Jedro

Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastali prepovedani posledici. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka, ki je privedel do prepovedane posledice. Zato pritožnica, ki upošteva le naravno vzročnost, s pritožbeno trditvijo, da do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil po svojem pasu, ne more biti uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče 10 mesecev zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist, in mu za 6 mesecev prepove vožnjo motornega vozila v cestnem prometu.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Državna tožilka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo o neobstoju vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in potek dogajanja kritične noči. Ugotovilo je, da je obtoženec med vožnjo „sekal“ ovinek in pri tem trčil v oškodovanca, ki je hodil po cestišču v smeri obtoženčeve vožnje. Do prometne nesreče je prišlo na cesti, ki poteka v levi pregledni ovinek, pri čemer sta smerni vozišči ločeni s prekinjeno črto. V času prometne nesreče je bila noč, vozišče je bilo suho, vreme je bilo jasno, vidljivost dobra. Kraj prometne nesreče je bil neosvetljen, v bližini ni bilo prehoda za pešce, promet je bil redek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da v bližini kraja prometne nesreče razen bencinskega servisa ni bilo drugih hiš oziroma naselja. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje pritožnica in zatrjuje, da so v neposredni bližini kraja prometne nesreče hiše in naselje. Podatki spisa ne podpirajo njenih trditev. Iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja s 3. 5. 2019 (list. št. 22) in fotografij, ki jih je v svoje izvedensko mnenje vključil sodni izvedenec B. B. (list. št. 63), je namreč razvidno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej, da je do prometne nesreče prišlo izven naselja in da se v neposredni bližini nahaja zgolj dovoz do ene hiše in bencinski servis.

6. Pri presoji o (ne)obstoju vzročne zveze je treba izhajati iz obtoženčevega ravnanja in ugotoviti, ali je to ravnanje vzrok nastali prepovedani posledici. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso je prepovedano posledico moč pripisati storilčevemu ravnanju, če je bila objektivno predvidljiva in če so obstajale objektivne možnosti, da njen nastanek prepreči. Vprašanje o vzročni zvezi torej ne pomeni le ugotavljanja naravne vzročnosti, temveč gre za pravno vrednotenje historičnega dogodka,1 ki je privedel do prepovedane posledice. Zato pritožnica, ki upošteva le naravno vzročnost, s pritožbeno trditvijo, da do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi obtoženec vozil po svojem pasu, ne more biti uspešna. Pri presoji objektivne predvidljivosti dogodka je namreč treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera.

7. V obravnavanem primeru, ob upoštevanju namena določbe 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), odločilna dejstva predstavljajo konfiguracija ceste in obnašanje oškodovanca skupaj z drugimi okoliščinami, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 27 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženčeva zagovornica je pravilno izpostavila, da namen določbe 37. člena ZPrCP ni v tem, da se voznik vozila izogne pešcem, temveč nasproti vozečim vozilom. Vozišče, na katerem je prišlo do prometne nesreče, je vsebovalo dva pasova, ki sta bila ločena s prekinjeno črto, kar pomeni, da ni veljala absolutna prepoved vožnje po nasprotnem pasu. Obnašanje oškodovanca, ki je hodil po cesti en meter od sredinske črte, v smeri obtoženčeve vožnje, tako pa je ravnal ponoči, pri čemer ni imel odsevnih teles in je bil oblečen v kamuflažna oblačila, ter na območju, ki ni vsebovalo indicev o možnosti nahajanja pešcev na vozišču, pomeni nerazumno obnašanje udeleženca v prometu. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da obtoženec ni mogel pričakovati oškodovanca na vozišču, en meter od sredinske črte. Nasprotno pritožničino zatrjevanje, ki ga utemeljuje s tem, da obtoženec kraj prometne nesreče pozna in bi zato tam moral pričakovati oškodovanca, pa je neprepričljivo. Zgolj dejstvo, da obtoženec določen kraj pozna, ne pomeni, da je dolžan tam pričakovati nerazumno ravnanje drugega udeleženca v prometu. Tako stališče potrjuje tudi izpovedba C. C., ki se, enako kot obtoženec, običajno vozi po tej poti, a jo je prisotnost oškodovanca na cestišču kljub temu presenetila in močno prestrašila.

8. Ob upoštevanju navedenih okoliščin se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obravnavani dogodek objektivno ni bil predvidljiv, in zato ni podana vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem ter nastalo prepovedano posledico. S tem je izključen prvi element splošnega pojma kaznivega dejanja in torej odpade nadaljnja presoja o protipravnosti in krivdi ter je utemeljen izrek oprostilne sodbe.

9. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnica, niso podani, in tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije I Ips 15930/2010 s 16. 6. 2013.