Jedro

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba je mogoča le v primerih t. i. prave (vsebinske) nesklepčnosti, torej takrat, ko iz jasnega opisa življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica, temveč neka druga, ali pa iz opisa ne izhaja nobena pravna posledica oziroma se ne nanaša na toženca. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je življenjski primer popolno in jasno opisan ter se nanaša izključno na pravnoposlovni (izvedeni, derivativni) pridobitni način, ki daje podlago za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne za ugotovitev obstoja služnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se obstoj služnostne pravice peš hoje ter ostalih nujnih posegov glede gradnje, vzdrževanja in popravil elektroenergetskega objekta "NN omrežje, NN električni vodi, NN priključek za objekt" pri nepremičnini k. o. ..., parc. št. 187/6 (ID ...) v lasti toženke stranke v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine k. o. ... parc. št. 188 (ID ...)."

II. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 336,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnika sta v tožbi trdila, da sta zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine parc. št. 188, k. o. ..., vsak do nerazdelne 1/2, in da sta jo s prodajno pogodbo z dne 12. 11. 2021 kupila od toženke. Na podlagi te prodajne pogodbe je bila pri nepremičnini parc. št. 188/7, k. o. ..., last toženke, vknjižena stvarna služnost poti in voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi trasi ceste v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 188, k. o. ... (_op. p. vse v nadaljevanju navedene nepremičnine so v k. o. ..._).

Nadaljevala sta, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se nepremičnini parc. št. 188 zagotovi dostop oziroma služnost hoje in vožnje, dostop do elektro omarice in dostop do telekomunikacijskega omrežja, kot je navedeno v obstoječem gradbenem dovoljenju za objekt na parc. št. 188. Ti dostopi so bili pogoj za izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja. Med strankama je prišlo do spora glede dostopa do omrežja električne energije in do priklopa objekta tožnikov na trafo postajo, ker tožnika v zemljiški knjigi nimata vknjižene stvarne služnosti, zaradi česar posledično nimata dostopa do električne omarice, ki je na nepremičnini parc. št. 187/6, last toženke. Tožnika sta zaključila, da je med strankama vselej obstajalo soglasje, da bo objekt na parc. št. 188 imel dostop do električnega omrežja na podlagi omarice, ki je na parc. št. 187/6. Priklop hiše tožnikov na tej nepremičnini na kakšno drugo omarico ni mogoč. Družba A. d. d., je želela urediti priklop, vendar je to zavrnila, ker v cevi do trafo postaje ni bilo ustreznega kabla. Ta kabel je vgradila ravno toženka. Tožnika sta na svojem zemljišču parc. št. 188 to cev izkopala, iz cevi potegnila neustrezen kabel in v cev, ki je bila že zakopana pod parc. št. 187/6, potisnila pravi kabel. Toženka je tožnika dne 6. 1. 2023 pozvala, da vzpostavita prejšnje stanje, ker naj bi tožnika prekopala njeno parc. št. 188/6, kar pa ne drži. Sestavni del gradbenega dovoljenja za hišo tožnikov na parc. št. 188 je projekt, kar skupaj daje pravni temelj za (zakonito) gradnjo. Podlaga gradbenega dovoljenja je tudi soglasje za priključitev na elektro omarico, ki je na parc. št. 187/6. Poleg tega sta družba A. d. d., in toženka sklenila pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice z dne 6. 4. 2022, s katero je bilo dogovorjeno, da se vknjiži služnostna pravica nujnih posegov glede kontrole odjemnega mesta, vzdrževanja in popravil elektroenergetskega objekta "NN omrežje, NN električni vodi, NN priključek za objekt RO". Objekt RO je hiša tožnikov. Tožnika sta zahtevek oprla na pravno podlago iz 213. člena in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

2. Ker toženka ni odgovorila na tožbo v roku 30 dni od dneva vročitve tožbe skladno z določbo 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je sodišče izdalo zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek ob postavljenih tožbenih navedbah utemeljen "tudi" na podlagi 213. člena SPZ.

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

3. Toženka je v pritožbi navedla, da sta tožnika v tožbi smiselno zatrjevala pravnoposlovno pridobitev služnostne pravice, zato bi po njenem tožnika lahko imela kvečjemu zahtevek zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine in ne zahtevka zaradi ugotovitve obstoja služnosti. Ugotovitveni zahtevek je lahko utemeljen le ob postavljenih trditvah o pridobitvi služnosti na podlagi zakona, npr. s priposestvovanjem. Tudi sicer je postavljeni zahtevek neutemeljen, ker ne vsebuje natančega opisa poteka služnosti.

Toženka je dodala še, da vtoževana služnost za nepremičnino tožnikov sploh ni koristna, ker imata tožnika zaradi dostopa do električne omarice na parc. št. 187/6 že vknjiženo služnost na drugi nepremičnini. Po njenem zaradi tega tožnika nimata pravnega interesa za postavljeni zahtevek in bi moralo sodišče tožbo zavreči. 4. V odgovoru na pritožbo sta tožnika opozorila, da toženka s pritožbo ne more postavljati navedb, ki bi jih lahko sicer podala v odgovoru na tožbo in da je toženka s svojo pasivnostjo priznala postavljene tožbene trditve. Nasprotovala sta pritožbenemu stališču, da sta s tožbo uveljavljala pravnoposlovno pridobitev služnosti. Obrazložila sta, da sta v tožbi zgolj pojasnila, da je takšen dogovor obstajal, vendar pa ta ni zapisan v pogodbi, zato imata pravico, da svobodno oblikujeta zahtevek, s katerim bosta zahtevala svoje pravno varstvo. Tožnika sta v tožbi jasno navedla, da zahtevata ugotovitev obstoja služnosti na podlagi odločbe sodišča, saj pogodba, na podlagi katere bi lahko oblikovala dajatveni zahtevek, ne obstaja. Poleg tega sta v tožbi jasno navedla, da njuna nepremičnina nima dostopa do TP ... na parc. št. 187/6 in da priklop njune hiše na kakšno drugo omarico ni mogoč. Takšne trditve vzpostavljajo sklepčnost tožbe na podlagi 212. člena in 89. člena SPZ. Ostale pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Služnost je v zahtevku jasno opredeljena.

5. Pritožba je utemeljena.

**Presoja pritožbenih navedb:**

6. Pritožbene navedbe od pritožbenega sodišča terjajo preizkus pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (sklepčnost tožbe). Drugi pogoji, ki so predpisani za izdajo zamudne sodbe v določbah 318. člena ZPP, pritožbeno niso sporni.1 Ker je obstoj pravnega interesa za (splošno) ugotovitveno tožbo procesna predpostavka, se je moralo pritožbeno sodišče pred preizkusom pravilnosti presoje sklepčnosti najprej opredeliti do tega vprašanja. Po pritožbenih navedbah tožnika za ugotovitev vtoževane služnost nimata pravnega interesa, ker ni koristna za njuno nepremičnino.

7. Koristnost služnosti za gospodujočo nepremičnino je glede na določbo prvega odstavka 222. člena SPZ2 pravotvorno dejstvo pri tožbi, s katero lastnik služeče nepremičnine zahteva prenehanje služnosti. V konkretnem primeru že na prvi pogled ne gre za takšen primer, zato je koristnost služnosti za gospodujočo nepremičnino pri presoji obstoja pravnega interesa povsem očitno nepomembna. Stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zaradi tega zavreči, torej ni utemeljeno.

8. Sklepčnost tožbe je pojem materialnega prava. Tožba je sklepčna, če iz postavljenih tožbenih trditev po materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki je predmet postavljenega tožbenega zahtevka. Če je presoja sklepčnosti napačna, gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo oprlo na določbe 213. člena SPZ, ki pa ne določajo pridobitnih načinov služnosti (prim. določbe od 214. do 218. člena SPZ), pač pa le definirajo vsebino te stvarne pravice. Ker zamudne sodbe ni oprlo na nobenega od možnih pridobitnih načinov, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je moralo zato v nadaljevanju v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava presoditi (drugi odstavek 350. člena ZPP), ali je tožba sklepčna ter ali gre za t. i. odpravljivo ali neodpravljivo nesklepčnost. 9. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnika s trditvami, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti oziroma da med njima glede tega, da se ustanovi služnost, obstaja soglasje, zatrjujeta pravnoposlovni pridobitni način po določbi prvega odstavka 215. člena SPZ.3 Ob tako postavljenih trditvah imata tožnika do toženke po materialnem pravu lahko "le" obligacijsko terjatev, ki jima omogoča, da na podlagi sklenjenega zavezovalnega posla (dogovora oziroma soglasja) od toženke zahtevata izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba služnosti v zemljiško knjigo. Ugotovitveni zahtevek lahko stranka postavi zgolj v primerih, ko zahteva ugotovitev obstoja že predhodno nastale služnosti, npr. s priposestvovanjem,4 česar pa tožnika v tožbi ne zatrjujeta. Drugače rečeno, ob postavljenih trditvah, da je bil med strankama sklenjen zavezovalni pravni posel za ustanovitev služnosti, je tožba, s katero tožnika zahtevata ugotovitev njenega obstoja, nesklepčna.

10. Pritožbeno sodišče je moralo v naslednjem koraku presoditi še, ali gre v konkretnem primeru za odpravljivo ali za neodpravljivo nesklepčnost. Če je tožba odpravljivo nesklepčna, mora sodišče po tretjem odstavku 318. člena ZPP tožnikoma s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (t. i. neodpravljiva nesklepčnost iz četrtega odstavka 318. člena ZPP).

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba je mogoča le v primerih t. i. prave (vsebinske) nesklepčnosti, torej takrat, ko iz jasnega opisa življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica, temveč neka druga, ali pa iz opisa ne izhaja nobena pravna posledica oziroma se ne nanaša na toženca.5 Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je življenjski primer popolno in jasno opisan ter se nanaša izključno na pravnoposlovni (izvedeni, derivativni) pridobitni način, ki daje podlago za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne za ugotovitev obstoja služnosti. Iz prav nobenega dela opisa življenjskega primera v tožbi ni razvidno, da bi se tožba lahko nanašala na ugotovitev že pridobljene služnosti npr. s priposestvovanjem. Prav tako v tožbi tožnika nista navedla prav nobenih trditev, ki bi lahko skupaj z njihovo dopolnitvijo v okviru istega zahtevka vzpostavile sklepčnosti ugotovitvene tožbe. Ravno nasprotno, ugotovitvena tožba bi glede na na materialno pravo postala sklepčna šele, če bi tožnika postavila navedbe iz popolnoma drugega (in novega) zaokroženega sklopa dejstev življenjskega primera in ne že z dopolnitvijo v tožbi postavljenih trditev. Iz v tožbi opisanega življenjskega primera po materialnem pravu torej ne izhaja pravna posledica iz tožbenega zahtevka. Poleg tega tožba ne vsebuje prav nobenih dejanskih trditev, ki bi z dopolnitvijo v okviru istega tožbenega zahtevka vzpostavile sklepčnosti tožbe, zato gre za t. i. neodpravljivo nesklepčnost. Pritožbeno sodišče je moralo zato ob pravilni uporabi materialnega prava uporabiti določbo iz četrtega odstavka 318. člena ZPP.

11. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo navedla, da v tožbi ne uveljavljata pravnoposlovnega pridobitnega načina, ampak sta v njej zgolj pojasnila, da je bil takšen dogovor med pravdnima strankama sklenjen. Dodala sta, da s tožbo zahtevata ugotovitev obstoja služnosti na podlagi odločbe sodišče in da sta navedla okoliščine, iz katerih izhaja, da njuna nepremičnina nima ustreznega dostopa.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na zgoraj nanizane razloge, iz katerih izhaja, da tožnika za ugotovitev obstoja služnosti, ki bi jo lahko ugotovilo sodišče v pravdnem postopku, nista podala prav nobenih trditev, zato dodaten odgovor ni več potreben. Celo trditve iz odgovora na pritožbo tako jasno kažejo, da gre za neodpravljivo nesklepčnost. Sklepčnosti ne vzpostavlja niti navedba tožnikov iz odgovora na pritožbo, da njuna nepremičnina nima dostopa do elektro omarice in da priklop na kakšno drugo omarico ni mogoč. Na podlagi navedenih trditev lahko tožnika na podlagi določbe 91. člena SPZ6 (in ne na podlagi določbe 89. člena SPZ, ki jo zmotno izpostavljata tožnika v odgovoru na pritožbo) sprožita nepravdni postopek za dovolitev nujne poti po določbah od 175. do 179. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Omenjene trditve po materialnem pravu torej ne vodijo do ugotovitve obstoja (že obstoječe) služnosti v pravdi, pač pa morata tožnika izposlovati odločbo o vzpostavitvi služnosti v nepravdnem postopku.

**Končna presoja pritožbe:**

12. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji sklepčnosti tožbe. Ker gre obenem za neodpravljivo nesklepčnost, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek 318. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Do pritožbene navedbe, da je zahtevek neutemeljen tudi zato, ker ne vsebuje natančnega opisa poteka služnosti, se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba izrekati.

Prav tako ni bilo treba odgovoriti na navedbe iz odgovora na pritožbo, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da je toženka s tem, ko ni odgovorila na tožbo, priznala tožbene trditve. Pritožbeno sodišče je pritožbi namreč ugodilo zaradi ugotovljene neodpravljive nesklepčnosti tožbe.

**O stroških postopka:**

13. Pritožbeno sodišče je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o vseh stroških postopkih. Ker tožnika nista uspela, morata na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišča na podlagi 155. člena ZPP odmerilo po taksni in odvetniški tarifi. Sodišče je toženki priznalo nagrado za pritožbo 183,00 EUR (250 točk in 22% DDV po tar. št. 22 OT), za administrativne stroške 3,66 EUR (6,1 točk na podlagi 11. člena OT) in 150,00 EUR sodne takse, skupaj torej 336,66 EUR. Ostale priglašene stroške je zavrnilo, ker bodisi presegajo OT ali pa so že vključeni v zgoraj odmerjeno nagrado.

1 Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). 2 Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ). 3 Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 215. člena SPZ). 4 Prim. pridobitne načine služnosti iz 214. člena SPZ v zvezi z določbami 217. člena SPZ in 218. člena SPZ. 5 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), GV Založba, Ljubljana, 2009, strani 136 do 140. 6 Določila o nujnih poteh se smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop (91. člen SPZ).