Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, je bila kršena določba 43. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Nevarnost absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, da bi moralo sodišče kljub zahtevani izločitvi opraviti glavno obravnavo. Taka kršitev pa se upošteva le, če je ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe.

Kateri kazenski zakon je milejši, se ocenjuje glede na konkretno kaznivo dejanje in ne na ravni abstraktne norme. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih in ne samoupravnih splošnih aktov, sedaj veljavni KZ ni milejši od KZ-77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Položaj obsojenca je v obeh primerih popolnoma enak.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. M.G. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenčevo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 86. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in se mu po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po 86. členu KZ-77 določi kazen 3 (treh) mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let, ki je tekla od pravnomočnosti sodbe, ne stori novega kaznivega dejanja.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 18.4.1996 obs. M.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 205. členu KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 205. členu KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izvršena (glede na uporabljen zakon bi bilo pravilno izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.9.1996 zavrnilo pritožbo zagovornika obd. M.G. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. M.G. dne 18.11.1996 iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), tedaj zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi tako, da obs. M.G. "oprosti krivde in kazni za dejanje, ki je opisano v izreku prvostopne sodbe in plačila stroškov kazenskega postopka".

Vrhovna državna tožilka Z.C. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da niso utemeljene navedbe vložnika zahteve, da je izrek izpodbijane sodbe nepopoln in nerazumljiv, pa tudi ne tiste, ko obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je podano nasprotje med razlogi in obrazložitvijo sodbe. Obe sodbi vsebujeta izrecne razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe. Po oceni vrhovne državne tožilke tudi ne drži očitek zahteve, da je podana kršitev kazenskega zakona glede sprejete pravne opredelitve dejanja. Pripombe zahteve na postopek pri zahtevanih izločitvah državnih tožilcev ne predstavljajo uveljavljanega razloga po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi če bi jih glede na časovno zaporedje lahko uvrstili med kršitve, ki jih obravnava 2. odstavek 371. člena istega zakona, pa niso imele vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovorniku obs. M.G. ni mogoče pritrditi, ko pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zmotno je stališče vložnika zahteve, da je izrek sodbe nepopoln in nerazumljiv. V opisu kaznivega dejanja kraj storitve ni izrečno naveden. Je pa popolnoma določljiv, saj je iz izreka razvidno, da je obsojenec kot direktor podjetja M izdal sklep in potrdilo, naslovljeno na delavca istega podjetja, E.O., kar pomeni dovolj jasno opredelitev kraja storitve kaznivega dejanja.

Po mnenju obsojenčevega zagovornika je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv in v nasprotju s seboj ter razlogi sodbe. V tej smeri obsojenčev zagovornik v zahtevi izpostavlja, da je v izreku napadene pravnomočne sodbe navedeno, da obsojenec kot direktor ni bil pooblaščen za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja E.O. zaradi trajnega nedoseganja pričakovanih rezultatov in tudi ne za izdajo potrdila, s katerim je delavcu pred dokončnostjo odločbe preprečil dostop na delovno mesto in da je bil tak sklep v celoti nezakonit in izpodbojen. Poudarja tudi, da je v razlogih sodbe navedeno, da je oškodovanec vložil pravna sredstva zoper sklep, ki ga je izdal obsojenec kot direktor in jih naslovil na delavski svet in na pristojno delovno sodišče, z njimi tudi uspel, tako da so ga morali vzeti nazaj na delo in od 15.1.1996 dalje v podjetju M zopet redno dela. Glede na navedeno je po oceni vložnika zahteve razvidno, da obsojenec oškodovancu ni vzel pravice do dela.

Tudi tem zatrjevanjem v zahtevi ni mogoče slediti. V razlogih sodbe je navedeno, da je oškodovanec na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 29.10.1992 in obsojenčeve pisne zahteve, dne 2.11.1992 moral prenehati z delom. Na ta način je oškodovanca prikrajšal za pravico do dela in je bilo kaznivo dejanje s tem dokončano. Vsa nadaljnja dogajanja ne spadajo med zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, marveč med okoliščine, ki so pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije. Že iz vložnikove navedbe, da so na podlagi odločbe pristojnega sodišča v podjetju morali oškodovanca po več kot treh letih vzeti nazaj na delo, jasno izhaja, da je obsojenec s svojim ravnanjem prikrajšal oškodovanca za pravico do dela.

Prav tako niso utemeljene navedbe obsojenčevega zagovornika, da sodišče v razlogih pravnomočne sodbe ni zavzelo stališča glede obsojenčeve navedbe, da je pri izdaji spornega sklepa ravnal po nasvetu pravne službe. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zavrnilo obsojenčev zagovor in v obrazložitev svojega stališča navedlo, da je obsojenec strokovno poučen in splošno razgledan človek, ki je seznanjen z delovno zakonodajo, še zlasti z določili, ki urejajo njegove pristojnosti ter kako mora ravnati v primeru vložitve pravnih sredstev. Višje sodišče pa je povedalo, da sklicevanje na pravno službo ni upoštevno, kajti tudi če bi se z zaslišanjem priče E.G. ugotovilo, da je obsojencu napačno svetovala, še vedno ostaja dejstvo, da obsojenec, zaradi dela, ki ga opravlja, pozna delovno zakonodajo ter da je sklep z dne 29.10.1992, ki nima opore v sklepih delavskega sveta, o prenehanju delovnega razmerja E.O. izdal z edinim ciljem, da delavcu prepreči nadaljnje delo in mu prekine delovno razmerje, torej je bilo tako ravnanje v nasprotju z zakonom. Zato ne drži, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov.

Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom, da prvostopenjska sodba nima nobenih razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje pravnice podjetja. Sodišče prve stopnje je v razlogih zapisalo, da ne ve, kaj bi ta priča izpovedala, vendar da tudi obsojenec v svojem zagovoru ni trdil, niti navedel razlogov, zakaj bi ga to pričevanje ekskulpiralo. Pojasnilo je tudi, da je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov "lahko ugotovilo obsojenčevo krivdo" in nato povsem nepotrebno dodalo, da je pričo vabilo na predlog strank, ne pa, ker bi samo to smatralo kot nujno potrebno. Kakor je že povedano, je tudi drugostopenjsko sodišče navedlo, da morebitno zaslišanje te priče ne bi vplivalo na presojo, da je obsojenec, ki je poznal delovno pravno zakonodajo, vedoma ravnal v nasprotju s predpisi in tako E.O. prikrajšal za pravico do dela. Zgolj zaradi tega, ker obramba ne sprejema razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev predlaganega dokaznega predloga, pa ni mogoče trditi, da je sodba glede tega dejstva neobrazložena.

Kolikor pa se vložnik zahteve sklicuje na svoj dopis z dne 12.3.1996, v katerem da je dobesedno navedel: "da je obsojenec po posvetovanju z odvetnikom firme odločil, da izda dne 29.10.1992 sklep in potrdilo, da delavcu E.O. preneha delovno razmerje" in predlagal, da se odvetnika podjetja zasliši kot pričo, pa je treba ugotoviti, da takšne vloge v spisu sploh ni. Tudi predlog, da bi sodišče zaslišalo odvetnika podjetja kot pričo, obramba ni nikoli podala. Zato tudi ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče s tem, ko se ni izjavilo o teh navedbah v dopisu in predlogu za zaslišanje te priče, zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Ni se mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom, tudi ko pravi, da so razlogi sodbe v nasprotju s seboj tudi v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je obsojenec dolgoletni direktor ter ugleden družbenopolitični delavec in da iz tega izhaja, da gre za strokovno poučenega in splošno razgledanega človeka, in hkrati v razlogih zapisalo, da ni našlo znakov, ki bi kazali na upravičenost navedbe obrambe, da gre za politično gonjo proti obsojencu, saj da ta precenjuje svoj pomen. Razen kolikor se pravnomočna sodba v tem delu sklicuje na obsojenčevo strokovno vedenje (poučenost) na področju delovnega prava, se ostale navedbe ne nanašajo na odločilna dejstva. Tudi sicer ni nobenega nasprotja med obema navedbama v sodbi, saj ugotovitev, da obsojenec precenjuje svoj pomen, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je obsojenec ugleden družbenopolitični delavec, pač pa gre zgolj za stopnjevanje pri presoji obsojenčeve družbene veljave.

Vložnik zahteve navaja tudi, da se je obsojenec zagovarjal, da je po posvetovanju s pravno službo izdal "inkriminirani" sklep z dne 29.10.1992, ker je oškodovanec prihajal na delo in motil delovni proces, s tem pa povzročal škodo podjetju. Da bi oškodovancu onemogočil takšno ravnanje in odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost ter preprečil, da bi zaradi njegovega motenja delovnega procesa nastajala škoda, je po presoji obsojenčevega zagovornika ravnal v skrajni sili in bi zato moralo sodišče obsojenčevo dejanje presojati v skladu z 12. členom KZ (oziroma 10. členom KZJ). S takimi navedbami obsojenčev zagovornik podaja lastno presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče se z vprašanjem skrajne sile resda ni izrečno ukvarjalo, vendar je po vsebini odgovorilo tudi na ta del obsojenčevega zagovora, ko je v prvostopni sodbi v 2. odstavku na tretji strani zapisalo, da bi se obsojenec lahko poslužil suspenza, če je oškodovanec resnično motil delovni proces. Sodišče je tudi obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je obsojenec z očitanim ravnanjem kršil določili 2. odstavka 23. člena in 3. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). V sodbi so o vseh odločilnih dejstvih navedeni razlogi, izrek je popoln in razumljiv, nasprotje med izrekom in razlogi sodbi pa tudi ni podano. Nasprotna vložnikova zatrjevanja zato niso utemeljena.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena istega zakona).

Obsojenčev zagovornik je dne 16.4.1996 predlagal izločitev vodje in vseh državnih tožilcev Okrožnega državnega tožilstva v Celju, sodišče prve stopnje pa je dne 18.4.1996, kljub temu da o tej zahtevi za izločitev ni bilo odločeno, opravilo glavno obravnavo, na kateri je sodeloval tudi eden od tožilcev, za katerega je bila predlagana izločitev, in izreklo sodbo. Vendar za zatrjevano procesno kršitev ne gre, saj je ta podana le takrat, ko je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (iudex inhabilis), ni pa mogoče o njej govoriti takrat, ko gre za državnega tožilca, ki je bil izločen zaradi katerega iz razlogov od 1. do 5. točke 39. člena ZKP. V konkretnem primeru je šlo tudi za zahtevo za izločitev po 6. točki 39. člena ZKP, o kateri še sploh ni bilo odločeno, tako da tudi iz teh razlogov obsojenčev zagovornik z uveljavljanjem navedene kršitve ne more biti uspešen.

Z vložnikom zahteve se je treba strinjati, da je sodišče prve stopnje, ki je opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, kršilo določbo 43. v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da za izločitev državnih tožilcev veljajo po določilu 1. odstavka 44. člena ZKP smiselno določbe tega zakona, ki urejajo zahtevano izločitev sodnikov, torej tudi določba 43. člena ZKP, ki določa, da sme sodnik (državni tožilec), za katerega se zahteva izločitev iz razlogov, navedenih v 6. točki 39. člena ZKP, pa o njej še ni bilo odločeno, opraviti vsa tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Vendar pa nevarnost, da bi prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, to bi nastopilo dne 28.10. 1996, da bi sodišču narekovala opraviti glavno obravnavo kljub zahtevani izločitvi navzočega državnega tožilca. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bila glavna obravnava v zadevi razpisana dne 20.4.1994, naslednja pa 12.3.1996 in da tedaj tudi sodišče skoraj dve leti v postopku ni ukrenilo ničesar. Čeprav je sodišče opravilo glavno obravnavo in izreklo sodbo, še preden je vodja višjega državnega tožilstva odločil o zahtevi za izločitev vodje okrožnega državnega tožilstva, ta pa nato o zahtevi za izločitev državnih tožilcev pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju, kršitev 2. odstavka 44. v zvezi s 43. členom ZKP ni take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Zahteva za izločitev je bila pozneje v celoti zavrnjena, sicer pa vložnik zahteve niti ne pove, kako bi ta kršitev lahko sploh vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Pritrditi je treba zagovorniku obs. M.G., da je sodišče v pravnomočni sodbi glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti in na ta način zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Vložnik zahteve sicer nima prav, ko zatrjuje, da sodišče ne bi smelo upoštevati spremembe obtožnega akta, ko je državni tožilec, ki je sprva zoper obsojenca vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zlorabe ali pravic odgovorne osebe po 1. odstavku 133. člena KZ-77, na podlagi 1. odstavka 344. člena ZKP obsojenca obtožil kaznivega dejanja temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ. Šlo je namreč za isti življenjski primer, konkretni dejanski stan je ostal praktično enak, le da je državni tožilec v spremembi obsojencu očital tudi kršitev dopolnilnih določb iz ZDR; in kar je pomembno, obtožni akt je spremenil v obsojenčevo korist, tako da mu je očital storitev milejšega kaznivega dejanja.

Pravilno pa je stališče obsojenčevega zagovornika, da bi sodišče moralo kaznivo dejanje pravno opredeliti po 86. členu KZ-77 ne pa po 205. členu KZ, kot je to storilo. Po 2. odstavku 3. člena KZ se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Zakonsko besedilo iz 86. člena KZ-77 in 205. člena KZ se je razlikovalo le v tem, da je bilo v prejšnji določbi predpisano, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti tudi z zavestnim ravnanjem v nasprotju s samoupravnimi splošnimi akti. Kateri kazenski zakon je milejši, je potrebno celovito ocenjevati, vendar pa ne na ravni abstraktne norme, temveč v odnosu na konkretno kaznivo dejanje. Obs. M.G. je storil kaznivo dejanje z ravnanjem v nasprotju z navedenima določbama ZDR, kar je sankcionirano tudi v sedaj veljavnem predpisu, ne pa s kršitvijo samoupravnih splošnih aktov. Glede na konkretno kaznivo dejanje, sedaj veljavni kazenski zakon ni milejši od tistega, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je položaj obsojenca v obeh primerih popolnoma enak. Zato tudi ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 205. členu KZ, temveč ga je treba kvalificirati po 86. členu KZ-77. Vrhovno sodišče je zato zahtevi obsojenčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 86. členu KZ-77 in mu po 52. členu KZJ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je upoštevajoč okoliščine, ugotovljene v izpodbijani pravnomočni sodbi, določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let, ki je tekla od pravnomočnosti sodbe, torej od 24.9.1996, ne stori novega kaznivega dejanja.

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornika obs. M.G. za varstvo zakonitosti deloma ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP napadeno pravnomočno sodbo v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja in kazenski sankciji spremenilo v obsegu, razvidnem iz izreka, v ostalem pa zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.