Jedro

Ker je zdravnik tožnici v času bolniškega staleža dovolil proste izhode, vključno z daljšimi sprehodi in nabavo življenjskih potrebščin v trgovini, ni mogoče šteti, da je s tem, da je z avtomobilom vozila otroka v šolo in iz šole, ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost dne 30.1.2007 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico z 31.1.2007 pozove nazaj na delo in sicer v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 20.9.2005 (2. točka izreka) in da ji plača stroške postopka v znesku 786,51 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je tožnica v dveh dneh, ko je bila opravljena kontrola bolniškega staleža, opravljala najrazličnejše aktivnosti, v nobenem od teh primerov pa ni šlo za sprehajanje v smislu medicinske rehabilitacije tožnice glede na njene psihične težave in tudi ne za ostale dovoljene aktivnosti iz potrdila osebnega zdravnika. Tožnica v okviru svojega rednega delovnega časa ne bi mogla opravljati vseh dejavnosti, ki jih je počela v bolniškem staležu. Tako tožnica ne bi mogla po otroke v šolo, ne bi jih mogla voziti v glasbeno šolo in po dve uri hoditi po trgovskem centru. Gre za aktivnosti, ki bi se jih tožnica v času bolniškega staleža morala vzdržati, saj gre že po laični presoji za opravila, ki jih tožnica glede na svoje zdravstveno stanje in glede na potrebno medicinsko dokumentacijo ne bi smela opravljati. Očitno je, da je tožničin osebni zdravnik z izpovedbo pred sodiščem prve stopnje prišel v nasprotje s tem, kar je zapisal v potrdilo, ki ga je izdal na zaprosilo tožene stranke. Zaradi navedenega je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, to je komisijo pri ..., vendar je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza zavrnilo, v obrazložitvi pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Tožena stranka opozarja na izpovedbo tožnice, da se je ob kontroli ugotovljene aktivnosti sproščala in da je to počela zato, ker je hotela čimbolj ugoditi svojima otrokoma, ki sta bila pogosto sama in sta jo pogrešala, vendar bolniški stalež ni namenjen temu. Tožničino ravnanje pomeni očitno nespoštovanje tožnikovih navodil, ne glede na to, da ji je zdravnik na obravnavi s svojo izpovedbo želel pomagati. Osebni zdravnik je takrat, ko je bil zaprošen za potrdilo, vedel, zakaj delodajalec zanj prosi. Zaradi navedenega bi bilo logično pričakovati, da v kolikor je tožnici v resnici dal navodilo, da lahko opravlja vse aktivnosti, ki so bile kasneje ugotovljene ob kontroli izdaje bolniškega staleža, da bi to v potrdilu tudi precizno zapisal. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Z navedbo, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga ravnalo v nasprotju z določbami ZPP. Drugi odstavek 287. člena ZPP namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in pri tem v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sklep o zavrnitvi dokaznega predloga je naveden v zapisniku naroka za glavno obravnavo. V njem je povsem jasno zapisano, da so preostali dokazni predlogi zavrnjeni kot nepotrebni, ker je glede na izvedene dokaze zadeva dovolj razjasnjena in primerna za razsojo. Razlog, zaradi katerega je sodišče dokazni predlog zavrnilo, mora biti vsebovan v sklepu, s katerim je odločeno o dokaznem predlogu, ni pa potrebno, da bi ta razlog sodišče prve stopnje še enkrat povzemalo v obrazložitvi sodbe.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, da bi ta ugotovil, ali je bilo ravnanje tožnice, kakršno je ugotovil detektiv, ki je na podlagi pooblastila tožene stranke spremljal tožnico, „primerna oblika obnašanja oziroma zdravljenja glede na navodila osebnega zdravnika in glede na tožničino bolezensko stanje“. Kakšna navodila je tožnici dal zdravnik, je bilo ugotovljeno ne le z zdravniškim potrdilom, ki ga je zdravnik izdal na zahtevo pooblaščenke tožene stranke, temveč tudi z izpovedbo kot priče zaslišanega zdravnika T.Š.. Glede na odpovedni razlog je odločilno dejstvo v tem sporu, kakšna navodila je pristojni zdravnik dal tožnici ob odobritvi bolniškega staleža in ali je tožnica ta navodila spoštovala. Za ugotovitev teh dejstev ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo. Tožena stranke je predlagala, da izvedenec ugotovi tudi, ali je bilo ravnanje tožnice primerno glede na njeno bolezensko stanje, vendar pa to ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). V skladu s to določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Odpovedni razlog je torej ravnanje v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in ne npr. ravnanje, ki bi bilo neprimerno glede na bolezensko stanje, bilo bi pa še vedno v skladu z danimi navodili pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije.

Ni podano zatrjevano nasprotje med zdravniškim potrdilom z dne 19.11.2007 (priloga B/11) in izpovedbo kot priče zaslišanega zdravnika, ki je to potrdilo izdal. V zdravniškem potrdilu je namreč zapisano, da je bil tožnici v času obeh bolniških staležev dovoljen prost izhod, da so ji bili svetovani sprehodi ter da je imela v okviru prostega izhoda dovoljenje za daljše sprehode ter nabavo življenjskih potrebščin v trgovini. Povsem prepričljiva in prav nič v nasprotju s tem potrdilom je izpovedba kot priče zaslišanega T.Š., da je tožnici v okviru dovoljenih prostih izhodov svetoval, da lahko opravi nujne opravke tako, da lahko gre v trgovino ali po otroke ter da je tožnici povedal, da v času bolniškega staleža ne sme potovati v tujino ali opravljati kakšnega pridobitnega dela, čeprav je bil sicer prepričan, da je to že vedela. Tožnica je bolniški stalež imela odprt zaradi psihičnih težav, ki pa je niso ovirale pri opravljanju fizičnih del, saj takšne bolnike celo spodbujajo, da so fizično aktivni. Zdravnik je tudi prepričljivo pojasnil, da šteje, da v zdravniškem potrdilu navedeni prosti izhod zajema tudi to, da tožnica lahko gre v šolo po otroka.

Glede na tako ugotovljena navodila zdravnika, ni mogoče šteti, da bi tožnica s tem, da je z avtomobilom vozila otroka v šolo in iz šole, ter hodila po nakupih v trgovino, ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Okoliščina, da je tožnica v trgovini nabavila barve, v pisnem zdravniškem potrdilu pa je zdravnik zapisal, da je v okviru prostih dohodov dovoljena nabava življenjskih potrebščin, ne pomeni, da gre za ravnanje v nasprotju z navodili, ki bi lahko pomenilo resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor zdravnik delavcu, ki je začasno zadržan z dela zaradi bolezni, odobri izhode zaradi nabave življenjskih potrebščin in delavec v okviru takšnega izhoda nabavi tudi artikel, ki ga ni mogoče opredeliti kot življenjsko potrebščino, to prav gotovo ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da tožnica, v kolikor ne bi bila na bolniškem staležu, ne bi mogla opravljati aktivnosti, ki jih je ugotovil od tožene stranke najeti detektiv, ne pomeni, da je podan odpovedni razlog iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj ta tega ne prepoveduje. Ravnanje, ki je odpovedni razlog, je zgolj nespoštovanje navodil, opravljanje pridobitnega dela ali odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, saj tožničinega ravnanja ni mogoče subsimirati pod določbo 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot podlago navedla 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je zakonitost te odpovedi možno presojati le glede na to določbo. Ker tožnici ni mogoče očitati, da bi ravnala v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in ker ji niti ni bilo očitano, da bi v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo, ali pa, da bi odpotovala iz kraja svojega bivanja, je sodišče prve stopnje izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi moralo razveljaviti ter v tem okviru ugoditi tudi tožničinemu reintegracijskemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela, saj peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja, za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi, delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

izvor: VDSS sodba Pdp 1174/2007 zveza: ZDR člen 111, 111/1, 111/1-6.