Jedro

Sodišče se s tožnico strinja, da je bila Napotilna odločba okupatorja z dne 29. 5. 1941 razveljavljena na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo, po okupatorjih in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-8/2018 z dne 18. 4. 2018 v 2. do 4. točki izreka odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Upravna enota Ormož (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo z dne 30. 1. 2018 pokojnemu A.A. kot upravičencu priznala odškodnino v obliki obveznic B. v višini 15.703,42 DEM za podržavljene nepremičnine v izmeri 4672 m2, in sicer za dele podržavljenih parcel št. 479, 784/1, 484/4, 486, 487, 484/3 in 480, vse k.o. ...

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 18. 4. 2018 v pritožbenem postopku ugodilo pritožbi B. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ormož z dne 30. 1. 2018 (v 2. točki izreka) ter samo odločilo, da se zahtevek za denacionalizacijo v korist A.A. kot upravičenca za predmetne nepremičnine zavrne (v 3. točki izreka), zavrnilo pa je tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je ta organ zaključil, da je nepremičnine A.A. odvzel okupator z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941, nato pa niso več prešle nazaj v njegovo last, in sicer ne po Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (v nadaljevanju Odlok o odpravi in razveljavljenju), ki je stopil v veljavo z dne 3. 2. 1945 in je veljal do 25. 10. 1946, ker se na Napotilno odločbo okupatorja ni nanašal, niti nepremičnine niso prešle nazaj v last A.A. po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP), ki je stopil v veljavo 29. 5. 1945, ker prejšnji lastnik ni vložil zahteve za vrnitev tega premoženja. Glede na to po mnenju organa z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946 predmetne nepremičnine niso bile podržavljene A.A., pač pa nemškemu Rajhu.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi ter odgovorih na tožbo

3. Tožnica v tožbi v bistvenem ugovarja, da gre zaradi arbitrarne odločitve za kršitev 22. člena Ustave ter da bi moralo biti po vojni premoženje že po samem zakonu, ZRP, vrnjeno. Trdi, da je zmotno razlogovanje, da bi prejšnji lastnik moral zahtevati premoženje nazaj. Tudi povojna oblast je premoženje podržavila osebi, ki jo je štela za lastnika, to je A.A. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter samo odloči v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, naj odločbo sodišče odpravi ter zadevo vrne drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Podan je bil tudi odgovor na tožbo B. Ta v odgovoru izpostavlja, da se izpodbija neobstoječo odločbo, saj izpodbijana odločba nosi datum 18. 4. 2018 in ne 28. 4. 2018, pa tudi, da je tožba datirana z dne 27. 10. 2017, torej z datumom celo pred izdajo odločbe prve stopnje, ki nosi datum 30. 1. 2018; sicer pa meni, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter predlaga sodišču, naj tožbo zavrne.

6. Tožnica je dne 17. 10. 2019 vložila še pripravljalno vlogo. V njej navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo A.A. odvzetega premoženja vložena 15. 7. 1992 ter je bila o zahtevi izdana prva delna denacionalizacijska odločba 11. 4. 2003, ki je 19. 4. 2007 postala pravnomočna. Z njo pa je bilo odločeno, da je upravičenec to denacionalizacijo A.A. Za njo pa je bilo izdanih v korist A.A. kot upravičenca še šestindvajset delnih odločb, ki so postale pravnomočne. Glede na to je po mnenju tožnice drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi prezrl, da pravnomočnost zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, kar izhaja iz 158. člena Ustave in potrjuje to tudi praksa Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Kot bistveno iz vloge izhaja še, da je drugostopenjski organ napačno zaključil, da Napotilna odločba okupatorja z dne 29. 5. 1941 ni bila odpravljena oziroma razveljavljena z 8. členom Odloka o odpravi in razveljavljenju, ki je stopil v veljavo 3. 2. 1945. Dne 6. 2. 1945 je tako bilo z Odlokom AVNOJ z njegovo uveljavitvijo na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena predmetno premoženje istočasno podržavljeno A.A. kot dejanskemu lastniku ter nemškemu Rajhu kot zemljiškoknjižnemu lastniku. Napačno je razlogovanje drugostopenjskega organa, da bi prejšnji lastnik moral vložiti zahtevo za vrnitev premoženja po ZRP, ki je bil tudi v uveljavljen šele 29. 5. 1945. Prav tako je po mnenju tožnice napačno razlogovanje, da je bilo A.A. premoženje podržavljeno z Zaplembeno odločbo z dne 4. 1. 1946, saj je bila to le deklaratorna odločba, kar potrjuje tudi sodna praksa. Premoženje pa je bilo podržavljeno ex lege, z uveljavitvijo Odloka AVNOJ 6. 2. 1945. Glede na to tožnica vztraja pri podanem tožbenem predlogu. Podaja pa tudi dokazne predloge za vpogled v delno odločbo Upravne enote Tržič z dne 11. 4. 2003, odločbi organov prve in druge stopnje v zadevi, Zaplembeno odločbo z dne 4. 1. 1946, Napotilno odločbo okupatorja z dne 29. 5. 1941, Odlok o odpravi in razveljavljenju ter Zaplembeno odločbo z dne 27. 8. 1945. Odločanje po sodniku posamezniku

7. Sodišče je 10. 11. 2020 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 7. 1. 2021. Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

8. V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, 165/2020, 2/2021) je od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

9. Vse stranke so, po pozivu sodišča z dne 23. 12. 2020, soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo podale.

Dokazni sklep

10. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v delno odločbo Upravne enote Ormož z dne 30. 1. 2018, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 18. 4. 2018, zaplembeno odločbo z dne 4. 1. 1946, zaplembeno odločbo z dne 27. 8. 1945, Napotilno odločbo okupatorja z dne 29. 5. 1941, Odlok o odpravi in razveljavljenju, sodbo I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019. Po uradni dolžnosti je sodišče odredilo in vpogledalo v vse listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je sodišče dokazni predlog za vpogled v odločbo Upravne enote Tržič z dne 11. 4. 2003, ker je tožnica s tem dokazovala za predmetni upravni spor nerelevantno dejstvo, da je bil A.A. določen za upravičenca z delno odločbo z dne 11. 4. 2003, s katero je bilo odločeno le o tedaj obravnavanem delu zahteve za denacionalizacijo, ki je bila vložena v korist A.A. kot upravičenca.

K I. točki izreka

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana odločitev, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, delov podržavljenih parcel št. 479, 784/1, 484/4, 486, 487, 484/3 in 480, vse k.o. ..., v korist A.A. kot upravičenca. Organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je nepremičnine A.A. odvzel okupator z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941, nato pa niso več prešle v njegovo last, niti ni zahteval njihove vrnitve po ZRP, zato z odločbo Okrajne zaplembene komisije z dne 4. 1. 1946 nepremičnine niso bile podržavljene njemu, pač pa nemškemu Rajhu. Tožnica pa kot bistveno izpostavlja, da je bila Napotilna odločba z dne 29. 5. 1941 razveljavljena z 8. členom Odloka o odpravi in razveljavljenju, ki je stopil v veljavo 3. 2. 1945 ter so bile predmetne nepremičnine nato podržavljene A.A. z Odlokom AVNOJ, z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945. 13. Sodišče se s tožnico strinja, da je bila Napotilna odločba okupatorja z dne 29. 5. 1941 razveljavljena na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju. Navedeni odlok v 7. členu določa, da „glede odločb izvršilnih (upravnih, administrativnih) oblastev, ki so jih izdali okupatorji in njihovi pomagači med sovražniško okupacijo in s katerimi se urejajo zasebno-pravna razmerja, veljajo odredbe člena 3. in prvega odstavka 4. člena pričujočega odloka ustrezno“. Člena 3 in 4 navedenega odloka se nanašata na „odločbe (sodbe, odločitve, sklepi) sodnih oblastev, izdane med sovražniško okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih in ki se z njimi urejajo zasebno-pravna razmerja“. V 3. členu je za te sodne odločne navedeno, da ostanejo v veljavi, če niso v nasprotju s predpisi, ki (v smislu 2. člena odloka) obdržijo veljavnost; glede odločb, ki so v nasprotju, pa sme vsaka stranka začeti „postopanje o prizadetem sporu pred pristojnim sodiščem“, po prvem odstavku 4. člena pa v primeru „ko je postopanje iz 3. člena začeto, se ne morejo ostvarjati do končne odločbe sodišča nobene pravice in obveze, katere potekajo iz odločbe, ki se glede nje zahteva razveljavljanje ali izprememba“. Po 8. členu odloka pa se „odločbe izvršilnih (upravnih, administrativnih) oblastev, katere ne spadajo med one, ki jih omenja člen 7, razveljavljajo“. Navedeno pomeni, da za odločbe izvršilnih organov, s katerimi se urejajo zasebnopravna razmerja, velja, da praviloma ostanejo v veljavi (na podlagi 7. člena odloka); za odločbe izvršilnih organov, s katerimi se ne urejajo zasebnopravna razmerja, pa velja, da se razveljavijo na podlagi 8. člena odloka. Iz Napotilne odločbe z dne 29. 5. 1941 pa izhaja, da jo je izdal „Šef civilne uprave v zasedenih področjih Koroške in Kranjske“ in da je z njo odločeno, da se „celotno premoženje židovskega posestnika A.A. na begu na podlagi“ izdajateljeve „naredbe z dne 24. 4. 1941, objavljene v ukazu in uradnem listu št. 3, ugotovi kot sovražno državi in ljudstvu in se zato z učinkom z dne 24. 4. 1941 zapleni in v skladu s par. 2 ukaza z dne 8. 5. 1941 v uradnem listu št. 10 prevzame“. Glede na to je Napotilno odločbo mogoče opredeliti kot upravno odločbo, saj je njen izdajatelj predstojnik (organa) izvršilne oblasti, izdana pa je v izvrševanju upravne funkcije (gre za enostranskost in avtoritativnost odločanja, na podlagi predpisa, s pravnim učinkom na pravice naslovnika odločbe). Na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju je Napotilna odločba z dne 29. 5. 1941 z dnem uveljavitve tega odloka (9. člen), to je 3. 2. 1945, (tako) štela za razveljavljeno. Glede na to je so bile predmetne nepremičnine nato z Odlokom AVNOJ, z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945, (lahko) podržavljene A.A..

14. Navedeno stališče, da je Napotilna odločba na podlagi 8. člena Odloka o odpravi in razveljavljenju z dnem 3. 2. 1945 prenehala veljati, kot je uveljavljala tožnica, je bilo tudi predmet razprave na glavni obravnavi. Vendar se je toženka sklicevala zgolj na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi, namreč da so štele za razveljavljene odločbe, ki so se nanašale na zasebnopravna razmerja. Tudi po tem, ko ji je bilo predočeno, da se na navedene odločbe nanaša 7. člen ter da se 8. člen odloka pa nanaša na vse preostale odločbe izvršilnih (upravnih, administrativnih) organov, in glede teh določa, da se razveljavljajo, pooblaščenka toženke ni v ničemer argumentirala stališča v izpodbijani odločbi, da za Napotilno odločbo določbe Odloka o odpravi in razveljavljenju ne veljajo. Enako navedb tožnice o tem, da je Napotilna odločba dne 3. 2. 1945 prenehala veljati, na izrecno vprašanje sodišča ni prerekala niti stranka z interesom B..

15. V zadevi ni sporno, da je bila A.A. kot osebi nemške narodnosti 4. 1. 1946 izdana s strani Okrajne zaplembene komisije v Tržiču odločba, iz katere izhaja, da je na podlagi 1. člena, točk 1 in 2 Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last prešlo v državno last vse imetje nemškega Reicha in barona A.A., nahajajoče se v ... ali kjerkoli v območju DFJ. Iz Odloka AVNOJ o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju tudi Odlok AVNOJ) (Uradni list DFJ, št. 2-25/45 z dne 6. 2. 1945) in ki je stopil v veljavo z dnem objave (12. člen), pa izhaja, da z dnem, ko odlok stopi v veljavo, preide v državno svojino (med drugim) „“1. vse imetje nemškega Rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije; 2. vse imetje oseb nemške narodnosti...“. Kar pomeni, da je bilo (tudi) predmetno premoženje podržavljeno A.A. na podlagi Odloka AVNOJ z učinkom po samem odloku, torej z njegovo uveljavitvijo 6. 2. 1945, in ne z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946. Da predstavljajo v primeru prehoda premoženja v državno last na podlagi Odloka AVNOJ kasnejše odločbe zaplembenih komisij le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015. 16. Glede na navedeno pa sodišče tudi pritrjuje navedbam tožnice, da je napačno razlogovanje drugostopenjskega organa, da bi prejšnji lastnik moral vložiti zahtevo za vrnitev premoženja po ZRP. Navedeni zakon je bil, tako kot zatrjuje tudi tožnica, uveljavljen šele 29. 5. 1945, medtem ko je po navedenem mogoč zaključek, da je prejšnji lastnik A.A. že pred tem, z dnem 3. 2. 1945, (spet) postal lastnik premoženja, ki mu je bilo odvzeto z Napotilno odločbo z dne 29. 5. 1941, na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljenju (8. člen). Ker je bilo predmetno premoženje A.A. podržavljeno nato na podlagi Odloka AVNOJ, po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) šteje za upravičenca do denacionalizacije (20. točka). ZRP je sicer urejal vračanje premoženja, ki ga je lastnikom odvzel okupator ali so ga lastniki morali med okupacijo zapustiti. Vendar nobenega, ne pravnega ne razumnega razloga ni za zaključevanje, da bi lastnik, ki mu je odvzeto premoženje že bilo vrnjeno, moral kot pogoj za upravičenost do denacionalizacije po določbah ZRP zahtevati vračilo premoženja1. Prav tako pa ni podlage za razlogovanje, da bi v primeru, da je bilo lastniku premoženje odvzeto s strani okupatorja, ta moral zahtevo za denacionalizacijo v vsakem primeru, ne glede na okoliščine primera, opreti na določbo 22. točke 3. člena ZDen, ki kot predpis o podržavljenju, ki daje podlago za denacionalizacijo, navaja ZRP.2

17. Sodišče še dodaja, da pa ne sprejema kot utemeljenih navedb tožnice, da bi bilo pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije A.A. glede delov podržavljenih parcel št. 479, 784/1, 484/4, 486, 487, 484/3 in 480, vse k.o. ..., ki so predmet izpodbijane delne odločbe, glede na 158. člen Ustave treba upoštevati, da je o tem, da je A.A. že določen za upravičenca z odločbo Upravne enote Tržič z dne 11. 4. 2003, ki je pravnomočna, in da mu je denacionalizacija priznana tudi še z nadaljnjimi 26 delnimi odločbami, ki so pravnomočne. Z delno odločbo se odloča o delu zahteve, zahtevku; delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno (219. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Kar pomeni, da z delno odločbo ni mogoče odločiti le o posameznem vprašanju pri reševanju (dela) zahteve, pač pa je mogoče odločiti le o posameznem zahtevku kot celoti, saj v nasprotnem primeru taka delna odločba tudi ne bi bila izvršljiva. Tako je tudi pri odločanju o posameznem zahtevku za denacionalizacijo mogoče odločiti le o zahtevku kot celoti, ne pa o posameznih vprašanjih, kot npr. kdo je upravičenec do denacionalizacije vsega podržavljenega premoženja, na katero se nanaša celotna zahteva (z vsemi zahtevki). Zato se tožnica ob tem tudi ne more sklicevati na 158. člena Ustave v smislu, da odločitev v delni odločbi, ki glede posameznega vprašanja postopka (npr. glede upravičenca) vsebinsko ne sledi odločitvi v predhodni delni odločbi, nedovoljeno odstopa od slednje. Glede na to sodišče tudi ni dovolilo dokazovanja, da je upravičenec do denacionalizacije bil določen že z odločbo Upravne enote Tržič z dne 11. 4. 2003. 18. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi navedbe B., ki se nanašajo na datiranje tožbe in navedbo podatka o izpodbijani odločbi v tožbi, saj gre za očitne pomote, ki niso vplivale na jasnost in razumljivost tožbe.

19. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil nepravilno uporabljen materialni predpis, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo drugostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravilo ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo zadevo v tem obsegu organu druge stopnje v ponovni postopek. V tem postopku bo organ moral slediti v sodbi podanemu materialnopravnemu stališču sodišča glede vprašanja upravičenosti prejšnjega lastnika do denacionalizacije. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je tožnica predlagala, saj zakon takega odločanja ne zapoveduje, v navedbah tožnice v tem postopku pa sodišče tudi ni našlo podlage za presojo, da bi bilo tako odločanje potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1, peti odstavek 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

20. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285 EUR, povečane za 22% DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV.

1 To sodišče je tudi v sodni odločbi I U 1844/2018 z dne 17. 10. 2019, ki se nanaša na denacionalizacijo v korist istega upravičenca A.A. ter enako oziroma v bistvenem podobno pravno in dejansko stanje, čeprav ne gre za v celoti identično razlogovanje, zavzelo stališče, da vložitev zahteve na podlagi ZRP za upravičenost do denacionalizacije ni mogla biti pogoj. 2 ZRP je pravni temelj podržavljenja v smislu 3. člena ZDen v primerih, ko je bilo lastniku na tej podlagi premoženje s strani države odvzeto.