Jedro

Ker je sodišče upoštevalo bolečine, ki se pri tožniku še pojavljajo in se bodo tudi v bodoče, že v okviru odškodnine za telesne bolečine, slednjih ne more še enkrat upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ker med strankama zahtevek po temelju ni bil sporen, pač pa je bila sporna le višina, sodišče pri izračunu uspeha v pravdi (zaradi pravdnih stroškov) ne bi smelo posebej upoštevati uspeha po temelju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo zniža na 12.200,00 EUR (prej 14.200,00 EUR), znesek pravdnih stroškov pa se zniža na 1.262,10 EUR (prej 1.795,00 EUR) in se za obe razliki v zneskih zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 79,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v znesku 14.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 1.795,00 EUR v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za plačilo 5.300,00 EUR z obrestmi je sodišče zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Protivi se temu, da je sodišče tožniku iz naslova telesnih bolečin poleg že obračunane akontacije na ta račun (v revaloriziranem znesku 5.073,10 EUR) prisodilo še odškodnino v višini 5.700,00 EUR. Za toženko sicer ni sporno, da je tožnik med hospitalizacijo trpel hude bolečine, saj je to, da je ves ta čas prejemal analgetike, navedeno v odpustnem izvidu. V slednjem je res svetovano, naj tožnik v primeru bolečin vzame zdravilo za lajšanje bolečin, vendar iz dokumentacije sploh ne izhaja, da bi po 12.4.2010 bil tožniku kakšen tak recept sploh izdan, niti ni tožnik predložil računov oz. receptov, ki bi uporabo analgetikov dokazovali. Tako ni dokazano, koliko časa jih je tožnik sploh jemal. Čeprav ne dvomi, da je tožnik še po odpustu iz bolnice trpel določen čas bolečine, te niso mogle biti pretirano hude niti stalne. To izhaja iz lastne izpovedi tožnika, ki je povedal, da je vzel kakšen Analgin ali uporabil kakšen gel in kremo. Toženka tudi meni, da ni bil podvržen pretiranim nevšečnostim, ki bi opravičevale izplačilo take velike odškodnine. Izvedenec je po mnenju pritožbe napačno uvrstil občasne bolečine lažje stopnje, ki se pri tožniku še pojavijo, če nosi breme težje od 10 kg ali če težje fizično dela, pri pogostem pripogibanju ali dalj časa trajajoči hoji in stoji, kot del pretrpljenih telesnih bolečin. Tovrstne bolečine, ki jih je ugotovil tudi izvedenec, se po mnenju toženke lahko predstavljajo le škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po oceni pritožbe je previsoka tudi odškodnina za strah, ki jo je odmerilo sodišče na 1.500,00 EUR, ter tako skupaj z že obračunano revalorizirano v višini 418,40 EUR ocenilo kot primerno odškodnino za strah v višini 1.918,40 EUR. Primarni strah je bil kratkotrajen, saj je trajal le en dan po poškodbi. Toženka ne dvomi, da je tožnik utrpel tudi sekundarni strah, vendar pa je začel izvenevati že takoj naslednji dan po hospitalizaciji, ko so mu povedali, kako bo potekalo zdravljenje in predvsem, da ne bo potreben operativni poseg. Prav operacije se je tožnik po njegovi izpovedi najbolj bal. Ker potem med zdravljenjem ni bilo zapletov, tožnik ni imel vzroka, da bi se bal za njegov izid. Toženka graja tudi previsoko odmerjeno odškodnino na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katere je poleg nesporne akontacije v revaloriziranem znesku 10.983,00 EUR sodišče tožniku prisodilo še 9.000,00 EUR. Izvedenec je navedel, da je tožnik utrpel zmanjšanje življenjskih aktivnosti in sicer se to kaže kot zmanjšana gibljivost hrbtenice ter bolečine, ki se pojavijo pri tožniku, če dalj časa sedi ali hodi, če nosi breme težje od 10 kg ali če težje fizično dela. Tožnik že pred nezgodo ni opravljal dela, ki bi zahtevalo pretežno sedeč položaj ali dalj časa trajajočo hojo, niti tega ne opravlja sedaj, zato ni jasno, kje naj bi se s tem povezane omejitve lahko pojavile. Poškodba po mnenju toženke ni pustila tako hudih posledic, da bi moral zaradi njih intenzivno duševno trpeti, zato je znesek neutemeljeno visok. Toženka vztraja, da gre odškodnina zaradi občasnih bolečin, ki se pojavljajo pri tožniku, samo enkrat oziroma iz enega naslova in ne iz dveh. Izvedenec je eno in isto tozadevno škodo uvrstil pod dve različni obliki in očitno je, da jo je sodišče upoštevalo tako pri telesnih bolečinah, kot pri odmeri odškodnine na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nadalje toženka navaja, da je sodišče tudi nepravilno obračunalo odbitno franšizo. Glede na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti PG-odg/07-1 oz. 7. odstavek 28. člena teh pogojev je zavarovanec udeležen pri vsaki škodi v višini 10 % od vseh navedenih sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR, razen če s polico ni kako drugače dogovorjeno. Slednje v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče je pri obračunu glede tega napravilo veliko napako. Toženka je kot nesporni del odškodnine tožniku obračunala odškodnino v skupni višini 15.750,00 EUR in mu po odbitju 10 % franšize nakazala 14.175,00 EUR. Sodišče pa je v 17. točki sodbe s tem, ko je navedlo, da je zaradi soudeležbe zavarovanca pri prisojeni odškodnini v višini 16.200,00 EUR toženka dolžna plačati le 14.200,00 EUR, dejansko odločilo, da je zavarovanec soudeležen z zneskom 2.000,00 EUR, kar je napačno. Ker je treba upoštevati, da je zavarovanec pri vsaki škodi soudeležen največ do zneska 2.000,00 EUR, znaša soudeležba še največ znesek v višini 425,00 EUR (1.575,00 EUR + 425,00 EUR = 2.000,00 EUR). Nazadnje pritožnica graja stroškovno odločitev. Ker je bila sporna le višina zahtevka, ne pa tudi temelj, bi moralo sodišče pri ugotavljanju uspeha strank v pravdi upoštevati le uspeh po višini zahtevka, ne pa tudi 100 % uspeha po temelju, kot je storilo. Mimogrede, sodišče je napačno tudi navedlo, da je tožena stranka priglasila stroške za tri prihode za narok, saj jih je priglasila le za prihod na narok 29.5.2012, sicer pa je znesek teh stroškov v višini 47,36 EUR pravilen in v skladu s priglašenim.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Meni, da je popolnoma neutemeljena, da bolečine toženka minimizira v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja in izpovedjo tožnika, da je spregledala pretrpljene nevšečnosti in izgubo zaposlitve. Primerno je prisojena tudi odškodnina za preostali dve postavki, pri čemer je tožnik postal invalid III. kategorije invalidnosti s 15 % zmanjšanjem splošnih življenjskih aktivnosti, vprašljivo je, če bo še kdaj dobil zaposlitev, ustrezno svojim omejitvam, tudi upoštevaje situacijo na trgu dela. Prisojeni znesek je povsem primerljiv s podobnimi primeri v praksi. Glede stroškov je po njenem mnenju ravno tako pravilno odločeno. Če bi toženka v predhodnem postopku tožniku ponudila ustrezno odškodnino, pravde sploh ne bi bilo in toženki ne bi nastajali nadaljnji stroški. Ker temu ni tako, naj toženka plača vse stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdi tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo zaradi posledic poškodb, ki jih je kot 43-letni delavec utrpel v delovni nezgodi dne 8.4.2010, ko je pri montiranju inštalacije padel z lestve s približno treh metrov višine. Med strankama je bila sporna le višina zahtevka. Po neizpodbijanih sodbenih ugotovitvah je tožnik v nezgodi utrpel kompresijski zlom telesa I. ledvenega in XII. torakalnega vretenca. Ni sporno, da je toženka tožniku že priznala akontacijo odškodnine in sicer v (na čas sojenja revaloriziranih) zneskih, kot jih povzema pritožba. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je primerna odškodnina po posameznih postavkah višja od nesporne akontacije in zato prisodilo še: a) 5.700,00 EUR odškodnine na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar z akontacijo znese 11 povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja; b) za strah še 1.500,00 EUR, kar skupaj z akontacijo predstavlja 2 plači; c) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 9.000,00 EUR, kar z akontacijo vrednostno znese 20 povprečnih plač. Po odbitku 10 % franšize v znesku 2.000,00 EUR, ki je bila dogovorjena med toženko in njenim zavarovancem, je toženki naložilo plačilo še 14.200,00 EUR odškodnine.

Presoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem toženka s svojimi navedbami ni izpodbila. Iz konteksta s tem povezanih sodbenih razlogov izhaja, da je sodišče sprejelo ugotovitve izvedenca glede obsega škode in na tej dejanski podlagi odmerilo primerno odškodnino. Toženka pritrjuje ugotovitvi, da so hude bolečine trajale ves čas hospitalizacije, od 8.4.2010 do 12.4.2010, ko je tožnik kontinuirano, 24 ur dnevno prejemal močne analgetike. Na mnenju izvedenca temeljijo tudi ostale ugotovitve o bolečinah srednje stopnje v trajanju dveh mesec in pol, ko je tožnik nosil trotočkovni steznik in po ugotovitvah sodišča jemal nekoliko manj močna sredstva proti bolečinam, zatem pa je približno šest mesecev trpel lažje bolečine, sprva neprestane, kasneje občasne, ki jih je tudi še lajšal z blažjimi sredstvi proti bolečinam. Mnenja izvedenca v tem delu toženka ni izpodbijala, pa tudi izpoved tožnika, ki je potrdil jemanje sredstev proti bolečinam, za toženko ni sporna. Na ta način trdno podprtih ugotovitev o bolečinah in jemanju analgetikov zdaj ne more omajati z navedbami, da tožnik ni predložil receptov oziroma računov za analgetike. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka za odškodnino na račun telesnih bolečin upoštevalo še zdaj nastajajoče oz. očitno tudi bodoče nastajajoče občasne telesne bolečine v primeru preobremenitev, ki jih je ugotovil izvedenec, kot povzema pritožba. Ker za tovrstno bodočo škodo materialno pravo priznava odškodnino (182. člen Obligacijskega zakonika), ni ravnalo narobe, če je poleg ostalega tudi na ta račun tožniku priznalo odškodnino. Iz sodbenih razlogov sicer ne izhaja, da je sodišče bodoče bolečine upoštevalo kot del pretrpljenih telesnih bolečin, kot navaja pritožba. Drži pa, da v tem primeru za isto škodo ni mogoče priznati odškodnine še v sklopu druge odškodninske postavke, več o tem bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se ob navedenem upošteva še vse ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (hospitalizacija, pomoč pri fizioloških potrebah in oblačenju ter delno hranjenju zaradi ležanja, 12x rtg slikanje, CT hrbtenice, fizikalna terapija, nošenje trotočkovnega steznika v trajanju dveh mesecev in pol, s pomočjo pri oblačenju v tem času), ki jih pritožba zgolj pavšalno minimizira, je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v primerni višini oz. skladno z merili iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Toženka z zatrjevanjem nasprotnega materialno pravne presoje ne more omajati.

Preizkus je pokazal, da je upoštevaje načelo individualizacije (v sodbi ugotovljene specifične okoliščine pri tožniku – hud primarni strah neposredno po padcu z višine, sekundarni strah do konca zdravljenja, ko se je tožnik bal ali bo lahko normalno delal ali bo postal hrom oz. ali bo lahko normalno opravljal življenjske funkcije) ter načelo objektivne pogojenosti odškodnin (vklapljanje v razpone v širši sodni praksi priznanih odškodnin na ta račun, upoštevaje tudi razmerja med hujšimi in blažjimi primeri) sodišče prisodilo ustrezno odškodnino za strah. Kar pa se tiče dejanskih ugotovitev glede obsega te škode, jih je sodišče oprlo na strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ga toženka v tem delu tudi ni prerekala. Zato s podajanjem svojih stališč mimo tega mnenja in parcialno presojo tožnikove izpovedi toženka razlogov sodbe ni izpodbila, posledično pa ne more doseči niti znižanja odmerjene odškodnine za strah.

Nesporne so sodbene ugotovitve, da je poškodba pustila tožniku trajne anatomske posledice v smislu stisnjenja XII. prsnega in I. ledvenega vretenca, njegovo zdravstveno stanje se ne bo izboljšalo, hrbtenica je slabše gibljiva, tožnik se hitro utrudi, predklon napravi cca 2 dm od tal, težave, ki jih povzema tudi pritožba v primeru fizičnih obremenitev, pa nedvomno vplivajo na njegove splošne življenjske aktivnosti. To je tudi zaključek izvedenca medicinske stroke. Zato ni dvoma, da take posledice, ki jih pusti poškodba hrbtenice, negativno vplivajo tudi na delovne sposobnosti, pri čemer ni mogoče zanemariti starosti tožnika, dejstva, da je tožnik, ki je bil po podatkih spisa pred nezgodo fizični delavec, sedaj tudi invalid III. kategorije (neprerekano), to pa nenazadnje potrjuje tudi njegova izpoved, da je kmalu potem, ko se je po nezgodi vrnil na delo k zavarovancu tožene stranke, moral zaradi bolečin med delom na terenu nazaj na bolniški stalež. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki skuša s posplošenimi navedbami minimizirati posledice in na ta način izpodbiti presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Drži pa, da je sodišče prve stopnje napačno pri tej postavki tožniku v prid še enkrat upoštevalo bolečine, ki se tožniku še pojavljajo in se bodo tudi v bodoče, glede na mnenje izvedenca, da se zdravstveno stanje ne bo izboljšalo. To izhaja iz razlogov sodbe v 11. točki obrazložitve, saj se je sodišče oprlo tudi na ugotovitve o pojavu bolečin v ledveni hrbtenici tedaj, ko dalj časa sedi in stoji, nosi breme težje od 10 kg ali če težje fizično dela, da se mora tedaj za nekaj časa uleči, da se stanje izboljša. Ker je na ta račun že priznalo odškodnino, v okviru presoje odškodnine za telesne bolečine, za podvajanje odškodnine pa ni podlage, je pritožbeno sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti znižalo. Ob upoštevanju ostalih relevantnih okoliščin, ne da bi upoštevalo sporne bolečine, je po oceni pritožbenega sodišča primeren znesek odškodnine, ki pripada tožniku poleg akontacije, še 7.000,00 EUR (skupno torej cca 18 povprečnih plač v času sojenja).

Za razliko 2.000,00 EUR je bilo torej potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava znižati znesek na prvi stopnji skupno prisojene odškodnine za nematerialno škodo in ustrezno spremeniti sodbo tako, da je toženka v posledici dolžna tožniku plačati 12.200,00 EUR (namesto 14.200,00 EUR), za razliko pa se tožbeni zahtevek zavrne. Na tem mestu še odgovor na pritožbene navedbe glede odbitne franšize, ki jo je bilo zaradi sklicevanja na pogodbene pogoje treba upoštevati pri presoji. Toženka trdi, da glede na določila zavarovalne pogodbe in seštevek obračunane akontacije (skupno 15.750,00 EUR oz. v revalorizirani višini 16.474,50 EUR) ter s sodbo prisojenega zneska 16.200,00 EUR odbitna franšiza ne more znašati več kot 2.000,00 EUR. Stališče je glede na pogodbene pogoje sicer pravilno, oziroma v tej zvezi znižanje odškodnine ničesar ne spremeni, saj seštevek zdaj dosojene odškodnine in akontacije še vedno presega 20.000,00 EUR. Vendar pa so pritožbeni očitki, da je sodišče pri končnem obračunu od prisojene odškodnine odštelo 2.000,00 EUR odbitne franšize, čeprav bi moralo glede na že opravljeni odbitek franšize pred izplačilom akontacije odšteti le še razliko do 2.000,00 EUR, toženki v škodo in ji torej niso v interesu, zato jih ni mogoče upoštevati. Odločitev o spremembi sodbe o glavni stvari temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP. Sicer neutemeljeno pritožbo prve toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

V posledici je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških tožnika in prve toženke v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri tem pa obravnavalo še pritožbene navedbe zoper stroškovno odločitev. Odmere stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji pritožba po višini posameznih postavk ni izpodbijala in znašajo 2.104,16 EUR za tožnika in 171,51 EUR za toženko. Pritožba utemeljeno opozarja, da zahtevek po temelju med strankama ni bil sporen, sporna je bila le višina, zato ni podlage, da bi se pri izračunu uspeha v pravdi upoštevalo uspeh po temelju. Upoštevaje višino zahtevka je tožnik po spremembi sodbe uspel s 63 % zahtevka, zato mu je glede na kriterij uspeha v pravdi iz 154. člena ZPP toženka dolžna povrniti sorazmeren znesek nastalih in obračunanih stroškov v višini 1.325,60 EUR. Toženkin uspeh je potemtakem 37 % in ji je tožnik po istem pravilu dolžan povrniti sorazmernih 63,50 EUR od vseh njenih stroškov za postopek na prvi stopnji. Drugačno stališče toženke v odgovoru na pritožbo ne drži. Po medsebojnem pobotanju mora toženka tožniku plačati 1.262,10 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Navedeno terja še ustrezno spremembo stroškovne odločbe sodišča prve stopnje v I. točki tako, da se znesek prisojenih pravdnih stroškov zniža na 1.262,10 EUR (prej 1.795,00 EUR), za razliko se stroškovni zahtevek zavrne.

Nazadnje je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških tega pritožbenega postopka, prav tako upoštevaje kriterij uspeha strank (154. člen ZPP). Po podatkih spisa so toženki nastali stroški za sodno takso za pritožbo v višini 567,00 EUR, glede na to, da je njen uspeh pri izpodbijanju ugodilnega dela sodbe 14 %, ji mora toženka plačati sorazmernih 79,40 EUR pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.