Jedro

Glede vprašanj v zvezi z odmero letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Zaradi tega določb 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko dopust poveča do 5 dni, ni mogoče razlagati tako, da se izraz starost enači z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Ker 2. odstavek 97.g člena ZObr ni opredelil starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO in so ti delavci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta že po dopolnjenem 50 letu starosti. Zato določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let starosti, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO. Tako je tožnik upravičen do dodatnih dni dopusta iz tega naslova.

Ob določitvi letnega dopusta, do katerega je upravičen tožnik, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 187. člena ZUJF, ki omejuje število dni letnega dopusta. Od 1. 1. 2013 pripada javnemu uslužbencu iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta. Če bi tožniku upoštevali vseh 5 dni letnega dopusta, ki mu glede na njegovo starost (več kot 50 let) pripadajo, bi ob upoštevanju meril, kot izhajajo iz sklepa, imel 36 dni letnega dopusta. Glede na omejitev po ZUJF pa ima tako pravico koristiti le 35 dni letnega dopusta za leto 2014.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišče prve stopnje delno spremeni tako, da se spremenjena glasi: „1. Sklep o letnem dopustu št. ... z dne 28. 3. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 16. 5. 2014 se razveljavi.

2. Tožnik ima pravico v letu 2014 izrabiti 35 dni letnega dopusta.

3. Kar zahteva tožnik več ali drugače ( zahtevek za odpravo v tč. 1. navedenih sklepov ter za priznanje pravice do izrabe 36 dni letnega dopusta za leto 2014), se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 317,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 389,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo sklepa o letnem dopustu št. ... z dne 28. 3. 2014 in ugotovitev, da ima v letu 2014 pravico izrabiti 36 dni letnega dopusta, kar mu je tožena stranka dolžna omogočiti (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 226,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Navaja, da sodišče nima prav, ko trdi, da so določbe Pravilnika o letnem dopustu, ki ga je sprejel minister, v katerem je bil namesto dosedanjih 50 let, določen nov starostni kriterij 55 let, ki ga mora delavec izpolnjevati, da pridobi dodatnih 5 dni dopusta, skladne z 2. odstavkom 97.g člena ZObr in 197. členom ZDR. ZObr ne predpisuje kriterijev oziroma nima določb o tem, v katerih primerih je posameznik upravičen do dodatnih dni letnega dopusta. ZDR v 197. členu res določa, da delavci, ki so starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo. Pri tem pa uporablja poseben pojem „starejši delavec“, ki ga ZObr in ZDDO kot specialnejša zakona za to področje ne poznata. V obravnavani zadevi je edini starostni kriterij, ki ga je mogoče uporabiti, kriterij, ki ga določa 2. odstavek 39. člena ZDDO. Na uporabo ZDDO v obravnavani zadevi kaže tudi dejstvo, da je ZDDO stopil v veljavo 28. 4. 1990, ZDR pa 1. 1. 2003, zaradi česar uporaba ZDR za to zadevo ni dovoljena, niti ni dovoljeno razlagati zakonodaje skladno z ZDR oziroma ob smiselni uporabi ZDR. Sodišče prve stopnje pa je primerjalo in ocenjevalo določbe Pravilnika z ZObr le glede ujemanja v dnevih, ni pa tega storilo tudi glede kriterijev, ki jih ZObr ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je Pravilnik obravnavalo popolnoma nekritično in sploh ni presojalo kriterijev. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ustavnopravnih argumentov, ki jih je navajal tožnik. Kot je bilo že navedeno, 2. odstavek 97. člena ZObr kriterijev za določitev dolžine letnega dopusta ne predpisuje, ampak le določa, da kriterije predpiše minister. Ta je kriterije v pravilniku res predpisal, vendar je pravilnik nezakonit. Minister je ravnal v nasprotju z legalitetnim načelom, saj pri določanju kriterija iz 1. alineje 8. člena Pravilnika ni spoštoval določb ZDDO, čeprav ga k temu zavezujeta 2. odstavek 120. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavek 88. člena ZObr. Ker je Pravilnik nezakonit, ga sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati. Upoštevati bi moralo določbe ZDDO in tožbenemu zahtevku ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep tožene stranke o letnem dopustu z dne 28. 3. 2014 v zvezi z odločbo z dne 16. 5. 2014, po katerem je imel v letu 2014 pravico izrabiti 31 dni letnega dopusta, čeprav bi glede na določbo 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji) moral pridobiti pravico do izrabe dodatnih petih dni dopusta, saj je izpolnil 50 let starosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da je Pravilnik o letnem dopustu, ki v 1. alineji 8. člena določa, da se delavcu, ki je dopolnil 55 let starosti, letni dopust poveča za 5 dni, skladen z 2. odstavkom 97.g člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) in da z določitvijo kriterija starosti 55 let posamezniku ne oži pravic oziroma mu jih ne določa manj ugodno, ker je kriterij starosti 55 let določen tudi v 197. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V obravnavani zadevi uporaba ZDDO ni možna, saj za delavce na obrambnem področju ZObr in Pravilnik o letnem dopustu izrecno urejata področje odmere letnih dopustov. Zaradi navedenega je zavrnilo tožnikov zahtevek za odmero letnega dopusta ob upoštevanju njegove starosti 50 let. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ZObr v 97.g členu uredil vsa vprašanja v zvezi z odmero letnega dopusta in da zato določbe ZDDO ni mogoče uporabiti. Določbe 34. do 42. člena ZDDO, ki se nanašajo na dopuste in odsotnosti z dela, se za javne uslužbence, mednje pa spada tudi tožnik, uporabljajo na podlagi določbe 203. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki določa, da prenehajo veljati določbe 2. poglavja ZDDO, razen določb 34. do 42. člena. Tako je potrebno glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Zaradi tega določb 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko dopust poveča do 5 dni, ni mogoče razlagati tako, da se izraz starost enači z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Ker 2. odstavek 97.g člena ZObr ni opredelil starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO in so ti delavci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta že po dopolnjenem 50 letu starosti. Iz navedenega izhaja, da določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let starosti, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO. Tako je tudi tožnik upravičen do dodatnih dni dopusta iz tega naslova.

Ob določitvi letnega dopusta, do katerega je upravičen tožnik, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 187. člena Zakona o uravnoteženju financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji), ki omejuje število dni letnega dopusta. Od 1. 1. 2013 pripada javnemu uslužbencu iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta. Če bi tožniku upoštevali vseh 5 dni letnega dopusta, ki mu glede na njegovo starost (več kot 50 let) pripadajo, bi ob upoštevanju meril, kot izhajajo iz sklepa z dne 28. 3. 2014, imel 36 dni letnega dopusta. Glede na omejitev po ZUJF pa ima tako pravico koristiti le 35 dni letnega dopusta za leto 2014. Iz navedenega izhaja, da je izpodbijani sklep št. ... z dne 28. 3. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 16. 5. 2014, s katerim je bila tožniku za leto 2014 priznana pravica do letnega dopusta v višini 31 delovnih dni, nezakonit, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožniku priznalo pravico do izrabe 35 dni letnega dopusta za leto 2014. Drugačen zahtevek za odpravo sklepa in višji zahtevek, za še en dan letnega dopusta ter zahtevek, da je toženka dolžna tožniku omogočiti izrabo 36 dni letnega dopusta, pa je zavrnilo oziroma v tem delu potrdilo (zavrnilno) sodbo sodišča prve stopnje. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) namreč ne določa, da se posamični akti v individualnih delovnih sporih odpravijo (kot to določa za socialne spore).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep z dne 28. 3. 2014 v zvezi z odločbo z dne 16. 5. 2014 razveljavilo in ugotovilo, da ima tožnik v letu 2014 pravico izrabiti 35 dni letnega dopusta (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka je z zahtevkom v pretežni meri uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka in sicer skladno s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in sicer stroške nagrade za postopek (tar. št. 3100) - 206,50 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 602) - 20,00 EUR, DDV na odvetniške storitve v višini 22% ter stroške sodne takse v višini 41,00 EUR. Stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežni meri uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške (1. odstavek 154.člena ZPP) in sicer stroške nagrade za postopek (tar. št. 3210) - 283,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) - 20,00 EUR, DDV na odvetniške storitve - 22% in stroške sodne takse za pritožbo v višini 20,00 EUR. Odmerjene stroške je dolžna tožena stranka povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka , do plačila.