Jedro

Tožena stranka je tožniku pravilno priznala točke za sodelovanje pri pripravi predmetnih katalogov znanj za tri izobraževalne programe, vendar ne za vsak modul „to je predmet“ znotraj posameznega izobraževalnega programa, ampak samo za enega znotraj enega izobraževalnega programa. Takšno točkovanje je po presoji sodišča skladno s 1. točko c) razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Dodatno strokovno delo in posamezni uspešno končani programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja oziroma pridobljena dodatna funkcionalna znanja za napredovanje v naziv se lahko točkujejo in uveljavijo le enkrat.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se predlog za izjemno napredovanje A.A. (tožnika v tem sporu) zaposlenega v Šolskem centru B., v naziv svetnik zavrne. V obrazložitvi tožena stranka razlaga Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 12. členu določa, da lahko v naziv svetnik izjemoma napreduje strokovni delavec, ki ima najmanj 8 let delovne dobe, je pri svojem delu nadpovprečno uspešen in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami. Tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik več kot 8 let delovne dobe, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešen (kar izhaja iz ocene delovne uspešnosti), da pa z dodatnim strokovnim delom ni izkazal zahtevanega števila točk. V skladu z 20. členom Pravilnika je izkazal 9 točk po c) razdelku. Za napredovanje v naziv svetnik bi moral zbrati še 29 točk, pridobljenih po c), č), d), e) ali f) razdelku. Potrdila o opravljenem dodatnem strokovnem delu, ki se točkujejo z 1 ali 2 točkama pri izjemnem napredovanju v naziv svetnik niso relevantna.

2. Tako iz seznama dodatnega strokovnega dela po c) razdelku 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti vseh potrdil, ki jih je stranka priložila k predlogu za napredovanje. S potrdili izkazuje sodelovanje pri pripravi treh izobraževalnih programov in sicer: „Elektrotehnik“, „Računalnikar“ in „Tehnik računalništva“. Po prvi alinei c) razdelka 20. člena Pravilnika je določeno, da se s 3 točkami vrednoti in točkuje priprava ali sodelovanje pri pripravi predloga učnega programa ali učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu. Tako sodelovanja pri izdelavi kataloga znanj za posamezne module znotraj istega izobraževalnega programa, ni mogoče vrednotiti za vsak modul posebej. Po predlagani alinei se vrednoti in točkuje sodelovanje pri pripravi predloga učnega programa ali učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu. Sodelovanje pri izdelavi kataloga znanj v okviru prej navedenih izobraževalnih programov izkazuje 9 točk, za vsak program 3 točke.

3. Priprava posamezne sestavine istega programa pomeni pripravo istega učnega programa, Pravilnik pa v tretjem odstavku 14. člena določa, da se opravljeno dodatno strokovno delo in posamezni uspešni končani programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobljena dodatna funkcionalna znanja za napredovanje v naziv lahko točkujejo in uveljavijo le enkrat. Vrednotenje priprave vsake posamezne sestavine istega programa, bi tako pomenilo večkratno vrednotenje priprave istega programa, kar je v nasprotju z navedeno določbo Pravilnika.

4. Vlagatelj je bil obveščen z dopisom glede ugotovitev in tudi pozvan k dopolnitvi predloga z predložitvijo ustreznih dokazil. Tožnik je poslal dopolnitev predloga z nadaljnjimi pojasnili, da so bila enaka potrdila, ki jih je predložil, pred leti pri dveh sodelavcih ovrednotena s 3 točkami. Sodelavca sta tako uspešno napredovala, eden v naziv svetnik, drugi pa v naziv svetovalec.

5. V nadaljevanju tožena stranka navaja še 12. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), ki določa, da izobraževalni program vsebuje splošni in posebni del, ki ju podrobno navaja. Iz tega izhaja, da je tako učni načrt, kot tudi katalog znanj, del posebnega dela izobraževalnega programa. Če bi vrednotili in točkovali sodelovanje pri pripravi izobraževalnega programa in še sodelovanje pri katalogu znanj v okviru vsakega izobraževalnega programa, bi dvakrat ovrednotili isto dodatno strokovno delo, kar pa ni v skladu z prej navedeno določbo 14. člena Pravilnika.

6. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Glede nepravilnega točkovanja po 1. točki c) razdelka 20. člena Pravilnika, ki določa točkovanje s 3 točkami navaja, da je k predlogu z dne 16. 1. 2015 priložil potrdila oziroma dokazila o sodelovanju pri pripravi predloga učnega programa oziroma učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu in sicer „Elektrotehnik“, „Računalnikar“ in „Tehnik računalništva“. Gre za pripravo več različnih katalogov znanj in izpitnih katalogov, za kar mu je bilo izdano ustrezno potrdilo o strokovnem sodelovanju v skladu z določbami Pravilnika. Napačno je sklicevanje tožene stranke na tretji odstavek 14. člena Pravilnika. Slednji ne izključuje posameznega vrednotenja sestavine istega učnega programa, temveč izključuje možnost dvakratnega - ponovnega vrednotenja in upoštevanja točk za dodatno strokovno delo. Pravilnik torej ne izključuje možnosti, da se s 3 točkami vrednoti vsaka sestavina posameznega učnega programa. To potrjuje tudi dejstvo, da je s strani Ministrstva za šolstvo in šport prejel predpisano potrdilo za vsako izdelavo izpitnega kataloga in izdelavo kataloga znanj posebej, čeprav gre za isti izobraževalni program. Če bi držale navedbe tožene stranke, mu ministrstvo potrdil ne bi smelo izstaviti. Izstavilo bi mu lahko samo potrdilo za sodelovanje pri posameznem izobraževalnem programu in ne za posamezne aktivnosti v okviru izobraževalnega programa. Zaposlen je v Šolskem centru B., na … šoli, kjer je posebni izobraževalni program iz 12. člena ZOFVI sestavljen iz predmetnih katalogov znanj in izpitnih katalogov, namesto iz učnega načrta, pri čemer je v vseh navedenih listinah oziroma aktih vsebina predmetov oziroma predmetnih področij in izbirnih vsebin, standardi znanj oziroma cilji pouka in znanja, ki se preverjajo ob koncu obdobij v osnovni šoli ter pri maturi oziroma zaključnem izpitu. Katalogi znanj in izpitni katalogi v poklicnem oziroma strokovnem izobraževanju, so torej adekvatni učnemu načrtu v splošnem izobraževanju. Tako je razvidno, da je sodeloval pri izdelavi 21. katalogov znanj in pri 5. izpitnih katalogih, kar pomeni, da je sodeloval pri 26 učnih načrtih. Tožena stranka bi mu morala iz naslova dodatnega strokovnega dela priznati najmanj 26 x po 3 točke in ne samo 3 x po 3 točke.

7. Izpodbijana odločba pa tudi bistveno odstopa od dosedanje prakse tožene stranke, ki je na podlagi istega dejanskega stanja odločila drugače, da je podanim predlogom za napredovanje ugodila. Navaja dva takšna primera in dve izpodbijani odločbi, na podlagi katerih so bile, z istim dejanskim stanjem, predlagateljema priznane za vsak modul - katalog znanj po 3 točke in ne samo 6 točk za dva izobraževalna programa. Kršeno je načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP ter ustavno zajamčena pravica tožnika do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic in o tem predlaga zaslišanje ravnatelja in dveh prič - sodelavcev. Tožnik predlaga, da se upravna odločba kot nezakonita odpravi in se mu priznajo stroški zastopanja.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Ponovno navaja vse dejanske in pravne razloge za odločitev. Glede dveh primerov, ki jih navaja tožnik v zvezi z napredovanjem delavcev ob enakih pogojih, pojasnjuje da to sicer drži, vendar pa gre za postopke, ki so bili vodeni v letu 2008. V tem primeru pa je tožena stranka odločila enako kot v vseh drugih primerih s podobnim dejanskim stanjem (npr. odločbe 10051-2547/2012/6, 10051-2755/2012/5, 10051-1408/2012/5, 10051-1160/2012/5).

9. Tožba ni utemeljena.

10. 12. člen ZOFVI določa izobraževalni program, ki ima splošni in posebni del. Splošni del vsebuje: ime programa; cilje vzgoje in izobraževanja; trajanje izobraževanja; obvezne načine preverjanja in ocenjevanja znanja; pogoje za vključitev in pogoje za napredovanje in dokončanje izobraževanja. Splošni del programa poklicnega in strokovnega izobraževanje vsebuje še naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, ki se pridobi po uspešno končanem izobraževanju. Posebni del pa vsebuje med drugim tudi učne načrte, predmetne kataloge znanj in izpitne kataloge, v katerih se navedejo vsebina predmetov oziroma predmetnih področij in izbirnih vsebin, standardi znanj oziroma cilji pouka in znanja, ki se preverjajo ob koncu obdobij v osnovni šoli ter pri maturi oziroma zaključnem izpitu.

11. Posebne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za napredovanje zaposlenih v šolah (v obravnavanem primeru napredovanje tožnika v naziv svetnik), določajo členi 18. do 20. prej navedenega Pravilnika. Nesporno med strankama postopka je, da tožnik izpolnjuje vse druge pogoje (po ravnatelju ocenjeno delovno uspešnost, 8-letno delovno dobo, pozitivno mnenje učiteljskega zbora), sporno pa je, ali izpolnjuje še nadaljnji pogoj, ki ga v 20. členu v c) razdelku 1. točke določa Pravilnik kot dodatno strokovno delo, ki je ocenjeno s 3 točkami. Ta določa, da se tako oceni priprava ali sodelovanje pri pripravi predloga učnega programa ali učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu. Tožnik je namreč k predlogu za napredovanje predložil potrdila o sodelovanju pri pripravi predloga učnega programa oziroma učnega načrta za sprejem na pristojnem strokovnem svetu: „Elektrotehnik“, „Računalnikar“ in „Tehnik računalništva“. Kot zatrjuje, je o okviru posameznega od teh treh izobraževalnih programov kot strokovni sodelavec sodeloval in pripravljal več različnih katalogov znanj in izpitnih katalogov v poklicnem oziroma strokovnem izobraževanju (ti so adekvatni učnemu načrtu v splošnem izobraževanju), za kar mu je Ministrstvo za šolstvo in šport tudi izdalo ustrezna potrdila.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka tožniku, v skladu z določbo prej navedenega 12. člena ZOFVI, ki določa, da ima izobraževalni program splošni in posebni del, pri čemer posebni del vsebuje predmetnik, učne načrte, predmetne kataloge znanj in izpitne kataloge ter druge sestavine, ki za obravnavani spor niso bistvene, pravilno priznala točke za sodelovanje pri pripravi predmetnih katalogov znanj za tri izobraževalne programe, vendar ne za vsak modul „to je predmet“ znotraj posameznega izobraževalnega programa, ampak samo za enega znotraj enega izobraževalnega programa. Takšno točkovanje je tudi po presoji sodišča skladno s 1. točko c) razdelka 20. člena Pravilnika in upoštevaje tretji odstavek 14. člena Pravilnika, ki v tretjem odstavku določa, da se opravljeno dodatno strokovno delo in posamezni uspešno končani programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobljena dodatna funkcionalna znanja za napredovanje v naziv lahko točkujejo in uveljavijo le enkrat. Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da je tožnik prejel potrdilo pristojnega ministrstva za vsako aktivnost znotraj izobraževalnega programa (ne samo za izobraževalni program), kar pomeni, da se mu morajo priznati za vsako od njih po tri točke, ker te listine pri dokazni presoji izvedenega točkovanja, za toženo stranko niso obvezujoče. 13. Sodišče tako zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev načela enakosti 6. člena ZUP, ker naj bi bilo, po tožnikovih trditvah, sodelavcema na podlagi predloga za napredovanje v naziv, z enakim dejanskim stanjem, priznano točkovanje za vsak modul - katalog znanj posebej s predpisanimi tremi točkami. Gre za tožbeno trditev v zvezi z odločitvami upravnega organa, ki so se nanašale na takratno (leto 2008) dejansko in pravno stanje. Načelo zakonitosti namreč pomeni, da je upravni organ dolžan odločati v upravni zadevi po predpisih veljavnih v času odločanja, zato tožbena trditev, da je bilo pri sodelavcih upoštevano drugačno vrednotenje, nima pravne podlage v tem sporu.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.