Jedro

Vodilo za odločitev o upnikovih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo in ne morebiti njihova koristnost za upnika ali izvršitelja, vzgojnost plačila stroškov, čas trajanja izvršilnega postopka ipd. Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka v zavrnjenem delu stroškov za neuspešen rubež - 262,50 točk in 22 % DDV na te stroške, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa citiranega v uvodu dolžnici naložilo, da upniku v osmih dneh povrne nadaljnje izvršilne stroške, to je stroške nastale z delom izvršitelja, v znesku 143,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je zahtevek upnika za povrnitev stroškov vloge z dne 11. 7. 2017, s katero je priglasil izvršilne stroške, zavrnilo.

2. Proti zavrnilnemu delu I. točke izreka, in sicer delno zavrnjenemu predlogu upnika za povrnitev stroškov nastalih ob rubežu dne 22. 6. 2017, se upnik pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se dolžnici naloži v celoti stroške rubeža, ki jih je priglasil upnik, skupaj s stroški pritožbenega postopka. Opozarja, da je sodišče očitno napačno opredelilo vrednost terjatve. Dejansko je upnikova terjatev na dan oprave rubeža z upoštevanimi obrestmi in stroški, kot je razvidno iz obračuna zamudnih obresti z dne 26. 6. 2017, znašala 14.902,37 EUR, torej 70963,67 točk, za kar izvršitelju pripada nagrada po tarifni številki 1 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračila stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik) oziroma po četrtem odstavku te tarifne številke 425 točk, kar povečano za stroške popoldanskega rubeža po 9. členu Pravilnika znaša 637,50 točk. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnik je z vlogo z dne 11. 7. 2017 priglasil nadaljnje stroške izvršitelja v znesku 232,22 EUR in stroške vloge, s katero je priglasil izvršiteljeve stroške. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijanim sklepom priznalo nadaljnje stroške izvršitelja le v višini 143,15 EUR (I. točka izreka), stroške vloge pa mu je v celoti zavrnilo (II. točka izreka).

5. Skladno s prvim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je dolžno paziti na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in na pravilno uporabo materialnega prava. Po 359. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

6. Upoštevajoč citirana določila je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev preizkusilo le glede priznanih stroškov nastalih z rubežem, saj upnik pritožbeno izpodbija zgolj te stroške.

7. Kot izhaja iz zahteve upnika temelječe na obračunu izvršitelja, za neuspešen rubež dne 22. 6. 2017 priglaša 637,5 točk ter 22 % DDV na te stroške. Iz prvostopenjskega sklepa je razvidno, da mu je sodišče za neizveden rubež priznalo 375 točk z utemeljitvijo, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo in odločitev oprlo na peti odstavek 38. člena ZIZ, v presežku do 637,50 točk pa zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je priznalo 375 točk v skladu s četrtim odstavkom tarifne številke 1 Pravilnika. Upnik s pritožbo zahteva za stroške rubeža priglašenih 637,50 točk, sklicujoč se na vrednost izterjevane terjatve. Utemeljeno upnik izpostavlja napačno uporabo materialnega prava. Po 3. členu Pravilnika se pri odmeri plačila za posamezno izvršilno dejanje glede vrednosti terjatve upošteva skupna vrednost v sklepu o izvršbi določenega dolžnikovega dolga, zamudnih obresti in stroškov postopka, in ne zgolj vrednost glavnice, kar je očitno upoštevalo sodišče prve stopnje. Štelo je namreč, da je vrednost terjatve med 20000 točk (4.200,00 EUR) do 50000 (10.500,00 EUR), za katero je predpisano plačilo 1500 točk in na podlagi četrtega odstavka tarifne številke 1 Pravilnika (25 % od uspešnega rubeža) za neuspešni rubež priznalo 375 točk. Ker upnikova terjatev poleg glavnice 8.007,79 EUR obsega tudi obresti (4.455,99 EUR) in izvršilne stroške, kar skupaj presega 10.500,00 EUR oziroma 50000 točk, je prvostopenjsko sodišče za odmero teh stroškov uporabilo nepravilno materialnopravno podlago. Ta upnikov očitek je utemeljen.

8. Vendarle sodišče druge stopnje upnikovemu predlogu za spremembo odločitve ni sledilo. Po petem odstavku 38. člena ZIZ ima upnik od dolžnika pravico zahtevati povračilo stroškov, ki so bili za izvršbo potrebni. Sodišče o tej zahtevi odloči po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vodilo za odločitev o upnikovih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo in ne morebiti njihova koristnost za upnika ali izvršitelja, vzgojnost plačila stroškov, čas trajanja izvršilnega postopka ipd. Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi preizkusa v zgoraj navedenem obsegu ni opravilo. Zgolj pavšalno je namreč navedlo, da so bili priznani stroški (med njimi stroški rubeža v višini 375 točk, medtem ko je upnik zahteval 637,50 točk) potrebni za izvršbo, ne da bi tehtalo, ali so bili v obračunu izvršitelja vsi specificirani izvršilni stroški tudi dejansko potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). Preizkus izpodbijanega sklepa zato ni mogoč. Ker odločitev nima določno navedenih razlogov za utemeljitev zaključka, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V okviru novega odločanja bo sodišče postopalo po v zgornji obrazložitvi izpostavljenih materialnopravnih izhodiščih. Zlasti bo moralo upoštevati, da je upnik priglasil stroške četrtega rubeža in da je izvršitelj na predhodno izvedenih neuspešnih rubežih (8. 3. 2010 in 14. 9. 2012) ugotovil, da na naslovu ni predmetov primernih za rubež oziroma, da so ti brez cenilne vrednosti in ne bi pokrili niti stroškov izvršilnega postopka, ter da je na tretjem rubežu 25. 5. 2015 bilo zarubljeno dolžničino vozilo v vrednosti 100,00 EUR, medtem ko so bili izvršitelju priznani stroški za do sedaj opravljeno delo v višini 383,29 EUR (sklep z dne 20. 7. 2010), 190,66 EUR (sklep z dne 14. 9. 2012), 247,01 EUR (sklep z dne 23. 6. 2015) in 143,15 EUR (sklep z dne 4. 9. 2017). V postopku ponovne presoje bo tehtalo, ali so prerekani stroški izvršitelja prispevali k realizaciji izvršbe, pri čemer bo moralo upoštevati, da se je le ponovilo predhodno neuspešno opravljeno dejanje1 in da si mora upnik prizadevati, da v izvršilnem postopku ne prihaja do nesorazmernih stroškov ter ocenilo, ali je nastale stroške objektivno gledano mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Samo dejstvo ponovne oprave neuspešnega rubeža ne pomeni že opravičene zahteve upnika za povrnitev stroškov rubeža.