Jedro

Prvostopenjski organ je v zvezi s pogojem, da je razlastitev obravnavanih nepremičnin za dosego javne koristi nujno potrebna, navedel, da je izkazano, da trasa predvidene povezovalne ceste ne more potekati drugje, saj je bila sprejeta in določena z občinskim lokacijskim načrtom ter je ni mogoče spreminjati. V lasti razlastitvene upravičenke pa so tudi že vsa ostala zemljišča predvidene trase in bi premaknitev trase povzročila premik celotnega poteka trase in nove postopke z novimi dogovarjanji. Pri pogoju nujnosti (neobhodnosti) razlastitve se postavi zlasti vprašanje, ali predlagatelj razlastitve ne razpolaga z nepremičninami (jih že ima v lasti), ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oz. ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Na obe vprašanji je organ ustrezno odgovoril, da ne. Pogoj nujnosti sodišče šteje za dokazan in ustrezno obrazložen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka strankama z interesom, C.C. v višini 203,30 EUR in Mestni občini Ljubljana v višini 243,62 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka uvedel razlastitveni postopek v korist A. za nepremičnini parc. št. 1414/27 v izmeri 229 m2 in 1414/28 v izmeri 115 m2, obe k.o. … last B.B. in C.C.; v 2. točki izreka, da bo po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi zaznamovan začetek razlastitvenega postopka pri nepremičnini; v 3. točki izreka, da je do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za razlastitev prepovedan promet z nepremičnino. V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku v katerem je na podlagi sodb I U 485/2012 in I U 540/2012, obe z dne 13. 2. 2013, dopolnil ugotovitve dejanskega stanja v smeri, ali je podan abstraktni razlastitveni namen, kot tudi ali je podana konkretna javna korist in uresničeni načeli o nujnosti in potrebnosti uresničitve razlastitvenega namena, ter presodil sorazmernost med razlastitvijo in posegom v lastninsko pravico. Navedel je, da gre pri predvideni gradnji za izgradnjo povezovalne ceste, ki je predvidena v Odloku o lokacijskem načrtu za območje urejanja VT 3/1 kot povezovalna cesta med … cesto in območjem urejanja VP 3/2 in Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del, kar pomeni, da je skladno z določilom tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) javna korist, ker gre za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture, izkazana. Presodil pa je tudi, da je razlastitev nujna za dosego razlastitvenega namena in presodil, da javna korist konkretnega namena presega težo posega v lastninsko pravico.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da sta organa napačno presodila pogoj podanosti javne koristi, ker poseg ni nujen in je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Preizkus je bil opravljen le v abstraktnem pogledu, kar je materialno-pravno napačno. Razlastitvena zavezanka je trdila in predložila dokaze, zakaj poseg v njeno lastninsko pravico ni v skladu z načelom sorazmernosti in kakšne škodljive posledice ji bodo nastale. Organ predlaganih dokazov ni izvedel in se do njih ni opredelil, kar pomeni, da je presoja tehtanja izostala. V zvezi z ugovorom, da gradnje ni mogoče izvesti drugje, je tožnica zatrjevala, da je bila gradnja prvotno predvidena drugje, vendar razlastitvena upravičenka ni hotela pojasniti, zakaj je prišlo do spremembe načrta. Iz dopisov razlastitvene zavezanke je razvidno, zakaj je izbrana lokacija neracionalna in neekonomična ter z vidika varstva okolja škodljiva. V zadevi tudi niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za razlastitev ter zahteva za razlastitev tudi ni vsebovala vseh obveznih sestavin iz 98. člena ZUreP-1. Razen tega pa bi tožnici morala biti ponujena nadomestna zemljišča. Ugovarja tudi, ker razlastitvena upravičenka ni predložila dokazov, da so za gradnjo zagotovljena sredstva, za investicijo in plačilo odškodnine ter dokazi, da so pridobljena druga zemljišča. Napačna je tudi razlaga določbe 105. člena ZUreP-1 glede stroškov postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožnica je v pripravljalnih vlogah z dne 4. 4. 2014 in 9. 7. 2014 ponovila svoje tožbene razloge, da nujnost razlastitvenega postopka ni obrazložena, glede neobrazloženosti sorazmernosti posega v zasebno lastnino pa je navedla, da bo cesta potekala tik ob stanovanjski hiši, ker pa gre za poplavno območje, se bo zaradi nasipa ceste zgodilo, da bo voda poplavila hišo, razen tega bo hrup zaradi gostega prometa, zgodilo pa se bo lahko, da bo ob izgradnji ceste hiša poškodovana. Vse navedeno pomeni, da je javna korist manjša kot poseg v zasebno lastnino. Navaja pa tudi, da je upravni organ sam zapisal na strani 6, da še ni bila ugotovljena konkretna javna korist. Razlastitvena upravičenka bi morala tudi dokazati, da ne obstojijo dokumenti, da se trasa ni spreminjala.

Stranka z interesom v tem postopku C.C. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Razlastitvena upravičenka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v ponovljenem postopku ni podala dokaznih predlogov, ki bi kazali na nesorazmernost posega v zasebno lastnino, razen tega pa organ takih predlogov tudi ni dolžan upoštevati. Nadalje, da ne obstoji nobena dokumentacija o prvotno predvideni trasi. Edina sprememba, ki je nastala v projektni dokumentaciji, je pri parceli 1414/27, ker se je obseg razlastitve povečal na račun dovozne poti v korist razlastitvenih zavezancev. Zavrača tudi ostale ugovore. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva stroške postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ odločal o uvedbi postopka razlastitve v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 485/2012 z dne 13. 2. 2013 (in sodbi I U 540/2012 – na podlagi tožbe C.C. – sedaj stranka z interesom, ki predlaga zavrnitev tožbe). Na podlagi določbe četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

S sodbo je sodišče organ napotilo, da v ponovljenem postopku odločanja o zahtevi za razlastitev presodi ne le podanost javne koristi v abstraktnem pogledu, kar za sodišče že v prvem postopku ni bilo sporno (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), glede na Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja VT 3/1 in Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občina Ljubljana – izvedbeni del, pač pa tudi podanost konkretne javne koristi. V prvem postopku je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1), glede na uveljavljeno sodno prakso, ravno glede te okoliščine.

V ponovnem postopku upravnega spora sodišče presoja, ali je organ upošteval navodila sodišča, ki so se nanašala na okvir ugotovitev dejanskega stanja za pravilno uporabo drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 – podanost konkretne javne koristi. Kot že rečeno, je sodišče sprejelo stališče organov, da je abstraktna javna korist podana. V zvezi z očitkom sodišča, da je treba pred uvedbo razlastitve presoditi tudi, ali je predviden gradbeni namen nujno potreben ter ugotoviti sorazmernost med izvršenim razlastitvenim namenom (javno koristjo) in posegom v lastninsko pravico, je organ v zvezi s pogojem, da je razlastitev obravnavanih nepremičnin za dosego javne koristi nujno potrebna, navedel, da je izkazano, da trasa predvidene povezovalne ceste ne more potekati drugje, saj je bila sprejeta in določena z občinskim lokacijskim načrtom ter je ni mogoče spreminjati. V lasti razlastitvene upravičenke pa so tudi že vsa ostala zemljišča predvidene trase in bi premaknitev trase povzročila premik celotnega poteka trase in nove postopke z novimi dogovarjanji. Pri pogoju nujnosti (neobhodnosti) razlastitve se postavi zlasti vprašanje, ali predlagatelj razlastitve ne razpolaga z nepremičninami (jih že ima v lasti), ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oz. ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Na obe vprašanji je organ z zgoraj povzeto obrazložitvijo ustrezno odgovoril, da ne. Tožnica sicer zatrjuje, da je bila gradnja prvotno predvidena drugje, ter da je izbrana lokacija neracionalna in neekonomična in z vidika varstva okolja škodljiva, vendar navedeno ostaja zgolj pri pavšalnih trditvah, saj „druge“ lokacije ne navede, razlastitvena upravičenka pa je vztrajala, da je edina sprememba prvotne projektne dokumentacije (ki je temeljila na OLN) v tem, da se je obseg posega na parcelo 1414/27 k.o. … povečal za cca 50 m2, na račun ureditve dostopnih poti do hiše razlastitvenih zavezancev ter da ne obstoji „prvotno predvidena trasa“. Ob navedenih trditvah razlastitvene upravičenke bi bilo na strani tožnice, da bi dokazala drugače, vendar ni. Njena trditev o drugi trasi je ostala nedokazana. Pogoj nujnosti torej sodišče šteje za dokazan in ustrezno obrazložen.

Tožnica ugovarja tudi nepravilno opravljenemu tehtanju med javno koristjo in težo posega v lastnino tožnice (nepravilno uporabo načela sorazmernosti). Na strani javne koristi je organ upošteval, da cesta ob kateri se nahajajo tudi zemljišča tožnice, že sedaj obstaja, vendar ne zadošča potrebam prometa, ki se je povečal z izgradnjo … in se bo dodatno povečal še z izgradnjo stanovanjske soseske …. Novozgrajena cesta bo dvopasovnica ter bo predstavljala pomembno povezovalno cesto med Cesto … in Cesto … s … cesto, kar bo omogočilo večjo pretočnost prometa med južno in severno ljubljansko obvoznico. Izgradnja bo vplivala na varnost prometa in povezanost. Teže posega v zasebno lastnino upravna organa nista ovrednotila, kot pravilno ugotavlja tožnica, vendar pa sodišče ne more slediti njenemu ugovoru, da navedeno predstavlja kršitev materialnega prava, saj trditev in dokazov v tej smeri tožnica organu ni navajala niti predložila. Protispisen je njen ugovor, da organ predlaganih dokazov ni izvedel in se do njih ni opredelil. Ob izostanku dejanske in dokazne podlage, ki jo je bila dolžna ponuditi tožnica, sodišče ne more slediti njenemu ugovoru, da je presoja načela sorazmernosti izostala in sledi oceni organa, da javna korist presega težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico tožnice. Navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2014 (ne v tožbi), ki se nanašajo na vprašanje načela sorazmernosti in težo posega v zasebno lastnino (cesta bo potekala tik ob stanovanjski hiši; gre za poplavno območje in se bo zaradi nasipa ceste lahko zgodilo, da bo voda poplavila hišo; hrup zaradi gostega predmeta; hiša bo lahko ob gradnji ceste poškodovana) so nova dejstva, ki jih sodišče glede na določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ni dolžno upoštevati (tožnica je bila v sodbi I U 485/2012 opozorjena na kršitev materialnega prava v zvezi z uporabo načela sorazmernosti, vendar dejanske in dokazne podlage v postopku ni dopolnila, ničesar v tej smeri pa ni uveljavljala tudi pred tem v upravnem postopku). Ne glede na navedeno pa sodišče ocenjuje navedbe zgolj kot pavšalne (tožnica ne predloži za svojo trditev nobenih dokazov). Kolikor pa bi bila novozgrajena cesta lahko vzrok navedenim posledicam, pa ima tožnica za povrnitev navedenih škod odškodninsko podlago, ne predstavljajo pa navedena dejstva taka dejstva, ki bi vsaj na stopnji verjetnosti pomenila, da je teža posega v lastninsko pravico večja kot javna korist. V zvezi z ugovorom, da pogoji za vložitev predloga za razlastitev niso bili izpolnjeni, se je sodišče opredelilo že v sedmem odstavku sodbe I U 485/2012, zato razlogov za pravilnost predloga ne ponavlja.

Nov je ugovor, da zahteva za razlastitev ni vsebovala vseh obveznih sestavin iz 98. člena ZUreP-1. Naveden ugovor sodišče ocenjuje kot pavšalen, saj tožnica ne navede, katera obvezna sestavina je izostala.

V nasprotju z zakonom je še trditev, da bi po določbah zakona razlastitvena upravičenka tožnici najprej morala ponuditi nadomestno zemljišče. Tožnica tudi ugovarja, da razlastitvena upravičenka ni predložila dokaza, da so za gradnjo zagotovljena sredstva (za investicijo in plačilo odškodnine) ter da so pridobljena tudi druga zemljišča ob trasi ceste. Razlastitvena upravičenka je že v upravnem postopku z dokazi izkazala sredstva za uresničitev razlastitvenega namena in z zemljiškoknjižnimi izpiski pridobitev sosednjih zemljišč, torej sodišče ugovoru ne sledi.

V zvezi s pritožbenimi stroški razlastitvene zavezanke pa sodišče soglaša z obrazložitvijo drugostopnega organa, da določbe 105. člena ZUreP-1 ni razširjati na fazo pritožbenega postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je podal C.C., sodišče ni odločalo, saj kot stranka z interesom v tem postopku ni zavezan k plačilu sodnih taks.

O stroškovnem zahtevku strank z interesom v tem postopku A. in C.C. je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu sta obe stranki nastopali na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper upravni akt ni uspela, je strankama z interesom dolžna povrniti stroške postopka, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmeta v tem upravnem sporu 3.500,00 EUR. V skladu s tem znaša nagrada po 12. členu ZOdvT (141,00 EUR), pomnožena s količnikom 1,3 po tarifni številki 3100 tarife k ZodvT, 183,30 EUR, za vsakega od strank z interesom. Skupaj z 20 % DDV, kar je sodišče upoštevalo pri stranki z interesom A., znaša nagrada 223,62 EUR. Sodišče pa je upoštevalo pri obeh strankah z interesom tudi materialne stroške v prijavljeni višini 20,00 EUR. Tožnica je torej dolžna povrniti stroške postopka C.C. v višini 203,30 EUR in A. v višini 243,62 EUR.