Jedro

Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.

Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II., III. in IV. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2010 in št. ... z dne 29. 3. 2011 (I. tč. izreka). Tožnico je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, pri katerem bo delež sedečega dela znašal najmanj 2 uri delovnega časa in pri katerem bo ročno premeščala bremena do največ 5 kg s hojo na krajše razdalje, v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 29. 11. 2010 (II. tč. izreka). Tožnici je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, toženi stranki pa je naložilo, da v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine (III. tč. izreka). Odločilo je še, da je delodajalec dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela na drugem delu in do dela s krajšim delovnim časom od polnega (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v II., III. in IV. tč. izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče se je namreč oprlo na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 12. 2012, vendar pa je navedeno mnenje napačno povzelo. Sodišče je navedlo, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica sposobna za opravljanje drugega dela od 29. 11. 2010, vendar le v polovičnem delovnem času in z omejitvami stoječega dela, hoje in rokovanja s težjimi bremeni. Iz mnenja ni razvidno, da bi invalidska komisija II. stopnje podala mnenje o potrebi po časovni razbremenitvi, kot je to napačno navedlo sodišče prve stopnje. O odločilnih dejstvih torej obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo vsebino te listine. Posledično je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka meni, da bi morala biti tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo s polnim delovnim časom in pravica do nadomestila za invalidnost. Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetnem socialnem sporu se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2011, s katero je slednja odločila, da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka je tako odločila na podlagi mnenja invalidske komisije, ki je zapisala, da tožnica ni več zmožna za delo kuharja, s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabšuje njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnica je menila, da dela ne more opravljati 8 ur, z reorganizacijo dela v kuhinji pa bi lahko opravljala lažje delo s polovičnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo, prebralo in dokazno ocenilo dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, zaslišalo tožnico, invalidsko komisijo II. stopnje pa je zaprosilo za dopolnilno mnenje, ter ji naložilo da navede, katera dela bi tožnica še lahko opravljala v svojem poklicu. Invalidska komisija je pripravila dopolnilno mnenje, v katerem je ugotovila, da je tožničina delazmožnost za poklic „natakar- kuhar“, za katerega je usposobljena ter za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena v času obravnave IK I. stopnje, to je „kuhar“, zmanjšana za več kot 50 %. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnico pravilno razporedilo v II. kategorijo invalidnosti (60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprememb.).

V nasprotju z zapisom sodišča prve stopnje v 7. tč. obrazložitve, iz dopolnilnega mnenja ne izhaja, da je tožnica drugo ustrezno delo z omejitvami zmožna opravljati le v polovičnem delovnem času. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi oceno o tem, da je tožnica sposobna drugo ustrezno delo opravljati le v polovičnem delovnem času, utemeljilo z izvedbo kakšnega drugega dokaza, temveč je svojo oceno o tožničini delazmožnosti utemeljilo zgolj z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje, iz katerega pa ne izhajajo zaključki, kot so razvidni iz izpodbijane sodbe. Ker je sodišče v nasprotju z ugotovitvami dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje odločilo, da je tožnica drugo delo sposobna opravljati le v polovičnem delovnem času, je preuranjeno odločilo, da je tožnica upravičena do delne invalidske pokojnine (93. čl. ZPIZ-1). V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (67. čl. ZPIZ.1). Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa (93. čl. ZPIZ-1). Navedeno določbo je potrebno razlagati tako, da pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.

Kot izhaja iz listin v spisu, je tožnica že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1, ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo, tako da je pri njej podana preostala delovna zmožnost v skladu z 61. členom ZPIZ-1. V kakšnem obsegu je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost pa sodišče ni popolno ugotovilo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče razčistilo dejansko stanje tako, da bo pozvalo invalidsko komisijo II. stopnje k opredelitvi do tega, katero drugo ustrezno delo z omejitvami je tožnica še zmožna opravljati brez poklicne rehabilitacije ter ali je tožnica drugo ustrezno delo z omejitvami zmožna opravljati v polnem ali zgolj v polovičnem delovnem času. Po potrebi bo izvedlo še druge dokaze, da bo dejansko stanje v celoti razčiščeno, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo.