Jedro

Delo na strehi (na višini) nad delujočo livarsko pečjo predstavlja nevarno dejavnost, zaradi česar je za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca s strehe, tožena stranka objektivno odgovorna.

Tožnik je k nastanku škode prispeval v višini 20 %, ker je pred padcem ravnal nepremišljeno, saj ni upošteval navodil nadrejenega delavca, da ne sme stopati po strehi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep ter v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 15.892,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.490,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep in sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z razlogi v sodbi, ko sodišče ni upoštevalo zapisnika o raziskavi delovne nesreče, ki ga je sestavil I.J.. Navedeni jo je pozabil obvestiti o obstoju takšnega zapisnika, kar do konca prvega naroka glavne obravnave ni vedela. Zato zaradi predložitve zapisnika na kasnejšem naroku ne more biti prekludirana. Glede delovne nesreče je poskrbela za vse varnostne ukrepe, da do poškodbe ne bi prišlo. Takrat so delavci vedeli, da se po strehi ne sme hoditi oz. le tam, kjer so bili tramovi. Dokazni postopek je pokazal, da so delavci imeli zanesljiv prehod po položeni podlagi – bosankami. Izključena je bila uporaba varnostnega prahu, saj na strehi ni bilo pravega mesta za njegovo ustrezno in varno pritrditev. Tožnik je bil nepazljiv pri delu in je sam kriv za nesrečo. S strani delavca S.G. in njenega moža K.S. je bil opozorjen, da naj pazi pri delu in ne stopa na streho. Dejstvo, da je prijavila nesrečo pristojni inšpekciji šele 4. 5. 2007, ne vpliva na njeno odgovornost. Izvedenec se do same višine strehe sploh ni opredelil, temveč je zgolj pavšalno zaključil, da takrat ni izpolnila kolektivnih varnostnih ukrepov. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine. Nadalje se izvedenec medicinske stroke ni dovolj opredelil do tožnikovega zdravstvenega stanja pred nesrečo. Pri tožniku gre za zidarja z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami. Sodišče je dalo prevelik pomen trajanju bolečin in neugodnostim pri zdravljenju. Dvomi v obstoj hudega primarnega strahu, ki ga je ugotovil izvedenec. Jasno, da je bil tožnik zaskrbljen za svoje zdravje, vendar to ne predstavlja tudi pravno priznanega sekundarnega strahu. Tožnik ni izkazal zadostne podlage za prisojen znesek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zatrjevana dejstva o omejenosti pri domačem delu in ostalih prostočasnih aktivnosti ni podkrepil z natančnejšo razlago in dokazi. Po nesreči je kmalu potoval v Bosno. Poleg tega ni izkazal, da je dejansko utrpel potne stroške, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem, pregledi in terapijami. Vsekakor prisojena odškodnina odstopa od odškodnin iz drugih primerljivih škodnih dogodkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Takrat se je poškodoval pri delu na višini, ko delodajalec ni poskrbel za primerno varnost. Toženka in njen mož ga nista nikoli opozarjala na konkretne nevarnosti pri delu. Ne drži navedba, da je imel opravljen poseben izpit za višinska dela. Opozarja na sprejeto sodno prakso v podobnih primerih in na pravilno prisojeno višino škode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sklep ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožba se sicer le v uvodu sklicuje, da izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dopustilo povečanje tožbenega zahtevka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira nobene nepravilnosti pri sprejetju takšnega sklepa, zaradi česar ga je pritožbeno sodišče preizkusilo le po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da vsebujeta tako sklep kot sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne pravne razloge. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o prisojeni odškodnini tožniku na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sklepom in sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je zavrnilo dokaz – zapisnik o raziskavi nesreče pri delu (priloga B4) iz razloga prekluzije, saj tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga, zakaj ga ni mogla predložiti do konca prvega naroka glavne obravnave.

Tožnik je v sporu uveljavljal odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz naslova nesreče pri delu dne 12. 4. 2007. Takrat je kot delavec tožene stranke pripravljal opaž za požarne stene na strehi. Pri prestopanju se je streha udrla in je padel z višine okrog štiri metre v globino, pri tem pa se je hudo telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je v sporu izvedlo potrebne dokaze in med ostalim pridobilo tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu ter medicinske stroke. Pritožbeno sodišče po tako izvedenem dokaznem postopku soglaša z ugotovitvijo o podani objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo nesrečo, kot o ugotovljenem 20 % deležu tožnikove krivdne odgovornosti ter glede na takšen delež soodgovornosti tudi z višino 15.892,96 EUR prisojene odškodnine tožniku iz naslova nematerialne in materialne škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za tožnikovo nesrečo pri delu podana objektivna odgovornost tožene stranke v skladu z določbo 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) v zvezi z določbama 149. in 150. čl. OZ. Takrat je potekalo delo tožnika na višini in na strehi ter nad delujočo livarsko pečjo, ki je predstavljalo nevarno dejavnost. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je takrat tožnik stal na leseni podlagi – bosanki. V trenutku, ko je vzel meter, da bi izmeril širino desk, ki je bila potrebna za izdelavo opaža, je očitno stopil na stare salonitne oz. izolacijske plošče, padel v globino in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da tožena stranka na delovišču ni izvedla potrebnih varnostnih ukrepov, s katerimi bi lahko preprečila nesrečo in sicer z varovalno ograjo, lovilno mrežo ali z uporabo varnostnega pasu, kot je to predpisano z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Glede na mnenje izvedenca iz varstva pri delu bi namreč tožena stranka morala izdelati zanesljive prehode in delovno ploščad za varno delo tožnika in sodelavca. Tožnikov padec z višine bi bilo mogoče fizično preprečiti tako, da bi delovno mesto ogradila z dovolj visoko in trdno ograjo, ki bi imela spodaj robno desko in kolensko prečko.

Sodišče prve stopnje je pri oceni krivdne odgovornosti pravilno izhajalo iz določbe 3. odst. 153. čl. OZ, po kateri je imetnik nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tako je ob ugotovljeni opustitvi potrebnih varnostnih ukrepov s strani tožene stranke za varno delo na strehi ugotovilo tudi 20 % krivdno odgovornost tožnika, ker je tik pred padcem ravnal nepremišljeno, saj ni upošteval navodil svojega nadrejenega o prepovedi stopanja po stari strehi. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo tako dejanske kot pravne razloge glede deleža soodgovornosti strank pri nastali nesreči, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da je tožena stranka dovolj poskrbela za varno delovno okolje na konkretnem objektu ter delavce ustrezno opozarjala na pazljivost pri delu, ne more v ničemer spremeniti ugotovitve o izkazani odgovornosti strank za nastalo škodo po temelju.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne in materialne škode po višini. Pravna podlaga za priznanje nematerialne škode je v določbi 179. čl. OZ, po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine, za strah ter za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Gre za uporabo načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, pri čemer izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota tako s telesnega kot duševnega vidika. Na drugi strani terja načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih škodnih primerih. Poleg tega izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino za bodočo nematerialno škodo, če se po normalnem teku stvari lahko pričakuje, da bo škoda pri oškodovancu trajala tudi v bodočnosti (182. čl. OZ).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno priznalo tožniku zaradi posledic obravnavane delovne nesreče odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.800,80 EUR. V tej zvezi je pri odmeri takšne višine odškodnine izhajalo tako iz izvedenskega mnenja medicinske stroke kot iz dejstev in okoliščin, na katere se je skliceval tožnik v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je glede fizičnih bolečin in neugodnosti med njegovim zdravljenjem ugotovilo trajanje bolečin od hudih pa tja do lažje intenzivnosti oz. trajanje kasnejših občasnih bolečin, pri čemer je glede ocene neugodnosti med zdravljenjem izhajalo iz podatkov števila bolniških obravnav, nošnji zunanjega fiksaterja, izvajanjem fizikalne terapije ter izpostavljenosti pregledom in pri potrebnih slikanjih ter ionizirajočemu sevanju. Poleg tega je upoštevalo tudi to, da je bil tožnik zaradi poškodb desne roke, ker je desničar, v času zdravljenja vezan na pomoč druge osebe pri slačenju in oblačenju.

Nadalje je sodišče prve stopnje pri oceni strahu utemeljeno upoštevalo tako prisoten primarni kot sekundarni strah v skladu z mnenjem izvedenca medicinske stroke in izpovedbe tožnika. Pri strahu gre za kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo specifični telesni pojavi, ki lahko traja dalj časa zaradi zaskrbljenosti oškodovanca iz razloga negotovega izida zdravljenja. V tej zvezi je zmotno zavzemanje pritožbe, ki dvomi v obstoj hudega primarnega strahu pri tožniku, ko naj bi ob padcu doživel smrtno grozo. Izvedenec je namreč ugotovil, da je šlo takrat pri padcu tožnika za nenaden, nepričakovan, boleč in agresiven dogodek, ki se ga je tožnik tako prestrašil, da ni vedel, kaj se je z njim točno zgodilo oz. za kakšno poškodbo je šlo. Takšen primarni strah je trajal najmanj en dan oz. do končnega pregleda in operacije pri specialistu kirurgu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj škode iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. V tej zvezi je pri določitvi njene višine izhajalo iz mnenja izvedenca, ki je v tem, da so sedaj takšne aktivnosti zmanjšane pri tožniku za okoli 20 %. Tožnik je še vedno zidar, vendar ne izvaja težjih fizičnih del, pri čemer je odločilno, da sedaj ne more več opravljati del, pri katerih je potrebno dvigovati desno zgornjo okončino. Tožnik je sposoben izvajanja zgolj lažjih gradbenih del, ob tem da še vedno čuti bolečine v roki, zlasti ob spremembah vremena, poleg tega pa so pri njemu prisotne še brazgotine na desni podlahti, ki predstavljajo blažji kozmetični defekt. Pritožba se sicer sklicuje na ugotovitev izvedenca, da poslabšanje zdravstvenega stanja pri tožniku ni pričakovati, saj je stanje poškodb dokončno. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča dejstvo o dokončnosti stanja tožnikovih poškodb ne vpliva na pravilno oceno zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ki bodo zaradi zadobljenih poškodb prisotne pri tožniku tudi v bodočnosti. Pritožbena navedba, da je tožnik kmalu po poškodbi potoval v Bosno, pa je zgolj pavšalne narave, ki ne vpliva na sprejeto oceno o utemeljenosti iz tega naslova prisojene odškodnine.

Sodišče prve stopnje je upravičeno prisodilo tožniku tudi odškodnino zaradi nastale materialne škode iz naslova stroškov prevoza zaradi udeležbe na zdravniških pregledih, preiskavah in fizioterapijah ter iz naslova stroškov za potrebno tujo pomoč pri telesni oskrbi v trajanju treh mesecev, vse v skupni višini 1.092,96 EUR. Sodišče prve stopnje je v zneskih prisojene odškodnine iz naslova tako nematerialne kot materialne škode pravilno upoštevalo tudi že ugotovljeni 20 % krivdni delež tožnika k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev se nanaša tudi na priglašene stroške odgovora tožnika na pritožbo, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).