Jedro

Četrti odstavek 66. člena ZP-1 izrecno določa, da se pritožbo zoper sodbo sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Zato je potrebno uporabljati določbo tretjega odstavka 161. člena ZP neposredno in je za odločanje o nedovoljeni pritožbi pristojno sodišče prve stopnje in ne prekrškovni organ.

Izrek

1. Sklep Mestne redarske službe v M. z dne 13.12.2005 se razveljavi; 2. Ugotovi se, da je a) Okrajno sodišče v Mariboru:- s sodbo z dne 3.10.2005 kršilo 1. odstavek 143. člena ZP-1 v zvezi s 145. členom ZP-1, - s sklepom z dne 9.2.2006 kršilo 1. odstavek 143. člena ZP-1 v zvezi s 3. odstavkom 147. člena ZP-1 in b) Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 9.5.2006 kršilo 1. odstavek 143. člena ZP-1 v zvezi s 1. in 3. odstavkom 147. člena ZP-1.

Obrazložitev

Mestna redarska služba v M. je storilcu M.V. dne 31.5.2005 izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po 6. odstavku 116. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa v znesku 10.000 SIT. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.10.2005 zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo zoper ta plačilni nalog. O stroških postopka ni odločilo. Mestna redarska služba v M. je nato z izpodbijanim sklepom z dne 13.12.2005 zavrgla storilčevo pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo. Tudi zoper ta sklep je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, nakar je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 9.2.2006 kot nedovoljeno zavrglo njegovo pritožbo zoper svojo sodbo z dne 3.10.2005. O stroških ni odločilo. Storilec je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 9.5.2006 kot neutemeljeno zavrnilo, o stroških postopka pa ni odločilo.

Vrhovni državni tožilec F.M. je 1.2.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri v uvodu navedenim odločbam očita kršitve. Tako naj bi Mestna redarska služba v M. kršila 3. odstavek 59. člena ZP-1 v zvezi s 3. odstavkom 161. člena ZP-1, saj ta organ ni pristojen za zavrženje nedovoljene pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru. Z odločbami sodišč prve in druge stopnje pa so bila kršena določila ZP-1 o stroških postopka, saj sodišči v teh primerih o stroških postopka sploh nista odločili. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da sklep prekrškovnega organa razveljavi, v odločbah sodišč pa ugotovi kršitve določb ZP-1. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

K prvi točki izreka: V obravnavani zadevi je bil storilec spoznan za odgovornega prekrška, za katerega je globa predpisana v določenem znesku. Skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 zato ni bila dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča, s katero je to odločilo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa. Storilec je takšno pritožbo kljub temu vložil. Po tretjem odstavku 161. člena ZP-1 zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje s sklepom sodišče prve stopnje. Navedena določba je del poglavja ZP-1, v katerem je urejen redni sodni postopek, prekrškovni organ pa je to določbo, ob tem ko je zavrgel pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, razlagal v povezavi s tretjim odstavkom (v odločbi je sicer pomotoma navedel peti odstavek) 59. člena ZP-1. Slednja določba predpisuje za postopek z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabo določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, če ni drugače določeno v poglavju o zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ko četrti odstavek 66. člena ZP-1 izrecno določa, da se pritožbo zoper sodbo sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, je potrebno uporabljati določbo tretjega odstavka 161. člena ZP neposredno. Za odločanje o nedovoljeni pritožbi je zato skladno s to določbo pristojno sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ je s tem, ko je o pritožbi zoper sodbo odločil sam, določbo tretjega odstavka 161. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 66. člena ZP-1 kršil. Vrhovno sodišče je zato odločbo prekrškovnega organa skladno s prvim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo. O pritožbi je s sklepom z dne 9.2.2006 že odločilo Okrajno sodišče v Mariboru, zato nadaljnji postopek s to pritožbo ni potreben.

K drugi točki izreka: Po določbi prvega odstavka 145. člena ZP-1 se v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške (postopka, definira jih prvi odstavek 143. člena ZP-1) in kolikšni so. O plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena tega zakona (prvi odstavek 147. člena ZP-1). Povprečnina se določi tudi, če je bila pritožba zavržena (tretji odstavek 147. člena ZP-1). Nobena od odločb, ki sta jih izdali sodišči prve in druge stopnje, odločbe o stroških ne vsebuje. Sodišči bi morali v primerih, ko sta bili pravni sredstvi zavrnjeni, ugotoviti kateri stroški iz prvega odstavka 143. člena ZP-1 so ob obravnavi pravnih sredstev nastali in določiti, kdo jih plača in kolikšni so (ali jih, če so bili za to izpolnjeni pogoji, storilca oprostiti), v primeru, ko je bilo pravno sredstvo zavrženo, pa določiti povprečnino (ali plačila povprečnine, če so bili za to izpolnjeni pogoji, storilca oprostiti). S tem, ko sodišči nista ravnali skladno s citiranimi določbami, sta kršili v izreku te sodbe navedene določbe ZP-1. Opustitve odločb o stroških postopka so bile storilcu v korist, zato je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kršitve zakona, ki so bile s tem storjene, le ugotovilo, v pravnomočno odločbo pa ni poseglo.