Jedro

V skladu z načelom kontradiktornosti mora sodišče tudi v nepravdnem postopku opraviti narok, na katerem lahko udeleženci v celoti in dokončno izkoristijo pravico do izjave, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Gre za izraz in vsebino ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Glavna obravnava (po stališču pritožbenega sodišča pa je v nepravdnem postopku temu namenjen narok, katerega izvedbo zahteva 8. člen ZNP-1) ni le sredstvo za izvedbo dokazov, temveč je njen namen tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti prvostopenjsko sodišče, kar je bistveno povezano s samo naravo sodnega odločanja.

Glede na dejstvo, da je predlagatelj med drugim zatrjeval tudi dejstva, ki bi lahko pomenila zlorabo pravic, bi sodišče prve stopnje, tudi če je menilo, da je zahtevek v danem trenutku (še) nesklepčen, moralo izvesti narok za obravnavo predloga in s tem udeležencem v postopku dati možnost izjaviti se o vseh zatrjevanih dejstvih ter s tem dati tudi možnost odprave nesklepčnosti, če je presodilo, da gre za predlog, ki ni sklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za sodni preizkus denarne odpravnine z dne 21. 11. 2019, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da denarna odpravnina v višini 32,98 EUR za eno delnico družbe M., d. d., K., matična številka: ..., davčna številka: ..., ni primerna.

II. Določi se primerna denarna odpravnina za eno delnico družbe M., d. d., K., matična številka: ..., davčna številka: ..., in sicer najmanj v višini 78,94 EUR na eno delnico družbe M., d. d. III. Nasprotnim udeležencem se naloži, naj vsem manjšinskim delničarjem prvega nasprotnega udeleženca solidarno izplačajo primerno denarno odpravnino v višini najmanj 78,94 EUR za eno delnico družbe M., d. d., K., matična številka: ..., davčna številka. ...“ (I. točka izreka), ter odločilo, da je predlagatelj dolžan v roku 15 dni od prejema tega sklepa nasprotnim udeležencem plačati njihove stroške postopka v višini 3.359,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do dne plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku predlagatelja ali podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov predmetnega pritožbenega postopka.

3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili. Pritožbi kot neutemeljeni nasprotujejo in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo zavrne. Zahtevajo povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med udeleženci tega nepravdnega postopka so nesporna sledeča pravno relevantna dejstva: - predlagatelj je bil delničar družbe M. d. d., K. (prvi nasprotni udeleženec), in sicer imetnik 45 delnic te družbe in kot tak manjšinski delničar; - dne 15. 10. 2019 je potekala skupščina prvega nasprotnega udeleženca, na kateri je bil izglasovan prenos delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, ki je za vsako delnico ponudil 32,98 EUR denarnega nadomestila; - pred izvedbo omenjene skupščine, sta drugi in tretji nasprotni udeleženec uspešno izvedla prevzemno ponudbo ciljne družbe M. d. d., K., in sicer sta imela kot delničarja skupaj še z dvema delničarjema (A. A. in B. B.) julija 2019 (ko je bila dana ponudba za prevzem) v lasti 36.034 delnic od skupnih 45.906 delnic ciljne družbe, na podlagi odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) št. ... z dne 10. 7. 2019 pa sta dobila dovoljenje za prevzemno ponudbo še preostalih 9.872 delnic ciljne družbe (B4); - v okviru prevzemne ponudbe sta prevzemnika ponudila za plačilo vsake delnice ciljne družbe ceno v višini 32,98 EUR; - prevzemna ponudba je trajala od 19. 7. 2019 do 19. 8. 2019, ATVP pa je uspešnost prevzemne ponudbe ugotovila z odločbo z dne 22. 8. 2019; - na podlagi izvedenega prevzema je glavni delničar postal skupaj imetnik 43.245 delnic ciljne družbe, kar je 94,2% v osnovnem kapitalu ciljne družbe oziroma 94,5% vseh glasovalnih delnic ciljne družbe, ter - skupščina z dne 15. 10. 2019 je potekala manj kot tri mesece po objavi obvestila o izidu prevzemne ponudbe, torej v poprevzemnem obdobju.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu pritožnika (predlagatelja) za sodni preizkus denarne odpravnine, ki ga je predlagatelj podal kot manjšinski delničar v skladu z določbo drugega odstavka 388. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ne da bi v postopku izvedlo narok. Pritožnik sodišču prve stopnje primarno očita procesne kršitve, ker naj bi s tem, ko ni odločilo po opravljeni obravnavi, kršilo določbe postopka, s tem pa naj bi bila podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz 8. člena ZNP-1 namreč izhaja, da odločiti sodišče v nepravdnem postopku po obravnavi na naroku, razen če zakon ne določa drugače. Ker v tem primeru zakon ne določa drugače, bi po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje moralo nedvomno opraviti narok, na njem pa bi moralo zaslišati predlagane priče. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, svoje odločitve pa po mnenju pritožbe tudi ni obrazložilo, zato je izpodbijani sklep nezakonit že iz teh razlogov.

7. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti sklepa v zvezi s tem zakaj sodišče prve stopnje naroka ni izvedlo ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da naroka ni izvedlo zato, ker je presodilo, da je predlog nesklepčen in oprava naroka iz tega razloga ni potrebna. Po presoji sodišča prve stopnje iz zatrjevanih dejstev predlagatelja ne izhaja pravna posledica, ki jo predlagatelj zasleduje, zato je zahtevek nesklepčen, svojo presojo o tem pa je podrobno pojasnilo v točkah 5. do 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji višjega sodišča zato ni podana.

8. Utemeljeno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka. O predlogu za sodni preizkus denarnega nadomestila odloča sodišče v nepravdnem postopku (petnajsta alineja 50. člena ZGD-1), za kar se uporabi zakon, ki ureja nepravdni postopek (prvi odstavek 52. člena ZGD-1). Iz sedaj veljavnega prvega odstavka 8. člena ZNP-11 izhaja, da sodišče odloči po obravnavani na naroku, če zakon ne določa drugače, za razliko od prej veljavnega prvega odstavka 7. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki je določal, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno.

9. Pravila glede izvedbe naroka ureja ZNP-1 v splošnih določbah, ki veljajo za vse posebne postopke, razen če zakon v posebnih določbah določa drugače. V skladu z načelom kontradiktornosti mora namreč sodišče tudi v nepravdnem postopku opraviti narok, na katerem lahko udeleženci v celoti in dokončno izkoristijo pravico do izjave, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Gre za izraz in vsebino ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, glavna obravnava (po stališču pritožbenega sodišča pa je v nepravdnem postopku temu namenjen narok, katerega izvedbo zahteva 8. člen ZNP-1) ni le sredstvo za izvedbo dokazov, temveč je njen namen tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti prvostopenjsko sodišče, kar je bistveno povezano s samo naravo sodnega odločanja.2 Izvedba ustne in javne obravnave oziroma naroka je izraz pravice do izjave. Izjema glede izvedbe naroka v nepravdnem postopku je tako predvidena v okviru drugega odstavka 5. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da na podlagi testa sorazmernosti in tehtanja ustavno zavarovanih pravic presodi, kateri ustavni pravici udeležencev bo dalo prednost.3 V prvem odstavku 5. člena ZNP-1 je namreč opredeljena pravica udeležencev v nepravnem postopku do izjave torej, da mora dati sodišče udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Izjema pa je določena v drugem odstavku istega člena, saj sme sodišče odločiti, ne da bi udeležencu dalo možnost, da se izjavi, če tako določa zakon ali če presodi, da bi bile s tem ogrožene druge ustavne pravice osebe, katere pravice in pravne interese je sodišče dolžno varovati po uradni dolžnosti. ZNP-1 vsebuje torej drugače kot njegov predhodnik (ZNP) generalno določbo, da mora biti sklep izdan po opravljenem naroku, kar je izraz krepitve načela ustnosti in neposrednosti tudi v nepravdnih postopkih, čemur je sledil zakonodajalec pri sprejemanju novega procesnega zakona s tega področja.4

10. Sodišče prve stopnje bi torej v obravnavanem primeru moralo izvesti narok in na njem dati strankam postopka možnost, da dokončno izkoristijo svojo pravico do izjave.5 Sklicevanje sodišča prve stopnje pri tem na odločbo VSL sklep I Cpg 180/2020 namreč ni utemeljeno, saj so bile okoliščine primera iz navedene sodne odločbe materialnopravno drugačne kot v danem primeru, zato situaciji nista primerljivi. V zadevi I Cpg 180/2020 je šlo namreč za neodpravljivo nesklepčnost, saj je predlagatelj trdil izključno to, da ima pravico do izbire denarnega nadomestila oziroma da ima namesto denarnega nadomestila po prevzemni zakonodaji (drugi odstavek 69. člena Zakona o prevzemih – ZPre-1), pravico do nadomestila skladno z določbami ZGD-1.6 Šlo je torej za izjemo od sicer splošnega pravila o izvedbi naroka, ki jo je sodišče tedaj tudi jasno pojasnilo. V obravnavanem primeru pa o taki izjemi ni mogoče govoriti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Ob uvodoma navedenih nespornih dejstvih konkretnega primera je potrebno položaj predlagatelja sodnega preizkusa denarne odpravnine, do katerega je prišlo v poprevzemnem obdobju, presojati po določbi 68. člena ZPre-1. Iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1 izhaja, da se za izključitev manjšinskih delničarjev ciljne družbe, v kateri je prevzemnik pridobil najmanj 90-odstotni delež vseh delnic te družbe z glasovalno pravico in je tak delež pridobil s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe ali s sprejemom uspešne prostovoljne prevzemne ponudbe, ki so jo sprejeli imetniki vsaj 90 odstotkov delnic ciljne družbe z glasovalno pravico, na katere se je ta ponudba nanašala, uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o izključitvi manjšinskih delničarjev iz družbe, če ni v drugem odstavku tega člena določeno drugače. Iz drugega odstavka istega člena pa nadalje izhaja, da če skupščina ciljne družbe na predlog prevzemnika kot glavnega delničarja v treh mesecih po objavi izida prevzemne ponudbe iz prejšnjega odstavka sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, mora prevzemnik kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi.

12. V obravnavanem primeru gre prav za situacijo, ko je glavni delničar pridobil več kot 90 – odstotni delež ciljne družbe s sprejemom uspešne prevzemne ponudbe, nato pa v treh mesecih od objave izida prevzemne ponudbe preostalim (manjšinskim) delničarjem ponudil nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Tako v prevzemni ponudbi kot v sklepu skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja je bila določena enaka cena na delnico v višini 32,98 EUR.

13. Ali je tako ponujeno denarno odpravnino (sploh) mogoče izpodbijati, se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi III Ips 67/2013 z dne 28. 1. 2014 izreklo le toliko, da lahko izključeni manjšinski delničarji uveljavljajo, da jim ni bilo ponujeno nadomestilo take vrste in v taki višini, kakor je bilo določeno v prevzemni ponudbi. Predlagatelj pa ne uveljavlja slednjega, saj trdi, da je odpravnina sicer po vrsti in višini enaka tisti iz prevzemne ponudbe, izpodbijati pa jo skuša s tem, da se med drugim sklicuje tudi na zlorabo pravic glavnega delničarja v predprevzemnem obdobju (v času 12 mesecev pred objavo prevzemne ponudbe, ko naj bi se oblikovala domneva o pravični ceni; drugi odstavek 17. člena ZPre-1) in tudi v prevzemnem obdobju, saj trdi, da je izkoristil (zlorabil) trg, ki v primeru konkretnih delnic ni bil normalno delujoč, saj je glavni delničar na njem imel monopsoni položaj, s čimer je vplival na ceno delnice, ki tako ni bila oblikovana v skladu s pravilni normalno delujočega trga. Gre torej za vprašanje skladnosti prevzemne ponudbe s predpisi in oblikovanja pravične (tržne) cene v prevzemni ponudbi, ki nato posledično vpliva tudi na denarno odpravnino v smislu določbe drugega odstavka 68. člena ZPre-1 v poprevzemnem obdobju.

14. Nasprotna udeleženca skušata sicer uveljaviti svoje stališče, da domneva, da je odpravnina poštena, če je po vrsti in višini enaka tisti iz prevzemne ponudbe, ni nikoli izpodbojna, tudi če se zatrjujejo in dokažejo prej omenjene zlorabe, vendar je tako stališče po presoji pritožbenega sodišča napačno. Določba 68. člena ZPre-1 temelji na Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21.4.2004 o ponudbah za prevzem (v nadaljevanju Direktiva). Namen Direktive je predvsem zaščita manjšinskih delničarjev v situacijah, kadar pride do prevzema. V 9. točki preambule je zapisano, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zaščito imetnikov vrednostnih papirjev, zlasti tistih z manjšinskim deležem, kadar pride do prevzema kontrole nad njihovimi družbami. Države članice takšno zaščito zagotovijo tako, da obvežejo osebo, ki si je pridobila kontrolo nad družbo, naj vsem imetnikom vrednostnih papirjev te družbe ponudi odkup vseh njihovih vrednostnih papirjev, za pravično ceno skladno s skupno opredelitvijo. Države članice lahko prosto uvedejo nadaljnje instrumente za varovanje interesov imetnikov vrednostnih papirjev. Konkretizacijo te določbe predstavlja 5. člen, ki najprej ureja obvezno prevzemno ponudbo (prvi odstavek). V četrtem odstavku pa je določeno, kaj je pravična cena. Za pravično ceno se šteje najvišja cena, ki jo ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, plača za iste vrednostne papirje v obdobju, ki ga določijo države članice in ki traja od 6 do 12 mesecev pred dano ponudbo iz odstavka 1. V nadaljevanju pa je državam članicam dano pooblastilo za prilagoditev te cene v okoliščinah in v skladu s kriteriji, ki so jasno določeni. V ta namen lahko sestavijo seznam takih okoliščin, na primer da je bila najvišja cena določena s sporazumom med prodajalcem in kupcem, da je bila tržna cena zadevnih vrednostnih papirjev predmet manipulacije, da so na tržne cene na splošno ali na določene tržne cene vplivale izredne razmere, ali za omogočanje rešitve družbe v težavah. Države članice lahko določijo tudi kriterije, ki se uporabljajo v takih primerih, kot so povprečna tržna vrednost v določenem obdobju, likvidacijska vrednost podjetja ali drugi objektivni kriteriji vrednotenja, ki se na splošno uporabljajo pri finančni analizi. Slovenija, podobno kot Nemčija, tega pooblastila ni izkoristila.7

15. Ne glede na to, da tudi Nemčija ni izkoristila uzakonjenja objektivnih kriterijev vrednotenja, da je v Nemčiji domneva pravičnega nadomestila praviloma neizpodbojna8 ter da tam prevladujoče stališče pravne teorije in sodne prakse poudarja javni interes in učinkovitost postopkov izključitve, ki jih ni mogoče ovirati, ko je ponudba enkrat že prestala tržni test,9 se tudi v Nemčiji kljub vsemu priznava v posamičnih primerih možnost uveljavljanja zlorabe.10 Pri tem je kot zlorabo mogoče šteti tudi manipulacijo ponudnika z osnovo za izračun odpravnine v primeru namernega ravnanja, standard za izpodbije domneve pa je postavljen zelo visoko.11

16. Tudi v Sloveniji je po mnenju dela pravne teorije12 sodni preizkus odpravnine možen najmanj v primerih zlorabe pravic glavnega delničarja, ko trg, na katerem je prevzemnik po prevzemni ponudbi pridobil delnice ni bil normalno delujoč ali ko postopek ni bil skladen s predpisi in transparenten. Tudi iz sodne prakse že izhaja stališče, da je domneva, kot je določena v drugem odstavku 68. člena ZPre-1 praviloma neizpodbojna, kar pa predpostavlja, da je bila prevzemna ponudba postavljena skladno z zakonom in so akceptatni delovali na normalno delujočem trgu, oziroma da prevzemnik ni zlorabil svojih pravic, o čemer bi bilo govora, če bi sprejem prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga oziroma ponudbe in povpraševanja. V taki situaciji manjšinski delničar mora imeti pravico do sodnega varstva.13

17. S takim pravnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru. Glede na dejstvo, da je predlagatelj med drugim zatrjeval tudi dejstva, ki bi lahko pomenila zlorabo pravic (prim. 13. točko tega sklepa), bi sodišče prve stopnje, tudi če je menilo, da je zahtevek v danem trenutku (še) nesklepčen, moralo izvesti narok za obravnavo predloga in s tem udeležencem v postopku dati možnost izjaviti se o vseh zatrjevanih dejstvih ter s tem dati tudi možnost odprave nesklepčnosti, če je presodilo, da gre za predlog, ki ni sklepčen.

18. Ker sodišče prve stopnje naroka v tem nepravdnem postopku ni izvedlo, temveč je predlog kot nesklepčnega zavrnilo, je s tem storilo pritožbeno očitano kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1. Ena od oblik navedene procesne kršitve, ki je izraz pravice do izjave, je tudi onemogočanje sodelovanja na obravnavni / naroku, ki je storjena s tem, da sodišče naroka niti ni izvedlo.

19. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj glede na naravo kršitve samo te kršitve ne more odpraviti. Ugotovilo je namreč, da bi se tudi, če bi samo izvedlo narok, moralo nato izreči še o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ker pa imajo stranke postopka še vedno pravico do podajanja novih trditev in dokazov, ostaja zato to vprašanje še povsem nerazčiščeno. Višje sodišče je zato ocenilo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tej zadevi ne utemeljuje sprejemanja končnih stališč višjega sodišča o vseh vidikih tega spora, saj bi to predstavljalo nesorazmeren poseg v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. PRAVNI POUK:

21. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti nov postopek (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

22. Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Zakon je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 16/2019 in velja ter se uporablja v vseh nepravdnih postopkih, ki so se pričeli od 15. 4. 2019 dalje. Predmetni postopek se je pričel 21. 11. 2019. 2 Odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006, št. Up-718/13 z dne 7. 10. 20015 in št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020. 3 Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 53. 4 Predlog Zakona o nepravdnem postopku – redni postopek – novo gradivo št. 2, številka: 007-139/2018/77 z dne 12. 12. 2018, str. 22. 5 Ker se v nepravdnem postopku, če zakon ne določa drugače, subsidiarno in smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se pri izvedbi naroka smiselno lahko uporabljajo tudi določbe ZPP, ki se nanašajo na prekluzijo trditev in dokazov (več o tem glej Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 143 - 145). 6 Iz 11. točke sklepa VSL I Cpg 180/2020 posebej izhaja, da manjšinski delničar niti v postopku na prvi stopnji niti nato v pritožbenem postopku ni navajal, da bi v okviru sprejema prevzemne ponudbe prišlo do kakšnih koli zlorab. 7 Prim. VSK sklep Cpg 105/2019 z dne 4. 7. 2019. 8 Dr. Luka Bernard, Izpodbojnost domneve pravičnega nadomestila pri poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev, Pravna praksa, št. 13, 2020, str. 20-21. 9 Prim. Christian A. Krebs, Freeze-Out Transactions in Germany and the U.S.: A Comparative Analysis, German Law Journal Vol. 13 No. 08, 2021, str. 970 in tam navedeno literaturo. 10 Grunewald v Munchener Kommentar zum Aktiengesetz, Munchen: C. H. Beck: F. Vahlen, 2014-2018, 4. Aufl., 6. knjiga. Str. 1015. Muller-Michaels v Holters, Aktiengesetz, 2017, 3. Aufl., r. št. 11a (39a WpUG). 11 Prav tam. 12 Mag. Jure Levovnik, Domneva pravičnega nadomestila pri poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev, Pravna praksa, št. 29-30, 2014, Priloga. 13 Prim. VSK sklep Cpg 105/2016 z dne 4. 7. 2019.