Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in temu pritožba ne oporeka, da je bil glavni interes tožeče stranke (zaradi izstopa iz članstva KDD) v odplačnem prenosu računov, interes tožene stranke pa v prenosu dogovorjenih finančnih instrumentov ter denarnih sredstev, za katere bo izvajala svojo dejavnost. Prav tako pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo prenesenih vseh 2.088 računov, vključno s finančnimi sredstvi na njih in je bila tudi višina nadomestila za prenesene račune določena v odstotku od vsote vrednostnih papirjev, ki so bili preneseni zaradi prehoda računov (11. člen Pogodbe). Zato je sodišče prve stopnje obveznost predaje dokumentacije v zvezi z računi strank pravilno materialnopravno opredelilo kot (po)stransko oziroma akcesorno obveznost, zaradi neizpolnitve katere tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, to je plačila za prenesene račune.

V primeru sklicevanja na stvarne napake ima pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine značilnost oblikovalne pravice. Ugovor znižanja plačila je zato povsem samostojen in ga mora stranka konkretizirati, utemeljiti in predvsem jasno uveljaviti, saj ne gre le za obrambno sredstvo, s katerim se tožena stranka brani zoper zahtevek po plačilu, pač pa z njim aktivno uveljavlja svojo oblikovalno pravico, da naj se vrednost nadomestila zaradi napake zniža za določen znesek.

Tožena stranka bi morala pojasniti, zakaj šteje, da je vrednost nadomestila lahko le polovična. Merilo znižanja kupnine je namreč razmerje vrednosti. Zato bi morala tožena stranka v tem postopku zatrjevati (poleg vrednosti izpolnitve brez napake) tudi vrednost, ki bi jo imela izpolnitev na trgu z ugotovljeno napako, razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in v tem razmerju znižati nadomestilo iz Pogodbe. Nič od tega pa pritožnica ne uveljavlja, da bi v ugovoru zatrjevala.

Pravica, da sodišče trditve in stališča iz navedb stranke obravnava, jih ovrednoti in obrazloži, zakaj ne držijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic. Vendar zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev - v tem primeru za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov, saj dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 156.427,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 6. 2016 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 8.251,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 27. 5. 2016 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala na toženo stranko prenesti račune dela svojih strank (ki so se vodili pri registru Centralne klirinško depotne družbe - KDD), tožena stranka pa se je zavezala sprejeti vodenje računov in tožeči stranki plačati nadomestilo v višini 0,132% vsote vrednosti vrednostnih papirjev, prenesenih zaradi prehoda računov (v nadaljevanju: Pogodba). Nadomestilo, ki bi ga za to morala tožena stranka plačati, je znašalo 312.855,14 EUR. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo 3. 6. 2016 prenesenih vseh dogovorjenih 2.088 računov strank, tožena stranka pa ni izpolnila celotne pogodbene obveznosti in je tožeči stranki plačala zgolj polovico, to je 156.427,57 EUR.

6. Tožena stranka se je v postopku sklicevala na pogodbeno zavezo tožeče stranke skupaj s prenosom računov izročiti originalno dokumentacijo v zvezi s pogodbami, na podlagi katerih se opravljajo storitve za stranke, podatke o storitvah in aktivnostih, opravljenih za stranke in drugo originalno dokumentacijo, kar naj bi bil nujni pogoj za izvedbo prehoda računov dela strank. Tožena stranka je trdila, da naj bi imela tožeča stranka goljufivi namen, saj da naj bi trdila, da ima v celoti urejeno dokumentacijo strank v skladu z zakonodajo, a je ni izročila v skladu s Pogodbo. Zaradi tega s strankami z nepopolno dokumentacijo naj tožena stranka ne bi mogla poslovati, zato da je odprla poslovalnice v B., K., N. in L. ter za določen čas zaposlila osebje, da bi zadeve uredila.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je bil predmet pogodbe, torej glavna obveznost tožeče stranke, prehod računov dela strank in ker je bilo prenesenih vseh 2.088 računov, vključno s finančnimi sredstvi na njih, je bil predmet pogodbe v celoti izpolnjen. Predaja dokumentacije (za katero sicer Pogodba določa, da gre za nujni pogoj za izvedbo prehoda), pa predstavlja akcesorno obveznost, zato izpolnitve dela svoje glavne obveznosti tožena stranka ne more zadržati z ugovorom, da je bila dokumentacija nepopolna (torej zato, ker naj tožeča stranka ne bi izpolnila svoje postranske obveznosti). Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke glede napak dokumentacije in glede znižanja nadomestila pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka izročila celotno dokumentacijo, s katero je takrat razpolagala, pri čemer za 100% popolno dokumentacijo niti ni jamčila.

8. Tožena stranka v pritožbi uvodoma trdi, da je sodišče prve stopnje „urejeno dokumentacijo“ zmotno opredelilo kot akcesorno obveznost tožeče stranke. Kvaliteta predmeta pogodbe po njenem mnenju ne more predstavljati akcesorne obveznosti, ker ne gre za stransko terjatev.

9. Vendar pritožnica „akcesornost“ obveznosti tožeče stranke izročiti tudi dokumentacijo v zvezi s prenesenimi računi strank zmotno razlaga s sklicevanjem na splošne pravice obligacijskega prava, ki so v pravnih pravilih določene kot akcesorne (npr. zastavna pravica, poroštvo, itd.). Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil predmet Pogodbe (določen v prvem odstavku 2. člena Pogodbe v prilogi A2 spisa) prehod računov dela strank (za katere je tožeča stranka opravljala storitve borznega posredovanja ipd.) na toženo stranko, kar potrjuje tudi pogodba o storitvah v zvezi s prenehanjem članstva št. ČL 028, ki sta jo pravdni stranki sklenili s Centralno klirinško depotno družbo - KDD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in temu pritožba ne oporeka, da je bil glavni interes tožeče stranke (zaradi izstopa iz članstva KDD) v odplačnem prenosu računov, interes tožene stranke pa v prenosu dogovorjenih finančnih instrumentov ter denarnih sredstev, za katere bo izvajala svojo dejavnost. Prav tako pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo prenesenih vseh 2.088 računov, vključno s finančnimi sredstvi na njih in je bila tudi višina nadomestila za prenesene račune določena v odstotku od vsote vrednostnih papirjev, ki so bili preneseni zaradi prehoda računov (11. člen Pogodbe). Zato je sodišče prve stopnje obveznost predaje dokumentacije v zvezi z računi strank pravilno materialnopravno opredelilo kot (po)stransko oziroma akcesorno obveznost, zaradi neizpolnitve katere tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, to je plačila za prenesene račune (prim. 122. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju: OZ; že sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 456/2004 z dne 25. 1. 2006).

10. Nenazadnje niti ni bilo sporno, da je do prehoda računov prišlo kljub določbi 4. člena Pogodbe, da je izročitev nekatere od dokumentacije1 nujni pogoj za izvedbo prehoda računov, saj je bilo dne 3. 6. 2016 hkrati prenesenih vseh 2.088 računov strank. Tudi to potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila izročitev dokumentacije v zvezi s temi računi stranska obveznost tožeče stranke. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi prava s tem v zvezi je zato neutemeljen.

11. Pritožnici pa tudi sicer ni uspelo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izročila celotno dokumentacijo, vezano na imetnike računov, s katero je takrat razpolagala, pri čemer za 100% popolno dokumentacijo niti ni jamčila.

12. Glede jamstev se pritožnica sklicuje na svoje trditve v postopku, da naj bi se tožeča stranka v skladu z zakonodajo zavezala, da bo izročila dokumentacijo, ki bo ustrezala zakonskim zahtevam. Vendar ker gre za pogodbeni dogovor in ker iz Pogodbe to ne izhaja, pavšalno pritožbeno sklicevanje na to, da predmet pogodbe glede poslovne dokumentacije opredeljuje veljavna zakonodaja, ne more biti uspešno.

13. Iz dejanske podlage sodbe nadalje izhaja, da je imela tožena stranka pred prehodom računov možnost preveriti tudi vso dokumentacijo, vezano na posamezne stranke in račune (kar izrecno predvideva tudi 6. člen Pogodbe), vendar te možnosti ni izkoristila ter je preverjala le stanje računov in sredstev na njih. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na skrbnost tožeče stranke kot dobrega gospodarstvenika in na posebno stroge predpise, zaradi česar da se od borzno posredniške hiše pričakuje, da ima poslovno dokumentacijo strank urejeno, skrbnega pregleda pa da ni bilo potrebno opraviti. S tem, ko dokumentacije ni preverjala, je tožena stranka privolila, da prejme (le) tisto dokumentacijo, s katero je tožeča stranka razpolagala. Pri tem ni nepomembno niti, kar nadalje izhaja iz dejanske podlage izpodbijane sodbe (in česar pritožnica ne napada), da je bilo ob sklenitvi Pogodbe obema pravdnima strankama jasno, da je bila v tistem času odzivnost strank na pozive k obnovitvi dokumentov relativno slaba (razen v primeru nameravane sklenitve določenega posla) in da je po prehodu računov tožeča stranka nudila pomoč toženi stranki pri urejanju dokumentacije. Glede na to, da je profesionalna oseba tudi sama, se pritožnica ne more uspešno sklicevati niti na to, da so bile njene aktivnosti pri urejanju dokumentacije izključno posledica neurejene dokumentacije. Tožena stranka se je morala zavedati, da je s prehodom računov urejena dokumentacija postala tudi njena zakonska dolžnost, saj je tožena stranka s sprejemom sredstev strank vstopila v pravna razmerja z njimi.

14. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje v celoti zgrešilo pri stališču, da bi lahko tožena stranka od Pogodbe odstopila in vrnila „predmet pogodbe“ in pri tem opisuje razloge, da je do sklenitve sporne Pogodbe sploh prišlo. Višje sodišče se do teh pritožbenih trditev, ker to za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ne bo opredeljevalo. Tudi če drži, da tožena stranka od pogodbe ni mogla odstopiti (pri tem niti ni trdila, da bi bila v sklenitev Pogodbe primorana), namreč njena obveznost plačati preostanek nadomestila izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tudi stranska obveznost tožeče stranke izpolnjena v pretežni meri, utemeljenosti znižanja nadomestila pa tožena stranka ni z ničemer izkazala. Pritožnica namreč niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da izročena dokumentacija ni bila popolna ter da med drugim za 41 strank ni bilo izročene nobene pogodbe o opravljanju investicijskih storitev. Višje sodišče ugotavlja, da pri prenesenih 2.088 računih to res predstavlja zanemarljiv delež strank (tožena stranka v postopku ni trdila, da bi posamezna stranka imela odprtih več računov).

15. V primeru sklicevanja na stvarne napake ima pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine značilnost oblikovalne pravice. Ugovor znižanja plačila je zato povsem samostojen in ga mora stranka konkretizirati, utemeljiti in predvsem jasno uveljaviti, saj ne gre le za obrambno sredstvo, s katerim se tožena stranka brani zoper zahtevek po plačilu, pač pa z njim aktivno uveljavlja svojo oblikovalno pravico, da naj se vrednost nadomestila zaradi napake zniža za določen znesek. Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo jasno opredelila, koliko dokumentacije od 2.088 prevzetih strank ni bilo urejene in koliko še ni urejene kljub trudu tožene stranke. Tako kot mora tožeča stranka izkazati višino svoje terjatve, bi morala tudi tožena stranka pojasniti, zakaj šteje, da je vrednost nadomestila lahko le polovična. Merilo znižanja kupnine je namreč razmerje vrednosti (prim. 478. člen OZ).2 Zato bi morala tožena stranka v tem postopku zatrjevati (poleg vrednosti izpolnitve brez napake) tudi vrednost, ki bi jo imela izpolnitev na trgu z ugotovljeno napako, razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in v tem razmerju znižati nadomestilo iz Pogodbe. Nič od tega pa pritožnica ne uveljavlja, da bi v ugovoru zatrjevala.

16. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin, ki jih je tožena stranka v zvezi z lastnostjo predmeta pogodbe vložila v spis in iz katerih izhaja, koliko strank ni imelo urejene dokumentacije. Pomanjkljive trditvene podlage namreč z dokazi ni mogoče nadomestiti. Enako velja tudi za pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A. A., ki da potrjuje vse navedbe tožene stranke v tem postopku. Kajti tudi sicer - glede na zgoraj navedeno - zgolj s trditvami in dokazi o napaki, torej s sklicevanjem na število strank, katerih dokumentacija naj bi bila pomanjkljiva, tožena stranka z ugovorom znižanja kupnine ne more uspeti. Podana pa ni niti kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, ker da sodišče seznama pregledane dokumentacije nikjer ni omenilo. Višje sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je pravica, da sodišče trditve in stališča iz navedb stranke obravnava, jih ovrednoti in obrazloži, zakaj ne držijo, sestavni del pravice do enakega varstva pravic. Vendar zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev - v tem primeru za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov, saj dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

17. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi tožena stranka spreminjala in prilagajala svoje navedbe glede manjkajoče dokumentacije, saj da je že v odgovoru na tožbo podala svoje navedbe glede dokumentacije in priložila seznam pregledane dokumentacije. Ker tožena stranka skrbnega pregleda glede dokumentacije ni opravila, čeprav je to možnost imela, se, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne more sklicevati na to, da ji je bilo pred poslom pojasnjeno, da morda 30 strank nima urejene dokumentacije in da je bilo končno stanje ugotovljeno in zabeleženo šele v navedenem seznamu. Nenazadnje je tudi tožena stranka strokovnjak na istem področju kot tožeča stranka. Glede na to, da se sklicuje na pomembnost urejene dokumentacije, ki da jo zapoveduje zakonodaja, je torej tudi sama opustila potrebno skrbnost pri predhodnem pregledu strank.

18. Ker mora vsaka stranka (sama) navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), pritožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da bi samo moralo oceniti, koliko je morala tožena stranka vložiti v odpravo napak in za koliko je bila upravičena znižati kupnino. Že zgoraj je bilo pojasnjeno tudi, da s pavšalnim naštevanjem stroškov odpravljanja pomanjkljivosti dokumentacije znižanja plačila ni mogoče utemeljiti.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede presoje na podlagi odškodninskega zahtevka. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev opredelilo tudi skozi zatrjevano škodo, čeprav odškodninskega zahtevka ni postavila. Le pojasniti gre, da je sodišče dolžno utemeljenost zahtevka preizkusiti na vseh pravnih podlagah, ki so na voljo, pri tem pa je vezano na trditveno podlago, ki je okvir, v katerem sme sodišče opravljati materialnopravno presojo. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala tudi, da je poleg znižanja kupnine utrpela škodo, ki ji je nastala z angažiranjem lastnih sil, da je uredila dokumentacijo itn. in se pri tem sklicevala na stroške, ki jih je tožeči stranki predočila že v odgovoru na tožbo (1. pripravljalna vloga tožene stranke na red. št. 11, list. št. 38 spisa).

20. Višje sodišče sodišče se je s tem opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožba neutemeljena in niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 In sicer originala veljavne pogodbe, kopije veljavnega osebnega dokumenta za fizične osebe (razen če tožeča stranka iz utemeljenega razlog z njo ne razpolaga) in kopije izpiska iz sodnega registra. 2 Tako VSRS sodba in sklep II Ips 161/2015 z dne 23. 11. 2015.