Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.

Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka delne sodbe in sklepa odločilo, da se sprememba tožbe z dne 18. 1. 2024 in z dne 29. 1. 2024, dovoli. Ugotovilo je, da je sklep tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta v. d. generalnega direktorja tožene stranke z dne 3. 8. 2023 nezakonit (II. točka izreka) ter ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 2022 nezakonito prenehalo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno delno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je skladno z Zakonom o zavodih sodno varstvo dopustno v 15 dneh od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep tožniku ni bil vročen, je pa zanj izvedel, pri tem pa ne navede, kdaj šteje, da se je tožnik seznanil s sklepom in njegovimi pravnimi posledicami. Datum seznanitve s sklepom je odločilen, saj vpliva na presojo o tem, ali je tožba vložena pravočasno, v prekluzivnem roku. Sodba v tem delu nima razlogov. Neutemeljen je očitek sodišča, da je tožena stranka tožniku skušala vročiti pisanje medtem, ko je koristil letni dopust, saj slednje ni prepovedano. Prav tako ni nelogično vročanje po detektivu, saj zakonodaja to omogoča. Vztraja, da je bilo tako vročanje obvestila o seznanitvi z razlogi za razrešitev, kot tudi sklepa o razrešitvi z dne 3. 8. 2023 opravljeno pravilno in skladno z določbo drugega odstavka 96.a člena ZUP. Podane so bile namreč vse okoliščine za tovrstno vročanje (tožnik na naslovu stalnega prebivališča ni bival in tam osebno niti ni bil znan), zato ni nastopila obveznost iz tretjega odstavka 87. člena ZUP. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje niso pravilne. Tožena stranka nima obveznosti, da začne postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča. Ker sodišče ni zaslišalo detektivke A. A., je bistveno kršilo določbe postopka. Tožena stranka je pričo predlagala za potrditev njenih navedb, da je bil tožnik na naslovu stalnega prebivališča neznan, da tam ne biva ter je hiša nebivalna. Dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na poročilo detektivke in iz njega izvaja zaključke, ki iz samega poročila ne izhajajo. Tožena stranka izpostavlja, da tudi iz poročila z dne 5. 10. 2023 izhajajo enake ugotovitve, kot iz poročila detektivke A. A., torej da tožnik na naslovu za vročanje ne biva in je tam neznan, sodišče pa se do tega dokaza ni opredelilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločalo o zahtevku tožnika glede ugotovitve, da je sklep tožene stranke o njegovi razrešitvi z mesta v. d. generalnega direktorja tožene stranke z dne 3. 8. 2023 nezakonit ter glede ugotovitve, da mu delovno razmerje v posledici te razrešitve ni zakonito prenehalo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 30. 6. 2023 tožniku po detektivu na naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča (naslov B.) vročala obvestilo - Seznanitev v. d. generalnega direktorja tožene stranke z razlogi za razrešitev ter pozivom na podajo izjave. Vročitev na tem naslovu ni bila opravljena, ker je detektivka ugotovila, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča oziroma na naslovu za vročanje dejansko ne prebiva. Tožena stranka je vročanje tega obvestila nato opravila z javnim naznanilom preko oglasne deske dne 11. 7. 2023, štela je, da je pošiljka s fikcijo vročena dne 27. 7. 2023. Ker v roku 3 dni izjave s strani tožnika ni prejela, je dne 3. 8. 2023 sprejela sklep o razrešitvi. Po stališču sodišča prve stopnje za vročanje z javnim naznanilom preko oglasne deske niso bili izpolnjeni pogoji iz 96.a člena Zakona o upravnem postopku (ZUP). Sodišče je ugotovilo, da tožnik dejansko biva na naslovu stalnega prebivališča, zato bi morala tožena stranka vročitev opraviti po splošnih pravilih ZUP (87. člen) ali ZPP (142. člen), ki se nanašajo na osebno vročanje. Ker tega ni storila in tožniku listina z dne 30. 6. 2023 ni bila vročena, tožnik v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ) s postopkom in razlogi zanj ni bil seznanjen, v postopku razrešitve mu ni bila zagotovljena pravica do izjave, kar vse je lahko bistveno vplivalo na odločitev. Presodilo je, da je zaradi postopkovnih kršitev sklep o razrešitvi z dne 3. 8. 2023 nezakonit, posledično je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. 7. Skladno z ustaljeno sodno prakso,1 se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja Zakon o upravnem postopku (ZUP).2 Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.

8. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo. V zadevi IV Ips 19/2019 organ nikoli ni razpolagal s storilčevim naslovom za vročanje, ker ta v Sloveniji po pridobljenih podatkih ni imel prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, v obravnavani zadevi pa je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. V zadevi IV Ips 55/2017 pa sodišče ni izključilo možnosti uporabe 96.a člena ZUP (8. točka obrazložitve).

9. Pravilna je nadalje pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Za postopek ugotavljanja prebivališča je namreč pristojna upravna enota, ki začne postopek po uradni dolžnosti ali na predlog občine, tožena stranka pa v takem postopku ne more biti niti stranka niti stranski udeleženec (primerjaj I U 1267/2019). Dejstvo, da tožena stranka upravne enote ni obvestila o svojem sumu, da tožnik ne biva na naslovu stalnega prebivališča, na odločitev v ničemer ne vpliva.

10. Prav tako pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.

11. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja s ključno dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik dejansko biva na naslovu stalnega prebivališča in glede na vsebino ugovorov sodišču prve stopnje utemeljeno smiselno očita kršitev 8. člena ZPP ter kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da tožnik dejansko biva na naslovu stalnega prebivališča napravilo na podlagi ugotovitve, da je v izsledkih detektivke A. A. v njenem pisnem poročilu zaznati negotovost, ter da njene ugotovitve izhajajo iz njenih ne najbolj prepričljivih zaznav. S tem v zvezi je pojasnilo, da je detektivka iz razgovorov s sosedi ugotovila, da na tem naslovu nihče ne prebiva, da pa vendarle nekdo občasno hodi na ta naslov, pri čemer ni mogla ugotoviti, kdo in kako pogosto. Po stališču sodišča bi ta nekdo lahko bil tudi tožnik. Posledično je verjelo tožniku, da (lahko) prebiva v nedokončani hiši. 12. Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) v 3. točki 2. člena določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Naslov za vročanje pa je naslov prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča posameznika v Republiki Sloveniji, ki je namenjen vročanju poštnih pošiljk državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter pravnih in fizičnih oseb, če drug zakon ne določa drugače (6. točka 2. člena ZPPreb-1). Temeljni pogoj stalnega prebivališča je dejstvo, da posameznik tam _dejansko stalno prebiva_ in da med posameznikom in naslovom, kjer dejansko živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Tudi temeljni pogoj za pravilnost osebnega vročanja po določbah ZUP in ZPP je dejstvo, da posameznik na naslovu za vročanje dejansko biva. V kolikor se vročanje opravi po določbah 87. člena ZUP ali 142. člena ZPP, nedokazanost dejstva o dejanskem bivanju na naslovu vročanja privede do zaključka o nepravilnem vročanju. Tožena stranka vročanja ni opravila po določbi 87. člena ZUP, ker je ugotovila, da tožnik na naslovu za vročanje ne biva. Vročitev je zato opravila po določbi 96.a člena ZUP.

13. Sodišče prve stopnje se je tako najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali tožnik dejansko biva na naslovu za vročanje, saj je slednje bistveno za presojo pravilnosti vročanja ter vseh nadaljnjih posledic. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva in oblikovanju dokazne ocene, predvsem v zvezi z izsledki poročila detektivke A. A., pa je izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč. Dokazna ocena je posledično pomanjkljiva in neprepričljiva, do svojih dokaznih zaključkov pa sodišče tudi ni prišlo upoštevajoč metodo, ki jo predpisuje 8. člen ZPP3 (vestna in skrbna dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj), kar vse predstavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

14. Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.4 Zgolj dejstvo, da je detektivka v poročilu zapisala, da na naslovu, kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče, nihče ne biva, čeprav nekdo vendarle občasno hodi na ta naslov, pri čemer ni mogla ugotoviti kdo, tako niti ne more biti razlog za neprepričljivost njenega poročila. Po vpogledu v predmetno poročilo, pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz poročila detektivke glede bistvenih okoliščin ni zaznati nikakršne negotovosti, saj je detektivka svoje ugotovitve o tem, da tožnik ne biva na naslovu stalnega prebivališča, podkrepila z neposredno zaznavo dejanskega stanja na terenu ter po poizvedbah pri sosedih, ki so vsi potrdili, da tožnik ne biva na naslovu stalnega prebivališča. Za presojo tudi ni odločilno, ali oseba v nedokončani hiši "lahko" prebiva, bistveno je, ali je na naslovu stalnega prebivališča v času vročanja dejansko bivala. Tožnik, na katerem je bilo s tem v zvezi dokazno breme, je v svoji izpovedi to sicer potrdil, vendar podrobnosti o tem ni navedel. Tudi ni ponudil konkretne trditvene podlage o okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da na spornem naslovu dejansko prebiva (v postopku ni trdil, da biva v višjih nadstropjih nedokončane hiše), pri dokazovanju dejstva, da biva na naslovu za vročanje, pa se je v dokaznih predlogih omejil na lastno zaslišanje.

15. Po pravilih vročanja termin, da je nekdo na naslovu "neznan" pomeni, da tam ne prebiva ali da tam nikoli ni prebival. Ta ugotovitev pa se običajno sprejme prav na podlagi izjav sedanjih prebivalcev, sosedov ali drugih zanesljivih virov, ki lahko potrdijo, da naslovnik na danem naslovu ne prebiva. Prav slednje pa izhaja tako iz poročila o vročanju detektivke A. A. (B1) kot tudi iz Poročila detektivske agencije C. z dne 5. 10. 2023 (B23).

16. Pritrditi velja nadaljnji pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije C. z dne 5. 10. 2023 (B23), s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsaka stranka ima namreč možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Logična posledica pravice do izjave pa je obveznost sodišča, da navedbe stranke preuči in se do njih, kakor tudi do dokazov, če so za odločitev relevantni, jasno opredeli. Strinjati pa se je tudi s pritožbeno trditvijo, da v kolikor je imelo sodišče pomisleke v prepričljivost zaznav detektivke na terenu, kot jih je povzela v poročilu, bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožene stranke in detektivko zaslišati. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko namreč sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje očitno štelo, da dejstvo, da tožnik ni bival na naslovu stalnega prebivališča, s poročilom detektivke ni dokazano. Pogoji, pod katerimi je lahko zakonito zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem detektivke, tako niso bili izpolnjeni, zato je podana uveljavljana kršitev.

17. Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da kršitev ne more samo odpraviti. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more, niti ni smotrno, da dopolnjuje postopek, z ozirom na dejstvo, da je sodišče prve stopnje sklep o razrešitvi razveljavilo že zaradi zatrjevanih kršitev pravil vročanja in se do vsebinskih razlogov za razrešitev še ni opredeljevalo. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena.

18. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti procesne kršitve. Upoštevajoč materialnopravna izhodišča, kot so začrtana v ZPPreb-1, ZUP ter sodni praksi glede tega, katere okoliščine so (ne)relevantne za presojo ali oseba na naslovu za vročanje dejansko biva, bo ponovno dokazno ocenilo poročilo detektivke A. A. ter detektivko, v kolikor bo štelo, da tožena stranka z njenim poročilom svojih trditev ni dokazala, tudi zaslišalo. Dokazno oceno glede dejstva bivanja tožnika na naslovu stalnega prebivališča ter posledično pravilnosti vročanja bo opravilo v okviru trditvenega in dokaznega gradiva, ki sta ga stranki pravočasno podali v prvem sojenju (drugi odstavek 362. člena ZPP). V okviru materialno procesnega vodstva bo poskrbelo tudi za ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka oziroma bo tožnika pozvalo, da zaradi jasnosti natančno navede, o katerih zahtevkih naj sodišče odloča. Nato bo o njih tudi (ponovno) odločilo.

19. Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 18. 1. 2024 in 29. 1. 2024 (I. točka izreka). Glede navedene odločitve je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del odločitve sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

20. Ostale pritožbene navedbe za sprejeto odločitev pritožbenega sodišča niso relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 VDSS sodba Pdp 612/2022, UPRS sodba I U 1010/2011 in druge. 2 Po 4. členu ZUP se namreč upravni postopek smiselno uporablja tudi v "drugih javnopravnih stvareh", ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Tako "drugo javnopravno stvar" pomeni tudi odločitev o izbiri ali razrešitvi direktorja javnega zavoda. 3 Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP; ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. 4 Primerjaj UPRS sodba II U 361/2019.