Jedro

Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen skoraj dve leti, delovno razmerje pa mu je v letu, za katerega vtožuje neizplačani del regresa za letni dopust, prenehalo po 1. juliju, je njegov tožbeni zahtevek utemeljen. V tem letu je namreč pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in posledično tudi do celotnega regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II/2. a) izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom na podlagi delnega umika tožbe glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila v tem delu ustavilo postopek (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 nezakonita in da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki po 15. 7. 2005 do 5. 11. 2005 (II/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna in v delovno knjižico vpiše delovno dobo in obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal, za ves čas od 15. 7. 2005 do 5. 11. 2005, odvede predpisane davke in prispevke, neto znesek, zmanjšan za 80.000,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vendar le dotlej, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. V preostalem je tožbeni zahtevek glede plačila plač, zakonskih zamudnih obresti in izpolnitvenega roka zavrnilo (II/2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna 28.553,33 SIT regresa za letni dopust za leto 2005 bruto, odvede zanj akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2005 dalje do plačila, vendar le dotlej, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (II/3. točka izreka) ter da mu povrne stroške postopka v višini 340.012,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje izpodbijane sodbe do plačila, vendar le dotlej, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (II/4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek v celoti zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da je sodišče prve stopnje neupravičeno sledilo protislovnim navedbam tožnika. Tožnik je zavestno in hote izostal z dela, pred sodiščem pa je zatrjeval, da je tako ravnal, ker ga je tožena stranka nagnala. Svojo izpoved je tekom postopka spreminjal. Prav tako neverodostojno je bilo pričanje A.V., ki o odnosu med tožnikom in toženo stranko ni mogla izpovedati ničesar odločilnega, vsebina razgovorov, ki jih je imela s toženo stranko, pa za odločitev v tej zadevi ni bistvena. Tožnik je 28. 6. 2005 prišel na delo pred začetkom delovnega časa le po svoje stvari, s čimer je pokazal, da pri toženi stranki ne namerava več delati. Njegove izpovedbe glede razlogov za takšno ravnanje so se spreminjale, najprej je zatrjeval, da mu je tožena stranka oziroma M.K. odobrila dopust, nato pa, da je tega dne nameraval delati. Stranki se tedaj tudi nista pogovarjali, dan pred tem pa je tožena stranka tožniku pojasnila, da bo potrebno spremeniti način dela, saj je bilo njuno medsebojno zaupanje porušeno. O poteku dogodkov je ves čas enako izpovedovala, njena izpovedba pa je bila potrjena s pričanjem M.K. ter z izpisom poslanih SMS sporočil. Tožnik po opisanih dogodkih ni bil prizadet in je zdravnika obiskal zgolj za potrebe tega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je, razen glede odločitve o reintegracijskem zahtevku tožnika, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku dne 15. 7. 2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne kršitve pogodbene in druge obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi od 28. 6. 2005 do 15. 7. 2005 neupravičeno izostal z dela. Ob presoji, ali je zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, oziroma ali ga je tožena stranka dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni mogoče očitati, da je v spornem obdobju izostal z dela neupravičeno. Upoštevalo je vse izvedene dokaze, tako izpovedbi pravdnih strank kot izpovedbe prič in listine, ki se nahajajo v spisu. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno in šteje pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, za neutemeljene. Glede na dejstvo, da si izpovedbi tožnika in tožene stranke nasprotujeta, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku in njegovo pričanje ocenilo za (bolj) prepričljivo, saj je podprto s preostalimi izvedenimi dokazi. Tako je na podlagi izpovedbe tožnika in priče M.K. ugotovilo, da se je tožnik 28. 6. 2005 zjutraj zglasil na delovnem mestu, ne le, da bi vzel svoje stvari, ampak z namenom, da bi delo opravljal. Dan pred tem, to je 27. 6. 2005, sta se s toženo stranko dogovarjala o načinu opravljanja dela v prihodnje, pri čemer je tožnik odklonil podpis listine z naslovom odpoved delovnega razmerja (priloga A4), po kateri bi mu delovno razmerje na njegovo željo prenehalo 13. 7. 2005. Dejstvo, da se je tožena stranka že tedaj odločila, da bo v razmerju do tožnika na takšen ali drugačen način dosegla prenehanje delovnega razmerja, potrjuje tudi poziv tožnika za odpravo kršitev z dne 4. 7. 2005 (priloga A), v katerem poziva toženo stranko, naj mu delo odredi.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pogovor s toženo stranko dne 27. 6. 2005 razumel tako, da ga je tožena stranka „nagnala“ oziroma odpustila. Ne nazadnje to izhaja iz pričanja A.V., ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ki je izpovedala, da ji je tožnik dne 27. 6. 2005 očital krivdo za to, da je izgubil službo. Kljub temu, da je že 27. 6. 2005 menil, da ga je tožena stranka – ne da bi mu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi – odpustila, se je naslednjega dne, torej 28. 6. 2005 zglasil na delovnem mestu. Ker mu tudi tedaj tožena stranka dela ni odredila, je vzel svoje stvari, česar pa ni mogoče interpretirati tako, kot meni tožena stranka v pritožbi. Samo na podlagi tega dejstva namreč ni mogoče sklepati, da se je tožnik samovoljno odločil, da na delo ne bo več prihajal, prav tako pa ni bil dolžan storiti več, kot je storil, to je, da je kljub temu, da ga je tožena stranka 27. 6. 2005 odslovila z dela, 28. 6. 2005 vseeno prišel na delo. Nobenega dvoma tudi ni, da tedaj ni koristil letnega dopusta, sicer pa je dejstvo, da mu ta ni bil odobren, razvidno iz plana koriščenja letnega dopusta za leto 2005 (priloga A5).

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2005. Kljub temu, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2003 veljala le do 5. 11. 2005, je bil za to leto upravičen do celotnega zneska regresa za letni dopust. Ta pravica je po 1. odstavku 131. člena ZDR vezana na pravico do letnega dopusta. Glede na določbo 161. člena ZDR pa pridobi delavec pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen skoraj dve leti, delovno razmerje pa mu je v letu 2005 prenehalo po 1. juliju, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je v tem letu pridobil pravico do celotnega letnega dopusta (ter do celotnega regresa za letni dopust). Delavec ima pravico do sorazmernega dela letnega dopusta (ter do sorazmernega dela regresa za letni dopust) le v primerih, določenih v 1. odstavku 162. člena ZDR, to je, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ne pridobi pravice do celotnega letnega dopusta, če mu delovno razmerje preneha pred potekom roka, po poteku katerega pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje v tekočem letu preneha pred 1. julijem.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da sta tožnikova zahtevka za plačilo neizplačanega dela regresa za letni dopust in za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 utemeljena. Neutemeljena pa je odločitev v izpodbijanem delu sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo. Njegova pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2003 (priloga A1) je bila sklenjena za določen čas in bi mu delovno razmerje, če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prenehalo s 5. 11. 2005. Le do tega dne je tako upravičen do pravic iz delovnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Ker pa je bila ta sodba izdana dne 2. 11. 2006, torej po tem, ko bi tožniku delovno razmerje prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, bi moralo upoštevati tudi, da obveznost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo, ni več obstajala.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožnikov reintegracijski zahtevek zavrnilo. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu.

V tej zadevi je tožnik poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 uveljavljal zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2005, glede odločitve o tem zahtevku pa revizija ni dovoljena na podlagi zakona, saj ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tako skladno z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) odločalo o tem, ali dopustiti revizijo. V skladu s citiranim členom ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.