Jedro

Zgolj trditve dolžnika, da je oproščen plačevanja računov iz naslova komunalnih storitev, s čimer smiselno uveljavlja ugovorni razlog po 8. točki 1.odstavka 55.člena ZIZ, ne da bi za to predložil odločbo upnika, ali vsaj navajal, kdaj je bila ta izdana, da bi sodišče lahko presodilo, ali bi bil to dejstvo dolžnik lahko še uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tako da bi lahko zanj izdalo ugodnejšo odločbo.

Ker izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi vse doslej še ni bil razveljavljen, tudi ne gre za razlog, ki bi preprečeval izvršbo po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Prav tako pa tudi ni podan ugovorni razlog po 11. točki 1.odstavka 55. člena ZIZ, saj gre v konkretnem primeru za judikatno terjatev, le ta pa zastara šele po preteku 10 let, od kar je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, ta rok pa še ni pretekel.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan upniku plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa dalje v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, opr. št. IVL 154/93 z dne 17.2.1993 in na predlog upnika dovolilo proti dolžniku zaradi izterjave izvršljive terjatve, glavnice v znesku 1.530,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov do plačila, stroškov izvršilnega postopka in stroškov tega postopka, izvršbo z rubežem pokojnine, ki jo prejema dolžnik.

Proti sklepu je ugovarjal dolžnik. Navaja, da je oproščen plačevanja računov iz naslova komunalnih storitev, kot je to razvidno iz odločbe upnika, ker ne koristi njegovih uslug. To sodišče je tudi ustavilo izvršbo v zadevi I 93/154 in tudi razveljavilo sklep o izvršbi z dne 3.6.1999 v zadevi I 99/00430. Meni tudi, da je morebitna zatrjevana terjatev upnika po pozitivnem pravu zastarana. Kot dokaz svojim trditvam se sklicuje na zaslišanje strank, na sklep sodišča št. 154/93 z dne 25.11.1996 in sklep z dne 3.6.1999 pod opr. št. 99/00430. Predlaga, da se izpodbijani sklep o izvrši v celoti razveljavi in upniku naloži povrnitev njegovih stroškov.

Na ugovor je odgovoril upnik. Prereka navedbe dolžnika in navaja, da je bil izvršilni postopek I 154/93 ustavljen, ker sodni izvršitelj pri dolžniku ni našel rubljivih predmetov. Terjatev upnika ni zastarana glede na to, da zastara izvršljivost sodnih odločb po desetih letih. Sklep o izvršbi I 154/93 pa je postal pravnomočen leta 1993. O tem, ali je dolžnik dolžan plačevati komunalne storitve ali ne, je že pravnomočno odločeno. Predlaga, da se ugovor dolžnika stroškovno zavrne, njemu pa prizna tudi stroške odgovora na ugovor z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot nadaljnje izvršilne stroške.

Sodišče prve stopnje je predložilo ugovor dolžnika v reševanje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik bi bil lahko uspešen v svoji pritožbi le, če bi utemeljeno uveljavljal razloge, ki preprečujejo izvršbo in ki so primeroma našteti v 1. do vključno 12. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). S tem ko dolžnik trdi, da je bil s strani upnika oproščen plačevanja računov iz naslova komunalnih storitev, nakazuje, da smiselno uveljavlja 8. točko preje citiranega prvega odstavka 55. člena ZIZ. Po tej določbi bi moral pritožnik dokazati, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Zgolj trditve, da je pritožnik oproščen plačevanja računov iz naslova komunalnih storitev, ne da bi za to predložil odločbo upnika, ali vsaj navajal, kdaj je bila ta izdana, da bi sodišče lahko presodilo, ali bi bil to dejstvo dolžnik lahko še uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tako da bi lahko zanj izdalo ugodnejšo odločbo. Da je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo pod I 93/00154 dne 25.11.1996, je posledica dejstva, da je bil izvršilni postopek z rubežem dolžnikovih nepremičnin neuspešen, ker ni bilo pri njem rubljivih stvari. Zakaj je bil razveljavljen sklep o izvršbi pod opr. št. I 99/00430 z dne 3.6.1999, na katerega se tudi sklicuje pritožnik, ki ga pa tudi ni priložil, za konkretno zadevo ne more biti odločilno. Izvršilni naslov v predmetni zadevi, ki je sklep o izvršbi opr. št. I 154/93 z dne 17.2.1993, vse doslej še ni bil razveljavljen, zato tudi ne gre za razlog, ki bi preprečeval izvršbo po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, prav tako pa tudi ne gre za razloge po 11. točki citiranega člena, kar tudi uveljavlja pritožnik s tem ko trdi, da je tudi morebitna zatrjevana terjatev upnika po pozitivnem pravu zastarana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu, to je po sklepu I 154/93 z dne 17.2.1993. Gre za judikatno obligacijo, to je za terjatev, ki je bila ugotovljena pred sodiščem. Po 379. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa vse terjatve, ki so bile med drugim ugotovljene s pravnomočno sodbo odločbo, zastarajo v desetih letih in to tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Prav za takšno terjatev pa v konkretnem primeru gre, zato ni podan ugovorni razlog, da je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Ker tudi ni podan noben drug ugovorni razlog in tudi ne razlogi iz 1., 2., 4. in 7. točke 55. člena ZIZ, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Po določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške le, če mu jih je neutemeljeno povzročil. Ker se je dolžnik sam neutemeljeno pritožil, za takšne stroške ne gre. Odločitev o tem je vsebovana že v zavrnitvi pritožbe.

Utemeljeno pa zahteva upnik od dolžnika, da mu povrne stroške, ki jih je imel z odgovorom na ugovor in ki jih pritožbeno sodišče šteje za potrebne. Po petem odstavku citiranega 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, zato je sodišče odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti stroške za sestavo odgovora na ugovor 50 odvetniških točk in za obvestilo stranki 50 točk ali skupaj 100 točk po 87,40 SIT, to je 8.740,00 SIT, poleg tega pa tudi 19 % DDV 1.660,00 SIT in strošek za takso za odgovor na ugovor v znesku 1.500,00 SIT, kar skupno znaša 11.900,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa dalje.