Jedro

V primeru, ko pritožbeno sodišče delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, in sicer glede enega od kaznivih dejanj in odločbo o enotni kazni ter o stroških kazenskega postopka, in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zoper tako odločbo vložena zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

Zahteva obtoženega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obtoženega A.K. za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po 3., 2. in 1. odstavku 303. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ. Za kaznivo dejanje poskusa umora mu je določilo kazen pet let zapora, za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, kazen šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja prav tako šest mesecev zapora, na kar mu je po določilih o steku izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja poskusa umora v odločbi o kazni tako spremenilo, da je obtožencu ob uporabi določil 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen tri leta zapora, glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja pa je v odločbah o krivdi in določeni kazni razveljavilo, razveljavilo pa je tudi odločbo o enotni kazni in stroških kazenskega postopka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to odločbo je dne 18.9.2001 vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in mu izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj obsojenec uveljavljanih kršitev ne konkretizira; s splošnimi navedbami, da so bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka, da mu Okrožno sodišče v Kranju ni sodilo pravično ter da je sodba višjega sodišča nezakonita, pa ne more uspeti. Smiselno namreč uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Namen tega izrednega pravnega sredstva je odprava kršitev materialnega in procesnega zakona. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa je: - pravnomočno končan kazenski postopek in - pravnomočna sodna odločba.

Edina izjema je predvidena v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki pa se nanaša le na pravnomočne sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

V konkretni kazenski zadevi izpodbijani odločbi še nista pravnomočni, prav tako pa tudi ni pravnomočno končan postopek zoper obtoženega K. Pritožbeno sodišče je namreč sodbo Okrožnega sodišča v Kranju delno razveljavilo, in sicer glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, razveljavilo pa je tudi odločbo o enotni kazni in o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana odločba je torej le materialnopravno pravnomočna glede kaznivih dejanj poskusa umora ter napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (v tem delu je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo oziroma ti dve dejanji ne moreta biti več predmet nove presoje), vendar pa ni formalno pravnomočna, oziroma ni izvršljiva. Kazni za obe dejanji sta le določeni (ni izrečene enotne kazni). Izvršljiva bo odločba tedaj, ko bo postala pravnomočna sodba kot celota, oziroma ko bo obtožencu pravnomočno izrečena enotna kazen. Šele tedaj pa bo zoper njo možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ker glede na navedeno niso podani pogoji, ki jih ZKP predvideva za vložitev izrednega pravnega sredstva (pravnomočnost sodne odločbe), je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ob analogni uporabi 2. odstavka 422. člena v zvezi s 1. odstavkom 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.