Jedro

Odstotek invalidnosti, ki je bil civilnemu invalidu vojne priznan po predpisih pred uveljavitvijo Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Ur.l. RS, št. 63/95), se pri prevedbi pravic na podlagi 123. člena ZVojI ne more spremeniti. V 2. odstavku 122. člena ZVojI je namreč določeno, da se odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji, ne prevedejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1178/97-8 z dne 5.5.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije v Ljubljani z dne 27.5.1997 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.1997. S to je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote N.m. z dne 20.9.1996, s katero je bila tožniku priznana pravica do dodatka za posebno invalidnost in odločila, da tožnik od 1.1.1996 dalje te pravice nima. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbe 21., 97. in 123. člena Zakona o vojnih invalidih ( ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) ter na pridobljeno mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje v Ljubljani z dne 27.5.1997, iz katerega izhaja, da okvara organizma - poškodba leve roke z močno kontrakturo vseh prstov ter številne brazgotine po levi goleni, tožniku povzroča 40 % invalidnost, kar je ocenila na podlagi točke 1/b seznama odstotkov vojne invalidnosti, ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Pravilnik, Uradni list RS, št. 20/96). Glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti tožena stranka zaključuje, da tožnik nima okvare zdravja iz Pravilnika o okvarah organizma, na podlagi katerih ima vojni invalid pravico do ortopedskega dodatka in razvrstitvi okvar v stopnje (Uradni list SFRJ, št. 7/82) in tudi ne iz 17. člena novega Pravilnika, po katerem ima vojni invalid pravico do dodatka za posebno invalidnost zaradi okvare funkcije okončine le, če se za to okvaro ugotovi 60% ali 70% invalidnost. Po stališču tožene stranke je 123. člen ZVojI lahko podlaga le za odločanje o pravici do dodatka za posebno invalidnost, med tem ko pravice do invalidnine glede na to, da je bila tožniku priznana 60% vojna invalidnost ni mogoče spremeniti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in navaja, da je odločitev tožene stranke skladna z določbami ZVojI. Tožbeni ugovor, da tožena stranka revizije ni opravila v treh mesecih, kot to določa 103. člen ZVojI je sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Sklicuje se na podatke v predloženih upravnih spisih, iz katerih izhaja, da je tožena stranka odločbo prejela v revizijo dne 28.2.1997 ter skladno z 103. členom ZVojI zadevo rešila v roku treh mesecev.

Tožnik v pritožbi navaja, da je rok za revizijo prekluziven in ker je tožena stranka odločila po preteku tega roka, je njena odločba nezakonita. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka odločila na podlagi novih dokazov - izvida in mnenja komisije druge stopnje, kar za revizijo ni predvideno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Tudi po presoji pritožbenega sodišča za zatrjevanje tožnika o prekoračitvi trimesečnega roka za revizijo v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage. Po določbi 103. člena ZVojI, mora biti za odločbo upravne enote, za katero je obvezna revizija, pritožba pa ni bila vložena, revizija opravljena v teh mesecih od dneva, ko je ministrstvo prejelo zadevo (1. odstavek). Šteje se, da je revizija opravljena v roku iz prejšnjega odstavka, če je bila odločba, izdana v reviziji, v tem roku odposlana upravni enoti (2. odstavek). Iz izpodbijane sodbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, in niti ni sporno, da je tožena stranka zadevo prejela dne 28.2.1997. In ker iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da je izpodbijano odločbo tožena stranka odposlala Upravni enoti N.m. dne 28.5.1997, ob tem ko tožnik za svoje trditve o prekoračitvi revizijskega roka ne navaja nobenih dokazov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor o kršitvi določbe 103. člena ZVojI neutemeljen.

Ne glede na navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnik uveljavil status civilnega invalida vojne pred uveljavitvijo ZVojI, pri čemer mu je bila po prej veljavnih predpisih priznana 60% invalidnost. Glede na določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI mu ta odstotek invalidnosti po prevedbi pravic na podlagi 123. člena ZVojI ne bi smel biti spremenjen. V 2. odstavku 122. člena je namreč določeno, da se odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji, ne prevedejo. Odstotek invalidnosti se namreč po ZVojI lahko spremeni le v postopku in na način, določen v 93. oziroma v 94. členu ZVojI, za kar pa v tem primeru ne gre, ampak gre za postopek na podlagi 123. člena ZVojI, to je postopek prevedbe pravic, v katerem je treba upoštevati tudi določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI. Ker tožena stranka pri odločanju te določbe ni upoštevala, in je ni upoštevalo niti prvostopno sodišče, je njuna odločitev napačna.

Ker je glede na navedeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 3. točke 77. člena ZUS.