Jedro

Pravnomočna odločitev o razdružitvi solastnine na nepremičnini (gozdu), ki upošteva stanje ob razdružitvi, onemogoča utemeljeno uveljavljanje odškodnine zaradi poseka lesa, ki ga je solastnik izvršil še pred razdružitvijo. Tožnik je prejel gozd v stanju, v kakršnem je bil ob razdružitvi solastnine. To stanje pa vsebuje tudi posledice izkoriščanja gozda do razdružitve, torej tudi poseka lesa spomladi 1988. Eventualni zahtevki iz tega naslova so zato spadali v razdružitveni postopek. Odveč je torej razmišljanje o tem, ali gre v razmerju do toženca za škodo ali ne in kakšni so za to zastaralni roki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku znesek 46.855,00 SIT, toženec Z. pa še znesek 28.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnim naziranjem, da je terjatev tožnika zastarala.

Proti delu izpodbijane sodbe, kolikor je bila zavrnjena pritožba glede zneska 22.853,00 SIT (vrednost posekanega lesa) je tožeča stranka vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in predlagala, naj se v tem obsegu sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevek iz naslova plačila vrednosti posekanega lesa namreč nima odškodninske podlage. Toženca sta namreč zaradi poseka lesa neupravičeno obogatena, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Podrejeno pa tožeča stranka meni, da je za povzročeno škodo (376. člen ZOR) zvedela šele tistega dne, ko je postala sodna odločba, ki je tožniku parcelo, na kateri je bil les posekan, dodelila v izključno last, pravnomočna. To pa je bilo šele 12.12.1988. Dne 12.12.1991 vložena tožba je torej podana še v okviru triletnega zastaralnega roka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, ki sta jih sprejeli nižji sodišči, sledi, da je pred sodiščem prve stopnje pod opravilno številko N 38/86 tekel postopek za razdružitev solastnine med tožnikom in tožencem (očetom in sinom). Solastno premoženje je med drugim bilo razdruženo tudi tako, da je tožnik dobil v izključno last parcelo št. 2470/1 - gozd. Razdružitveni sklep sta stranki prejeli 25.11.1988 in je postal glede sporne parcele, kjer je tožena stranka opravila posek, pravnomočen po poteku 15 dni. Nadalje sledi iz dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka posek lesa opravila že spomladi 1988, ko sta tožnik in toženec zanesljivo bila še solastnika gozda.

Navedena dejstva so nižjima sodiščema utemeljeno narekovala tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo vrednosti posekanih bukovih debel. Kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na toženko, je njegova zavrnitev pravilno obrazložena z uporabo določbe 376. člena ZOR, po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Toženka ob poseku ni bila niti solastnica gozda, zaradi česar ima njeno ravnanje vse znake odškodninskega delikta; triletni zastaralni rok za uveljavljane odškodninske terjatve proti njej pa je do vložitve tožbe v decembru 1991 zanesljivo nastopil. Izpodbijana sodba pa je pravilno zavrnila tudi tožbeni zahtevek proti toženemu Z. Sporna gozdna parcela je prešla na tožnika z razdružitvenim sklepom z dne 25.11.1988. Tožnik je torej prejel gozd v stanju, v kakršnem je bil ob razdružitvi solastnine. To stanje pa vsebuje tudi posledice izkoriščanja gozda do razdružitve, torej tudi poseka lesa spomladi 1988. Eventualni zahtevki iz tega naslova so zato spadali v razdružitveni postopek. Odveč je torej razmišljanje o tem, ali gre v razmerju do toženca za škodo ali ne in kakšni so za to zastaralni roki. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je torej tudi v tem obsegu pravno pravilna.

Revizija sicer izpodbijani sodbi očita tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ne pove, v čem naj bi bile podane. Ob takšnem stanju je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, v pravdi ni bilo.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).