem postopku). V zvezi s primernostjo dokazov za izkazovanje utemeljene domneve o obstoju sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, sodišče še meni, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva ugotovljiva z dokumenti več institucij oziroma pristojnih organov (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016). Tudi tega standarda predloženi dokazi ne izpolnjujejo.

8. Očitek, da bi toženka z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško posredno kršila tudi načelo nevračanja, verižno vračanje pa je neposredno in posredno prepovedano v 3. členu EKČP in 33. členu Ženevske konvencije, sodišče zavrača. Dublinski sistem ostaja element skupnega evropskega azilnega sistema, saj dodeljuje odgovornost med državami članicami za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (7. točka uvodnega recitala Uredbe Dublin III). Države članice EU, ki so podpisnice Ženevske konvencije z dne 28. 7. 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. 1. 1967, pa so zavezane spoštovati načelo nevračanja in se zato štejejo kot varne za državljane tretjih držav (3. točka uvodnega recitala Uredbe). Hrvaška je tudi podpisnica EKČP in je torej zavezana spoštovati človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito, zato sodišče zavrača tudi nadaljnji ugovor, da toženka ni preizkusila, ali bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju, da bo vrnjen v svojo izvorno državo.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

10. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa izhaja, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Iz četrtega odstavka 74. člena ZMZ izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker pa se tudi po uveljavitvi ZMZ-1 z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1 kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za izdajo začasne odredbe izkazan.

11. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, tožnikova zadeva se ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoče oz. bi bila vsaj otežena v višini težko popravljive škode (v smislu določbe 32. člena ZUS-1), četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel, ne glede na besedilo določbe tretjega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi doseglo svojega namena in ne bi bilo učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za začasno odredbo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča. 12. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.