Jedro

Glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik pravne osebe, je treba slediti predvsem podatkom iz Poslovnega registra Slovenije pri AJPES.

Drži sicer, da je bila na dan izdaje sklepa o začasni odredbi, to je 18. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Vendar pa to ne more biti odločilno. Bistveno je, da je bila za vložitev predloga za začasno odredbo aktivno legitimirana A. A., saj je bila ob njegovi vložitvi, dne 15. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana ona, da je bila prav tako A. A. glede na registrske podatke zakonita zastopnica upnika tudi že pred tem, vse od leta 2020, ter da ima spet status zakonite zastopnice upnika tudi danes, od 19. 6. 2021 dalje. Namen začasne odredbe je bil namreč preprečiti dolžnici zlorabe oziroma izvajanje aktivnosti v svojstvu zakonite zastopnice sindikata, čeprav to po registrskih podatkih od leta 2020 dalje, z izjemo enega samega dne, ni bila. Da je določene aktivnosti kot zakonita zastopnica sindikata na podlagi seje z dne 8. 6. 2021 dejansko izvajala, tudi za dolžnico ni sporno. Navedeno pa pomeni, da bi se povsem izničil zasledovani namen začasne odredbe s prepovedjo dolžnici izvajati aktivnosti kot sekretarka upnika, če bi odločilno težo pripisali okoliščini, da je bila v času od leta 2020 do danes en sam dan, to je 18. 6. 2021, kot zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Glede na to, da je bila pred in po navedenem datumu kot zakonita zastopnica upnika vpisana A. A., vpisani podatki pa so v predmetnem postopku zavarovanja merodajni, se tako višje sodišče strinja, da je pogoj verjetnega obstoja terjatve upnika do dolžnika izpolnjen. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno, s tem v zvezi podane obširne pritožbene navedbe o domnevni nezakonitosti sej in na njih sprejetih sklepov, ki so bili podlaga za vpis A. A. kot zakonite zastopnice upnika, pa, kot rečeno, na odločitev ne morejo vplivati.

Upnikove navedbe so v zadostni meri konkretizirane, saj je upnik natančno in določno pojasnil, zakaj bi mu nadaljnja aktivnost dolžnice povzročila nenadomestljivo škodo v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, oziroma večjo škodo v primeru neizdaje začasne odredbe, kot bi dolžnici nastala z izdajo le-te (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se dolžnica v ugovoru glede tega niti ni mogla opredeliti. Drži sicer, da k predlogu za začasno odredbo priloženi dokazi niso v neposredni zvezi z zatrjevano nevarnostjo nastanka škode, vendar pa je že samo zase logično, da bi nezakonite aktivnosti dolžnice lahko povzročile takšne posledice, kot jih je v predlogu za začasno odredbo zatrjeval upnik. Povedano še drugače, že izkustveno je mogoče sklepati, da bi v primeru, če bi dolžnica izvajala aktivnosti v imenu upnika kot njegova sekretarka, čeprav to dejansko ni, upniku lahko prizadejalo takšno konkretno škodo, kot jo je zatrjeval v predlogu za začasno odredbo. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tudi v zvezi s pogojema po drugi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice z dne 30. 6. 2021 zavrnilo (I. točka izreka) in dolžnici naložilo, da mora upniku povrniti 224,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Dolžnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, posebej še absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Navaja, da morata biti za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve kumulativno izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kljub temu, da je dolžnica v ugovoru izrecno poudarila, da se do domnevnega nastanka težko nadomestljive škode in drugih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ ne more niti opredeliti, če jih nasprotna stranka, v tem postopku upnik, ne dokaže, pojasni oziroma se do njih kako drugače ne opredeli, se sodišče v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa niti ne potrudi obrazložiti, na kakšni podlagi in s katerimi dokazi naj bi upnik navedeni pogoj izkazal. Sodišče v izpodbijanem sklepu glede izrecnega pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ, ki bi moral biti podan za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, navede le, „da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.“ V izpodbijanem sklepu, na katerega se naslanja sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi, je kot ključno dejstvo pri presoji upnikovih trditev o obstoju drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevano s strani upnika opisano ravnanje dolžnice, zaradi katerega naj bi prišlo do sklica skupščine z dne 22. 6. 2021. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da dolžnica na podlagi ugotovljenega in predhodno obrazloženega ne bi smela sklicati, organizirati in izvesti skupščine upnika, ki naj bi potekala dne 22. 6. 2021. Kljub temu, da je dolžnica izrecno pojasnila, da nima pooblastila za sklic skupščine in da je ona ni sklicala, saj jo je sklical glavni odbor upnika, upnik pa tega nikoli ni niti prerekal oziroma dokazoval nasprotnega, je sodišče povsem zmotno ugotovilo, da je navedeno skupščino sklicala dolžnica. Iz tega razloga po mnenju sodišča prve stopnje izhaja, da je terjatev upnika verjetno izkazana. Dalje dolžnica opozarja, da mora sodišče skladno s sodno prakso pred odločanjem o predlagani začasni odredbi ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke: ali je vložena tožba, zoper kateri akt oziroma dejanje, ter opraviti predhodni preizkus tožbe (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 617/2003). Sodišče je v konkretnem primeru zgolj na podlagi s strani upnika vložene kopije tožbe, z žigom, ki potrjuje, da je bila tožba vložena, štelo, da je pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen. Sodišče pri tem ni preverilo, ali je vložena tožba popolna in pravilna, temveč je že na podlagi navedenega „dokaza“ štelo, da so izpolnjeni pogoji za odločanje o predlagani začasni odredbi. Zgolj dejstvo, da je bila tožba vložena pravočasno, sodišču še ne daje upravičenja, da o predlagani začasni odredbi tudi odloči, ampak je treba zaradi pravne varnosti vseh udeležencev postopka opraviti tudi predhodni preizkus tožbe. Če namreč tožba ni popolna, jo mora sodišče zavreči, posledično mora zavreči tudi predlog za začasno odredbo. V nasprotnem primeru bi prihajalo do situacij, ko bi morala sodišča šteti, da je pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen v vsakem primeru, ko bi nasprotna stranka v postavljenem ji roku sodišču predložila kakršnokoli dokazilo o vloženi tožbi, četudi bi bila ta povsem neutemeljena ali celo nepopolna. Tako bi si predlagatelji začasnih odredb pridobili odločilni moment in si v postopkih zavarovanja, kjer za pozitivno odločitev o zavarovanju zadostuje že zgolj stopnja verjetnosti, pridobili pravice, ki jim sicer v postopkih, v katerih se presoja o sami stvari, ne bi bile priznane. V vmesnem času pa bi ti že lahko negativno vplivali na pravice nasprotne stranke s tem, ko bi izigrali postopek in v spis vložili kopijo tožbe, čeprav nepopolne, kot „dokazilo,“ da bi zadostili zakonskim standardom. Ker naslovno sodišče pred odločanjem o začasni odredbi ni opravilo tudi predhodnega preizkusa tožbe, je kršilo določbe postopka. V nadaljevanju pritožbe dolžnica obširno utemeljuje svoje stališče, da A. A. ni (bila) zakonito izvoljena oziroma ni zakonito opravljala svoje funkcije. Nezakonito je bila po dolžničinem mnenju izvoljena tudi na seji glavnega odbora upnika dne 19. 6. 2021 oziroma ta seja ni bila veljavna. Začasna odredba je izreden ukrep, ki posega v pravice dolžnice in tudi ostalih članov sindikata ter v ustavno pravico do sindikalne svobode in druge. Zato so v ZIZ natančno določeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jih mora zatrjevati in dokazati upnik, sodišče jih ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Upnik ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal terjatve zoper dolžnico. Tudi do danes ni z ničemer izkazal, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, domnevno zaradi sklica skupščine, ki sicer ni nezakonit. Dolžnica ni imela nikdar namena škodovati sindikatu, v primeru nezavrnitve začasne odredbe bosta tako sindikat kot dolžnica omejena pri izvrševanju ustavnih pravic. Poleg tega je veljavno sklicana skupščina dne 22. 6. 2021, ki je ni sklicala dolžnica, že pred samo izdajo sklepa o zavarovanju z dne 18. 6. 2022, kar pomeni, da niso več obstajali ne objektivni ne subjektivni razlogi za njegovo izdajo. Začasna odredba z naložitvijo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR oziroma celo skupaj do zneska v višini 100.000,00 EUR, predstavlja povsem nesorazmeren in močan poseg v finančno samostojnost dolžnice. Do tega se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti z besedo ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj naj bi bila taka kazen v konkretnem postopku ustrezna oziroma primerna. Dolžnica priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku (prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ).1 Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je za izdajo začasne odredbe alternativno predpisan pogoj, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po mnenju dela teorije pride ta pogoj v poštev tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe.2

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v korist upnika izdalo začasno odredbo zoper dolžnico B. B., s prepovedjo kakršnihkoli aktivnosti, ki bi jih izvajala, sklicujoč se na to, da je sekretarka Sidikata X., posebej v zvezi z organizacijo in izvedbo skupščine Sindikata X., ki naj bi potekala dne 22. 6. 2021. Z napadenim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče odločalo o ugovoru dolžnice zoper sklep o začasni odredbi in ga zavrnilo. Ponovno je ugotovilo, da je upnik izkazal za verjetno svojo terjatev do dolžnice, pa tudi pogoj po drugi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s prvim, objektivnim pogojem, to je obstojem terjatve upnika do dolžnice, je pritrdilo upniku, da je sedanja sekretarka upnika A. A., da se dolžnica nezakonito predstavlja kot sekretarka sindikata X. ter izvaja aktivnosti v zvezi s tem, ni pa sledilo ugovornim navedbam dolžnice, da je bila A. A. izvoljena na položaj nezakonito ter da opravlja svojo funkcijo v nasprotju s Statutom Sindikata X. 8. Višje sodišče je že v svojem sklepu IV Ip 1589/2021 z dne 8. 12. 2021, izdanem v obravnavani zadevi, zavzelo stališče, da je treba glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik pravne osebe, slediti predvsem podatkom iz Poslovnega registra Slovenije pri AJPES. V konkretnem primeru sta se na položaju sekretarke upnika v obdobju od leta 2020 dalje od izmenjevali dolžnica in A. A. Dolžnica je namreč 31. 8. 2020 odstopila s položaja sekretarke in je nato ta položaj zasedla A. A., ki je bila na njem tudi še v času vložitve predloga za začasno odredbo, to je dne 15. 6. 2021. Kot je bilo ugotovljeno že v sklepu IV Ip 1589/2021, je AJPES na podlagi seje z dne 8. 6. 2021 dne 18. 6. 2021 izdal obvestilo o spremembi zastopnika, to je o vpisu dolžnice B. B. kot zakonite zastopnice upnika, kot zadnja sprememba zastopnika pa je naveden datum 19. 6. 2021. Z učinkom od tega dne je kot zakonita zastopnica upnika ponovno vpisana A. A. 9. Glede na podatke registra AJPES, ki so za vprašanje, kdo je (bil) zakoniti zastopnik upnika, odločilni, je bila torej ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe kot zakonita zastopnica vpisana A. A. Kljub temu se je dolžnica podpisala na vabilo na skupščino, sklicano za dne 22. 6. 2021, in ga opremila z upnikovim žigom. To je storila na podlagi seje dne 8. 6. 2021. Poleg tega je dolžnica kot sekretarka upnika podpisala dopis določenim članom (med drugim A. A.) z zahtevo za predajo ključev, žigov in dokumentacije, ter tudi to pisanje opremila z žigom upnika. Dolžnica sicer trdi, da je bila na seji dne 8. 6. 2021 zakonito izvoljena za sekretarko upnika in da niti ni ona sklicala seje, temveč so to storili člani glavnega odbora upnika. Vendar višje sodišče kot odločilno ponovno navaja, da je bila dne 8. 6. 2021 kot zakonita zastopnica upnika v AJPES še vedno vpisana A. A., zato bi lahko le ona podpisala vabilo, izdajala dopise v imenu sindikata in uporabljala upnikov žig. Tudi če dolžnica ni sama sklicala skupščine, kot trdi, to ne more biti odločilno, saj ne bi smela niti podpisati dopisa in vabila niti uporabljati žiga upnika, glede na to, da je bila tedaj kot zakonita zastopnica upnika še vedno vpisana A. A. Med strankama je ves čas postopka sporno, ali je dolžnica imela podlago za to oziroma za izvajanje aktivnosti v imenu sindikata. Prav z argumentom, da dolžnica nezakonito izvaja aktivnosti kot njegova sekretarka, je upnik v predlogu za zavarovanje tudi utemeljil prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je obstoj terjatve do dolžnice. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je upnik ta pogoj izkazal z zahtevano stopnjo verjetnosti. Kot je že zgoraj navedeno, je bila od leta 2020 (to je po dolžničinem odstopu dne 31. 8. 2020) pa vse do 18. 6. 2021, ko je bil izdan sklep o začasni odredbi, v registru AJPES kot zakonita zastopnica upnika vpisana A. A., le-ta pa je bila ponovno vpisana tudi že prvi naslednji dan, to je 19. 6. 2022 (na podlagi seje z dne 19. 6. 2021), in je po registrskih podatkih upnikova zakonita zastopnica še danes. Namen predloga za začasno odredbo, vloženega 15. 6. 2021, je bil preprečiti dolžnici izvajanje aktivnosti kot zakonita zastopnica sindikata, ki to po podatkih AJPES ni bila že od leta 2020. Ob stališču, da so registrski podatki odločilni, upoštevaje okoliščino, da dolžnica ni bila vpisana v AJPES kot zakonita zastopnica upnika vse do 18. 6. 2021, in je bila že naslednji dan spet vpisana A. A., ter ob nespornem dejstvu, da je dolžnica pred 18. 6. 2021 (po seji dne 8. 6. 2021) podpisala dopis ter vabilo na skupščino, sklicano za dne 22. 6. 2021, ter pri tem uporabila tudi upnikov žig, se višje sodišče strinja, da je upnik obstoj terjatve do dolžnice izkazal s stopnjo verjetnosti. Ali so bile seje oziroma na njih sprejeti sklepi, ki so bili podlaga za vpis A. A. v AJPES, zakoniti ali ne, pa ne more biti predmet presoje v predmetnem postopku zavarovanja, kot zmotno meni dolžnica. Vse pritožbene navedbe, s katerimi dolžnica argumentira svoje stališče, da A. A. na seji dne 19. 6. 2021 ni bila zakonito imenovana na položaj zakonite zastopnice upnika, zato za odločitev o pritožbi niso pomembne in se višje sodišče do njih niti ne opredeljuje.

10. Drži sicer, da je bila na dan izdaje sklepa o začasni odredbi, to je 18. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Vendar pa to ne more biti odločilno. Bistveno je, da je bila za vložitev predloga za začasno odredbo aktivno legitimirana A. A., saj je bila ob njegovi vložitvi, dne 15. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana ona, da je bila prav tako A. A. glede na registrske podatke zakonita zastopnica upnika tudi že pred tem, vse od leta 2020, ter da ima spet status zakonite zastopnice upnika tudi danes, od 19. 6. 2021 dalje. Kot rečeno, je bil namen začasne odredbe preprečiti dolžnici zlorabe oziroma izvajanje aktivnosti v svojstvu zakonite zastopnice sindikata, čeprav to po registrskih podatkih od leta 2020 dalje, z izjemo enega samega dne, ni bila. Da je določene aktivnosti kot zakonita zastopnica sindikata na podlagi seje z dne 8. 6. 2021 dejansko izvajala, tudi za dolžnico ni sporno.3 Navedeno pa pomeni, da bi se povsem izničil zasledovani namen začasne odredbe s prepovedjo dolžnici izvajati aktivnosti kot sekretarka upnika, če bi odločilno težo pripisali okoliščini, da je bila v času od leta 2020 do danes en sam dan, to je 18. 6. 2021, kot zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Glede na to, da je bila pred in po navedenem datumu kot zakonita zastopnica upnika vpisana A. A., vpisani podatki pa so v predmetnem postopku zavarovanja merodajni, se tako višje sodišče strinja, da je pogoj verjetnega obstoja terjatve upnika do dolžnika izpolnjen. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno, s tem v zvezi podane obširne pritožbene navedbe o domnevni nezakonitosti sej in na njih sprejetih sklepov, ki so bili podlaga za vpis A. A. kot zakonite zastopnice upnika, pa, kot rečeno, na odločitev ne morejo vplivati.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je na nevarnost nastanka težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, oziroma na pogoj po tretji alineji iste določbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je upnik med drugim navedel, da mu nezakonite aktivnosti dolžnice prizadevajo izjemno moralno škodo, ustvarja se popolna zmeda glede tega, kdo v resnici vodi sindikat ter katere odločitve so dejansko odločitve legitimnih organov, katere pa plod laži in zavajanj dolžnice. Taka zmeda pa upnika izjemno slabi pri njegovem temeljnem poslanstvu, ki ga ima kot sindikalna organizacija. Sposobnost opravljanja te funkcije bo bistveno okrnjena, če niti člani ne vedo, kdo je pravzaprav sindikat in kdo ga zastopa, povsem brez moči pa je tak sindikat tudi v odnosu do delodajalcev, saj slednji niti ne vedo, s kom v resnici komunicirati in se pogajati glede pravic in ekonomskega ter socialnega položaja delavcev. Nezakonite odločitve nezakonito sklicane in izvršene skupščine bi predstavljale ne le popolno zmedo, ampak dobesedno uničenje upnika kot sindikalne organizacije, saj bi pri svojem članstvu trajno izgubil popolno zaupanje, ki ga ne bi bilo več mogoče povrniti. Upniku je že s samim nezakonitim sklicem skupščine nastala nenadomestljiva škoda, škoda, ki mu z izvedbo skupščine grozi, pa je neprecenljiva. Vsekakor pa je škoda zagotovo večja, kot jo trpi ali bi jo lahko utrpela dolžnica z izdajo predlagane začasne odredbe.

12. Povzete navedbe so tudi po presoji višjega sodišča v zadostni meri konkretizirane, saj je upnik natančno in določno pojasnil, zakaj bi mu nadaljnja aktivnost dolžnice povzročila nenadomestljivo škodo v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ,4 oziroma večjo škodo v primeru neizdaje začasne odredbe, kot bi dolžnici nastala z izdajo le-te (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se dolžnica v ugovoru glede tega niti ni mogla opredeliti. Drži sicer, da k predlogu za začasno odredbo priloženi dokazi niso v neposredni zvezi z zatrjevano nevarnostjo nastanka škode, vendar pa je že samo zase logično, da bi nezakonite aktivnosti dolžnice lahko povzročile takšne posledice, kot jih je v predlogu za začasno odredbo zatrjeval upnik. Povedano še drugače, že izkustveno je mogoče sklepati, da bi v primeru, če bi dolžnica izvajala aktivnosti v imenu upnika kot njegova sekretarka, čeprav to dejansko ni, upniku lahko prizadejalo takšno konkretno škodo, kot jo je zatrjeval v predlogu za začasno odredbo. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tudi v zvezi s pogojema po drugi oziroma tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V tem delu je obrazložitev izpodbijanega sklepa sicer res nekoliko skopa, vendarle pa ne do te mere, da sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot očita pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da je bil ugovor v tem delu pavšalen in se sklicevalo na svoje ugotovitve v sklepu o začasni odredbi, pri čemer, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ne drži pritožbena navedba, da se dolžnica zaradi preveč pavšalnih navedb upnika glede pogojev iz druge oziroma tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v ugovoru ni mogla bolj določno opredeliti. Očitana absolutno bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ ni podana, prav tako niso podane kršitve pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ker je upnik verjetno izkazal oba predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se z njo posega v ustavno pravico do sindikalne svobode dolžnice in ostalih članov sindikata.

13. Višje sodišče tudi ne soglaša s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je tožba, ki jo je upnik vložil zaradi opravičbe predhodne odredbe, popolna in pravilna. Iz drugega odstavka 277. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZIZ namreč povsem jasno izhaja, da mora sodišče ugotoviti le, ali je upnik dokazal pravočasno vložitev take tožbe, kot mu je bilo naloženo v izdani začasni odredbi, ni pa sodišče v postopku zavarovanja pristojno presojati, ali je vložena tožba popolna in pravilna. To je stvar matičnega postopka, v katerem je bila tožba vložena. Odločba Vrhovnega sodišča RS I Up 617/2003, na katero se sklicuje pritožba, pa se niti ne nanaša na postopek zavarovanja po ZIZ, temveč na začasno odredbo v upravnem sporu po Zakonu o upravnem sporu. Poleg tega iz pritožbe napačno izhaja, da bi moralo sodišče predhodni preizkus tožbe opraviti že pred izdajo začasne odredbe. Če je predlog za začasno odredbo vložen pred začetkom sodnega postopka, kot je bilo v obravnavani zadevi, je namreč razumljivo, da je treba tožbo vložiti v nekem naknadnem roku po izdaji začasne odredbe. Če upnik izdane začasne odredbe pravočasno ne opraviči, za kar zadostuje predložitev dokazila o pravočasni vložitvi ustrezne tožbe,5 pa je to razlog za prenehanje začasne odredbe in ustavitev postopka zavarovanja (prvi odstavek 278. člena ZIZ). Tudi ne drži, da je bil sklep o zavarovanju izdan po 22. 6. 2021, ko je bila sklicana skupščina, saj je bila začasna odredba izdana 18. 6. 2021 in ne 18. 6. 2022, kot izhaja iz pritožbe.

14. V zvezi s samo višino denarne kazni se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res ni opredelilo, je pa glede tega podalo ustrezno pojasnilo že v samem sklepu o začasni odredbi. Dolžnica je v ugovoru višini kazni oporekala povsem pavšalno, zato se sodišče do tega v okviru odločitve o ugovoru ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

15. Po povedanem je odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna, posledično je sodišče dolžnici tudi pravilno naložilo v plačilo upnikove stroške ugovornega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 15. in 239. člena ZIZ). Višje sodišče, ki tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16. Glede na neuspeh s pritožbo dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP, 154. in 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97. O tem tudi Pogorelčnik N., Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2013, letnik 73, št. 1, str. 135 in nasl. 2 Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2017, str. 128. in 129. 3 Dolžnica v ugovoru ni zanikala, da je podpisala dopis in vabilo na skupščino ter uporabila upnikov žig, zanikala pa je, da bi sama tudi sklicala skupščino za dne 22. 6. 2021. 4 Po tej določbi sicer za izdajo začasne odredbe zadostuje že verjetni izkaz nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. 5 Sodišče v postopku zavarovanja ne opravi predhodnega preizkusa tožbe, kot zmotno meni dolžnica.