Jedro

Obsojenec ni navedel nobenega novega dejstva ali predložil novega dokaza, ki bi utemeljevala obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. Vsakršni obsojenčevi pomisleki, s katerimi podaja le lastno oceno v postopku izvedenih dokazov in ponavlja vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, so zato odveč in ne morejo omajati zaključkov pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba obsojenega R. Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenega R. Š., vloženo 26. 1. 2021. Po 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in dovoli obnovo kazenskega postopka oziroma izpodbijani sklep vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec je v obravnavani zadevi vložil že sedmo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, tudi tokrat iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Vloženo zahtevo je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP pravilno zavrglo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano obrazložilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, jih kot pravilne povzema ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

5. Tako v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kakor tudi v pritožbi obsojenec ponovno izpostavlja, da je bil neupravičeno obsojen in da je odločba direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora v Mariboru (v nadaljevanju ZPKZ) z dne 9. 4. 2013 nov dokaz, ki ga razbremenjuje obtožbe, zato bi sodišče moralo dovoliti obnovo pravnomočno končanega postopka. Ni mu mogoče pritrditi. Do tovrstnih navedb se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je pravilno pojasnilo, da obsojenec ni navedel nobenega novega dejstva ali predložil novega dokaza, ki bi utemeljevala obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. Odločba ZPKZ z dne 9. 4. 2013, ki bi naj po oceni obsojenca predstavljala nov dokaz in preostale v tej zvezi podane navedbe, so bile namreč že predmet presoje v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je sodišče prve stopnje ravno v zvezi s to odločbo pojasnilo, da okoliščina, ali je bila obsojenčeva prošnja za prekinitev prestajanja zaporne kazni zavrnjena zaradi ponarejene medicinske dokumentacije, ni odločilna za samo presojo obravnavanega kaznivega dejanja, saj za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ni potrebno, da storilec doseže namen, ki ga je zasledoval z uporabo ponarejene listine. Nenazadnje pa sta se do odločbe ZPKZ z dne 9. 4. 2013 (ponovno) opredelili tudi sodišče prve in druge stopnje v zvezi z obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka z dne 28. 5. 2020. Vsakršni obsojenčevi pomisleki, s katerimi podaja le lastno oceno v postopku izvedenih dokazov in ponavlja vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, so zato odveč in ne morejo omajati zaključkov pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 6. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.